UPRS sodba I U 745/2010

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4903-13/09 z dne 20. 4. 2010, se odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.
Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Upravni organ je z odločbo, št. 4903-13/09 z dne 20. 4. 2010, v 1. točki izreka predlog tožnice za izrek ničnosti delne odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 362-292/1993-91 z dne 1. 3. 2007, v delu točke I.5 izreka, zavrnil in v 2. točki izreka zavrnil predlog tožnice za povrnitev stroškov predloga za izrek ničnosti. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila predlog za izrek ničnosti delne odločbe prvostopnega organa, št. 362-292/1993-91 z dne 1. 3. 2007, v delu točke I.5 izreka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, ker ni jasno, kaj bi moral izvršiti upravičenec, kaj pa zavezanec, oziroma ni jasno, ali je bila obveznost stranke izvršena ali ne, zaradi česar ta odločba ni primerna za izvršbo glede na določbo 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljnjem besedilu ZIZ). Tudi določba 2. odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) predpisuje jasnost in določnost poravnave, kar pa predmetna poravnava ni. Na to dejstvo kaže tudi ravnanje zavezanca, ki je na Okrajno sodišče v Ljubljani že vložil predlog za določitev vsebine vseh pogodb (zadeva, opr. št. N 362/2009). Odgovor na predlog je podala tudi Republika Slovenija, ki je navedla, da razlogi za izrek ničnosti niso podani, kakor tudi, da je predlog nedopusten glede na sklenjeno poravnavo po določbi 69. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Organ je navedel, da je bila v denacionalizacijskem postopku, ki se je vodil pri prvostopnem organu, sklenjena poravnava, katere vsebino je prvostopni organ povzel v delno odločbo, št. 362-29271993-91 z dne 1. 3. 2007. Tako I.5 točka izreka določa, da sta stranki te poravnave sporazumni, da bosta premoženjskopravna razmerja glede stvarne služnosti prehoda po zemljišču s parc. št. 301, k.o. ... za potrebe dostopa do poslovnega prehoda, navedenega pod 3. točko tega sporazuma, stvarno služnost vkopa električnega kabla na parc. št. 301, k.o. ..., in ustanovitev stavbne pravice za antenski drog na parc. št. 301, k.o. ..., ter stvarno služnost dostopa do antenskega stolpa uredili s posebno pogodbo izven upravnega postopka, najkasneje v roku enega leta od pravnomočnosti te odločbe. Glede na 3. točko 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Za objektivno nezmožnost izvršbe pa v tej zadevi ne gre. Stranki poravnave sta se namreč zavezali, da bosta v roku enega leta sklenili pogodbo glede služnostnih pravic in stavbne pravice. Da stranki te pogodbe v roku ne bi mogli skleniti, pa organ ne dvomi, saj sta rok stranki sporazumno določiti. Nemožnost objektivne izvršitve v konkretni zadevi pomeni, da dejansko ni mogoče opraviti dejanja, ki bi pomenilo izvršitev te točke, kar pa je v tem primeru mogoče opraviti. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnica je v tožbi navedla, da stališče organa ni v skladu s sodno prakso. Vrhovno sodišče in naslovno sodišče namreč omenjeni pravni standard objektivne neizvršljivosti razlagata tako, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti in sicer iz razloga pravne ali dejanske možnosti izvršitve (sodba Upravnega sodišča, opr. št. U 2562/2007z dne 14. 5. 2008, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 584/2004 z dne 9. 2. 2005). Upravna odločba se vedno izvršuje v upravnem postopku, razen v izjemnih primerih. Vendar mora iti v vsakem primeru za postopek izvršbe. Toženka pa je v izpodbijani odločbi navedla, da se lahko varstvo na podlagi točke I.5 zahteva v sodnem postopku. Vendar z bistveno razliko, tj. da se sproži postopek za sklenitev pogodbe (pravdni ali nepravdni postopek), nikakor pa ne gre za izvršilni postopek. Nasprotna stranka iz odločbe torej ne more zahtevati izvršbe odločbe, ampak se lahko obrne na sodišče šele s predlogom določitve vsebine pogodbe, ko bo pa ta vsebina določena, pa lahko sproži postopek izvršbe. Če pa je temu tako, potem to predstavlja pravno nezmožnost izvršitve. Podana pa je tudi dejanska nemožnost izvršitve. Da bi bila odločba izvršljiva, bi morala vsebovati najmanj upnika, dolžnika, predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Denacionalizacijska odločba pa ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodb, kar pomeni dejansko nemožnost izvršitve. Niti nobena stranka postopka, niti organ, ki naj bi odločbo izvrševal, ne ve in ne more vedeti, kakšna naj bi bila vsebina pogodb. Sporna točka tako ne vsebuje sestavin iz določbe 215. člena SPZ, kot tudi ne sestavin po določbi 257. člena SPZ. Pogoje za primernost izvršilnega naslova predpisuje ob smiselni uporabi določba 21. člena ZIZ in tudi teh pogojev sporna točka izreka ne predpisuje. Tudi iz določbe 137. člena ZUP izhaja, da mora biti poravnava vselej jasna in določna, kar pa predmetna poravnava vsekakor ni. Na to dejstvo kaže tudi ravnanje zavezanke z vložitvijo predloga na Okrajno sodišče v Ljubljani, opr. št. N 362/2009. Stališča upravnega organa pa so v nasprotju tudi z njegovimi lastnimi stališči v odločbi, št. 4903-13/09 z dne 23. 4. 2010, ter s stališči prvostopnega organa v sklepu, št. 493-7/2009 z dne 27. 5. 2010. V obrazložitvi prve odločbe je toženka napisala, da lahko do izvršitve te točke izreka pride le, če med strankama obstaja soglasje volj, nadalje, da se navedena točka ne izvršuje v smislu ZUP, ampak učinkuje, ter da je njen pravni učinek tak, da če ne pride do sporazumne sklenitve pogodbe v določenem roku, lahko zainteresirana stranka to razmerje uredi v civilnem sodnem postopku. Iz vseh teh navedb torej izhaja, da delne odločbe ni mogoče izvršiti, kar pa predstavlja pogoj za izrek ničnosti odločbe. Prvostopni organ pa je predlog za izvršbo nasprotne stranke s sklepom zavrgel, ker odločba ni izvršljiva po določbah ZUP. Tožnica pa je še navedla, da je ničnost odločbe izredno pravno sredstvo, ki se lahko uporabi tudi po uradni dolžnosti. Toženka bi tako morala ob prejemu predloga za izrek ničnosti preveriti, ali morda ne obstaja tudi kakšen drug razlog za ničnost, saj bi lahko bila podana tudi ničnostna razloga iz določbe 1. in 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Jasno namreč je, da je bila izdana odločba v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti, ker pa ne vsebuje vseh bistvenih sestavin za predpogodbo oziroma za pogodbo, pa tudi pomeni, da je v skladu z določbo 15. člena v zvezi z določbo 86. člena Obligacijskega zakonika in v zvezi z določbo 2. odstavka 137. člena ZUP nična oziroma neobstoječa. To pa je ničnostni razlog iz 6. točke iste določbe. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo z dne 20. 4. 2010 odpravi ter zadevo vrne organu v ponoven postopek, toženki pa tudi naloži povrnitev vseh stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izteka paricijskega roka do dneva plačila.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom Republika Slovenija na tožbo v danem roku ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o zavrnitvi predloga tožnice za izrek I.5 točke izreka delne odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 362-292/93 z dne 1. 3. 2007, za nično.

V I.5 točki izreka delne odločbe prvostopnega organa, št. 362-292/1993 z dne 1. 3. 2007, je določeno, da sta stranki (tožnica ter Republika Slovenija) sporazumni, da bosta premoženjskopravna razmerja glede stvarne služnosti prehoda po zemljišču s parc. št. 301, k.o. ..., za potrebe dostopa do poslovnega prostora, navedenega pod 3. točko tega sporazuma, stvarno služnost vkopa električnega kabla na parc. št. 301, k.o. ..., in ustanovitev stavbne pravice za antenski drog, stoječ na parc. št. 301, k.o. ..., ter stvarno služnost dostopa do antenskega stolpa, uredili s posebno pogodbo izven upravnega postopka in sicer najkasneje v roku enega leta od pravnomočnosti te odločbe. Predlog za izrek ničnosti citirane točke izreka, ki ga je tožnica oprla na 3. točko 1. odstavka 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami) in po kateri se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, je drugostopni organ zavrnil z obrazložitvijo, da ne gre za objektivno nemožnost izvršitve, saj ni dvoma, da stranki poravnave pogodbe s tako vsebino ne bi mogli skleniti glede na sporazumno določen rok.

Sodišče ugotavlja, da je bila poravnava med tožnico kot denacionalizacijsko upravičenko ter Republiko Slovenijo kot zavezanko sklenjena v denacionalizacijskem postopku in potem tudi povzeta v delno odločbo o denacionalizaciji z dne 1. 3. 2007. ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) v določbi 69. člena omogoča sklenitev poravnave v tem postopku, vendar pod tam določenimi pogoji. Tako je v določbi 1. odstavka tega člena določeno, da lahko upravičenci med postopkom pred organom prve stopnje vsak čas sklenejo poravnavo o premoženju, ki je predmet denacionalizacije, ki lahko obsega vse premoženje denacionalizacije ali njegov del. V določbi 2. odstavka je določeno, da lahko organ prve stopnje opozori stranke v postopku na možnost poravnave in jim pomaga, da se poravnajo, pri čemer poravnava ne sme biti v nasprotju s prisilnimi določbami zakona. V določbi 3. odstavka pa, da je poravnava sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo, organ prve stopnje pa vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji. Ker je poravnava vključena v odločbo o denacionalizaciji, postane izvršljiva šele z izvršljivostjo same odločbe o denacionalizaciji. Vsebino poravnave omejuje le obseg pravic, s katerimi razpolagajo stranke, ter prisilne določbe zakona.

Iz vsebine zgoraj citirane I.5 točke izreka delne odločbe z dne 1. 3. 2007 izhaja, da sta se tožnica kot upravičenka in Republika Slovenija kot zavezanka dogovorili o tem, da bosta glede stvarne služnosti prehoda po zemljišču s parc. 301, k.o. ..., stvarne služnosti vkopa električnega kabla, ustanovitve stavbne pravice za tam navedeni objekt ter stvarne služnosti dostopa do antenskega stolpa na tam navedenem zemljišču sklenili pogodbo v roku enega leta od pravnomočnosti te odločbe, kar pomeni, da sta se v tej točki dogovorili, da bosta sklenili pogodbo o stvarnopravnih pravicah oziroma o stvarnopravnih razmerjih, ki bodo (oziroma so nastala) po tem, ko bo (oziroma je bil) del denacionaliziranega premoženja vrnjen upravičenki, torej po tem, ko bo (oziroma je bilo) odločeno o predmetu denacionalizacije, kar pa po presoji sodišča ni v skladu z ZDen. Iz določb ZDen namreč ne izhaja, da upravni organ v postopku denacionalizacije odloča tudi o morebitnih bodočih civilnopravnih oziroma stvarnopravnih pravicah oziroma razmerjih med strankami, ki nastanejo po tem, ko je o sami zahtevi za denacionalizacijo že odločeno, razen v kolikor gre za ex lege izbris hipotekarnih bremen, ki so nastale po podržavljenju oziroma za ex lege oživitev služnosti, o čemer se odloči s samo odločbo o denacionalizaciji (določba 33. člena ZDen), za kar pa v obravnavanem primeru – kot izhaja iz podatkov spisa - ne gre. Glede na navedeno je bil zato zaključek drugostopnega organa o neobstoju razlogov za izrek ničnosti sporne točke odločbe napačen oziroma vsaj preuranjen. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj organ ponovno presodi tožničin predlog glede na uveljavljani razlog - ob upoštevanju navedenega pravnega mnenja sodišča – in o zadevi ponovno odloči. Hkrati pa naj presodi tudi v tožbi uveljavljana ničnostna razloga po 1. in 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

K 2. točki izreka:

Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnice temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.