VSL sklep PRp 202/2010

1.
Pritožba zagovornika pravne osebe zoper sklep o zavrnitvi predloga pravne osebe za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2.
Pritožba zagovornika pravne osebe zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za sodno varstvo pravne osebe se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravna oseba mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je 27. 10. 2009 izdalo sklep, s katerim je zahtevo za sodno varstvo pravne osebe (pravilno: zagovornika pravne osebe) zavrglo, naložilo pa je še plačilo stroškov postopka – sodne takse.

Zoper navedeni sklep je vložil v pritožbenem roku zagovornik pravne osebe pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje pa je nato 15. 12. 2009 izdalo sklep, s katerim je predlog pravne osebe (pravilno: zagovornika pravne osebe) za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Zagovornik pravne osebe je vložil zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravočasno pritožbo. Navaja, da je odgovorna oseba sodišču prve stopnje poslala pisno opravičilo, v katerem je sodišče obvestila, da se zaslišanja ne more udeležiti. V opravičilu je bil naveden razlog izostanka (dopust v tujini z družino v lastnem aranžmaju). Sodišče bi moralo pisno opravičilo storilca odgovorne osebe šteti tudi kot pisno opravičilo zastopnika pravne osebe, saj sta fizična oseba in direktor (zakoniti zastopnik) ena in ista oseba. Sodišče bi moralo po prejemu pisnega opravičila preložiti narok. Sodišče je zmotno uporabilo 3. odstavek 61. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj ga je mogoče uporabiti le v primeru, ko zakoniti zastopnik pravne osebe svojega izostanka ne opraviči. Odvetnik je bil zgolj »obveščen« o zaslišanju, njegova odsotnost nima nobene posledice, saj njegova prisotnost ni obvezna.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe zagovornika pravne osebe zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna. Višje sodišče le še dodaja, da je mogoče na podlagi 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki ga v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja tudi sodišče prve stopnje, vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje le v primeru zamude roka za napoved pritožbe ali roka za pritožbo zoper sodbo. V obravnavanem primeru pa pravna oseba roka za pritožbo ni zamudila, saj je zagovornik pravne osebe vložil pritožbo v pritožbenem roku in istočasno tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je zagovornik pravne osebe le uveljavljal, da je odgovorna oseba sodišču posredovala pisno opravičilo za izostanek z naroka za zaslišanje, torej je uveljavljal upravičenost izostanka z naroka. Višje sodišče le še dodaja, da na podlagi navedene določbe ZKP sploh ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje, zaradi izostanka z naroka za zaslišanje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo predlog zagovornika pravne osebe zavreči kot nedovoljenega in ne zavrniti kot neutemeljenega. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da takšna odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, zato je zavrnilo pritožbo zagovornika pravne osebe kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga zagovornika pravne osebe (in ne pravne osebe, kot je sicer napačno navedlo sodišče prve stopnje) za vrnitev v prejšnje stanje in potrdilo izpodbijani sklep s 15. 12. 2009.

Višje sodišče nadalje tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom, ki ga je izdalo 27. 10. 2009, pravilno zavrglo zahtevo za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 61. člena ZP-1, ki določa, da se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pravna oseba pravilno povabljena na narok za zaslišanje za 27. 10. 2009, vabilo pa ji je bilo vročeno 24. 9. 2009. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi zastopnik pravne osebe opravičil svoj izostanek z naroka. Iz zapisnika o zaslišanju zastopnika pravne osebe (listovna številka 15) je razvidno, da zastopnik pravne osebe ni pristopil k zaslišanju, odgovorna oseba pravne osebe pa je posredovala 22. 10. 2009 s priporočeno pošiljko sodišču obvestilo, da opravičuje navzočnost na zaslišanju zaradi izrabe letnega dopusta. Glede na navedeno je tako tudi po oceni višjega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zastopnik pravne osebe svojega izostanka z naroka ni opravičil, zato je ravnalo pravilno v skladu z navedenim 3. odstavkom 61. člena ZP-1. V postopku o prekršku po vloženi zahtevi za sodno varstvo velja večja sodelovalna dolžnost storilca prekrška, zato se kot umik zahteve za sodno varstvo šteje tudi neopravičeni izostanek pravilno povabljenega storilca z zaslišanja pri sodišču (3. odstavek 61. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju navedene določbe odločilo pravilno in zakonito, ko je zavrglo zahtevo za sodno varstvo pravne osebe (pravilno zahtevo za sodno varstvo zagovornika pravne osebe). Na pravilnost takšne odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva pritožbena navedba, da je odgovorna oseba opravičila svoj izostanek z naroka, odgovorna oseba in zastopnik pravne osebe pa sta ista oseba. Zoper odgovorno in pravno osebo sta se vodila dva ločena postopka in ne enoten postopek, saj je izdal prekrškovni organ storilcema dva plačilna naloga, zoper katera sta vložila vsak svojo zahtevo za sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevi za sodno varstvo zagovornika pravne osebe, zato v tem postopku ni mogoče upoštevati morebitnega opravičila odgovorne osebe izostanka z naroka na zaslišanje po vloženi zahtevi za sodno varstvo odgovorne osebe. Kot navaja zagovornik pravne osebe v pritožbi, na pravilnost takšne odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva okoliščina, da se tudi zagovornik pravne osebe ni udeležil naroka za zaslišanje, saj njegova odsotnost nima nobene posledice. Zagovor lahko poda le storilec sam, to je njegova osebna pravica, zagovora ne more podati zagovornik storilca v njegovem imenu.

Višje sodišče je zato na podlagi 3. odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbi zagovornika pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Ker zagovornik pravne osebe s pritožbo ni uspel, mora pravna oseba na podlagi 147. člena ZP-1 v zvezi z določbami 143. do 146. člena ZP-1 plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, ki bo odmerjena v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1).