VSRS Sklep II Ips 734/2009

Revizija se zavrne.

1Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je njen pravni prednik tožencu prodal stanovanje na podlagi določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Dogovorjeno je bilo, da bo vrednost stanovanja (1,986.735,00 SIT) toženec obročno odplač(ev)al v dvajsetih letih s 30 % popustom. Kupnina je tako znašala 1,390.714,00 SIT; toženec se je zavezal plačati 10 % tega zneska v šestdesetih dneh po podpisu pogodbe, preostanek pa v dvesto štiridesetih obrokih. V pogodbi je bilo tudi določeno, da lahko prodajalec zahteva razveljavitev pogodbe, če je kupec več kot tri mesece zaporedoma v zamudi s plačilom. Toženec ni plačal petindvajsetih (oziroma dvaindvajsetih zaporednih) obrokov, zato ga je tožeča stranka pozvala k plačilu in ga hkrati opozorila na dogovorjeno posledico neplačila. Ker toženec pozivu ni sledil, je od sodišča zahtevala izdajo sodbe z vsebino, da je omenjena kupoprodajna pogodba razdrta. Sodišče prve stopnje je takšno tožbo zavrglo. Kot je pojasnilo, je tožeča stranka vložila ugotovitveno tožbo, za katero ni izkazala pravnega interesa. Dodalo je, da bi bila glede na trditve, da je pogodba že razdrta (125. in 126. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), nedopustna tudi morebitna oblikovalna tožba, ki poleg tega nima podlage v materialnem pravu.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper sklep pritožbenega sodišča tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, sicer pa razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Vztraja, da je s tožbo zahtevala razdrtje pogodbe. Čeprav možnost takšne tožbe izhaja iz sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 291/2001 z dne 28. 2. 2002), na katero se je tožeča stranka zanesla in sklicevala, je sodišče prve stopnje (neobrazloženo) menilo drugače. Ker tudi pritožbeno sodišče ni pojasnilo, čemu omenjene odločbe ni upoštevalo, odločitev nižjih sodišč ni mogoče preizkusiti. Revidentka nadalje meni, da je izkazala obstoj pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Tako je iz tožbenih navedb razvidno, da toženec glede na svoje ravnanje šteje, da pogodba kljub njeni kršitvi (neplačevanju obrokov) še vedno obstoji. Tožeča stranka je v ekonomski negotovosti, saj je povsem možno, da toženec ne namerava ničesar več plačati. Zahtevano sodbo potrebuje za primer, če bi toženec poskušal razpolagati s stanovanjem, saj bi z njo dosegla ničnost takšnega razpolaganja. V dispoziciji tožeče stranke je, ali bo vložila le ugotovitveno ali pa tudi dajatveno tožbo (za izpraznitev stanovanja oziroma plačilo uporabnine).

4Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Obravnavani tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje ustrezno interpretiralo kot ugotovitveni („Kupoprodajna pogodba … je razdrta“), zato bi morala tožeča stranka za dopustnost tožbe posebej izkazati pravno korist, ki jo ima od njene vložitve (drugi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišči nižjih stopenj sta pravilno zaključili, da tega ni zmogla, kar je tudi neposredno odločilno stališče (ratio decidendi) izpodbijanih sklepov. Za dopustnost ugotovitvene tožbe bi morala tožeča stranka izkazati, da (1) je njen pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede obstoja kupoprodajnega razmerja, ta negotovost pa je posledica toženčevega ravnanja, (2) je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in (3) nima učinkovitejšega pravnega sredstva za zavarovanje svojega pravnega položaja.(1) Na izpolnjenost navedenih pogojev revidentka zmotno sklepa iz svojih tožbenih trditev, kjer je govor le o toženčevem neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Negotovosti, ki naj bi jo ugotovitvena sodba odpravila, tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje torej ni izkazala. Kasnejše dopolnjevanje tožbenih navedb v tej smeri je prepozno in nenazadnje tudi neutemeljeno. Položaj tožeče stranke namreč lahko ogrozi le konkretno in ne zgolj hipotetično toženčevo ravnanje. Tudi sicer pa kupec, ki je stanovanje pridobil na podlagi določb SZ, z njim do končnega poplačila kupnine ne more razpolagati (122. člen SZ).

8Revidentka se neuspešno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 291/2001 z dne 28. 2. 2002. Spregleda namreč, da predmet omenjene pravde ni bil ugotovitveni, temveč oblikovalni zahtevek („... pogodba … se razveže“). Ker takšnega zahtevka tožeča stranka v tej pravdi ni postavila, nanj nanašajoči se stališči sodišč iz obeh zadev za odločitev o reviziji nista odločilni.

9Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

10Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 149.