VSL sodba PRp 1646/2008

Pritožbi zagovornikov obdolženega M.K. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek proti obdolžencu zaradi prekrška iz 234. člena ZVCP-1, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, na podlagi 5. točke 1. odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega mu je sodišče prve stopnje izreklo globo v znesku 208,65 eurov in stranski sankciji štiri kazenske točke za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije C in prepoved vožnje motornega vozila kategorije C v trajanju enega meseca, naložilo mu še plačilo stroškov postopka in sicer povprečnine in stroškov prihoda priče na sodišče.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so obdolženčevi zagovorniki vložili pravočasno pritožbo. Obdolženi nima pomislekov glede objektivnih ugotovitev sodišča prve stopnje o poteku prometne nesreče, nesprejemljivi pa so zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ugotovitve glede vzroka za nastanek obravnavane prometne nesreče oziroma ugotovitve in posledično materialno pravni zaključek o obdolženčevi odgovornosti za prekršek. Zaključki sodišča prve stopnje glede obdolženčeve odgovornosti so nepravilni, saj temeljijo na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je rezultat neskrbne dokazne ocene in pomanjkljivega dokaznega postopka, s čimer je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče kljub dokaznemu predlogu v postopek ni pritegnilo izvedenca medicinske stroke, ki bi po pregledu spisovne dokumentacije, pribavi in vpogleda v zdravstveni karton obdolženca pri osebnem zdravniku ter po potrebi po pregledu obdolženca, odgovoril na vprašanje, ali je obdolženi zaradi bolezenskega stanja (sindrom GMAS, Bifascikularni blok) v trenutku pred obravnavano prometno nesrečo izgubil zavest in ali je v zvezi s tem lahko imel v oblasti svoje ravnanje, in pojasnil naravo opisanega bolezenskega stanja pri obdolžencu, njegovo simptomatiko in možnost zavedanja oziroma zaznavanja bolezenskega stanja. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je nepravilno in nezadostno ugotovilo dejansko stanje in tudi kršilo obdolženčevo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je sprejelo obdolženčev zagovor, da je v trenutku pred obravnavano prometno nesrečo izgubil zavest, kar dokazuje tudi predložena medicinska dokumentacija za obdolženca (izvid zdravniškega pregleda in odpustnica Kliničnega centra), in zato ni imel v oblasti svojega ravnanja, zaradi česar je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke kot nepotrebnega. V nadaljnjih razlogih izpodbijane sodbe pa je sodišče po prepričanju obdolženca napačno, sklicujoč se na 3. odstavek 16. člena Kazenskega zakonika (KZ), zaključilo, da bi se obdolženec glede na pretekle kratkotrajne izgube zavesti od začetka januarja 2005 in vrtoglavice moral in mogel zavedati, da se mu izguba zavesti lahko pripeti ravno pri vožnji tovornega vozila glede na to, da je poklicni voznik in v službi vozi tovorno vozilo. Čeprav iz medicinske dokumentacije izhaja, da je obdolženec v tem obdobju večkrat izgubil zavest in imel vrtoglavico, ni mogoče zaključiti, da je zgolj zaradi tega dejstva na mestu uporaba tako imenovane actio libera in causa, saj ni mogoče šteti, da si je obdolženi sam povzročil neprištevnost. Zakon v zvezi s tem zahteva določeno aktivno ravnanje (in ne opustitve), obdolžencu pa v tem kontekstu ni mogoče očitati ničesar, najmanj pa, da ni odpravil zdravstvenih težav. Bolezensko stanje mu ni bilo znano, ni imel niti možnosti, da bi mu bilo znano, saj je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pojasnil in ozdravil svoje morebitne zdravstvene težave. Obdolženi je namreč povedal, da je v zvezi s tem obiskal splošnega zdravnika, ki mu je pojasnil, da gre za preutrujenost in ga ni napotil na nadaljnje preiskave, niti mu ni prepovedal vožnje vozil katerekoli kategorije. Tako obdolžencu ni mogoče očitati ničesar, morebitne opustitve bi bilo mogoče iskati zgolj v morebitnih opustitvah osebnega zdravnika, tako je napačen zaključek prve stopnje, da se obdolženi ne more sklicevati na to, da mu je splošni zdravnik pojasnil, da gre pri njem zgolj za preutrujenost. Obdolženi je pri takšni »diagnozi« lahko utemeljeno verjel, da je sposoben za varno udeležbo v prometu. Če bi mu bila predstavljena resnost njegovih težav, ki je terjala operativni poseg (srčni spodbujevalnik), bi prav gotovo storil vse potrebno za zagotovitev lastnega zdravja in varnosti drugih. Neutemeljen in brez (strokovne) podlage je zaključek sodišča, da bi se obdolženi po okoliščinah in svojih osebnih lastnostih mogel zavedati, da lahko v poletnih mesecih, ko so temperature visoke, zaradi izgube zavesti izgubi oblast nad vozilom. Sodišče je samovoljno in ne da bi razpolagalo z zadostnim znanjem zaključilo, da naj bi bila visoka temperatura vzrok izgube zavesti, pri čemer tudi ni raziskalo, kakšna je bila dejanska temperatura kritičnega dne. Vzrok izgube zavesti pri obdolžencu gre iskati v sindromu GAMS in Bifascikularnem bloku, kako ta diagnoza vpliva na možnost obvladovanja svojih ravnanj pri določeni osebi, kakšna je predhodna simptomatika bolezni in kako, če sploh, jo lahko določena oseba pri sebi zazna in prepozna kot duševno ali podobno motnjo, bi lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke, sodišče pa teh okoliščin s pomočjo izvedenca ni ugotavljalo. Obdolženčevi zagovorniki so v pritožbi navedli še, da v konkretnem primeru že zgolj ugotovitev, da obdolženi ni imel v oblasti svojega ravnanja oziroma, da je vzrok obravnavane prometne nesreče iskati pri začasni duševni oziroma bolezenski motnji pri obdolžencu, predstavlja podlago za zaključek, da obdolžencu ni mogoče očitati odgovornosti za prekršek (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1723/2006 z 8. 5. 2007).

Pritožba obdolženčevih zagovornikov je utemeljena.

Kot navajajo obdolženčevi zagovorniki v pritožbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženi v obdobju od januarja 2005 do storitve obravnavanega prekrška septembra istega leta večkrat izgubil zavest za nekaj sekund, kar je povedal obdolženi na zagovoru in kar je razvidno tudi iz izvida zdravniškega pregleda kliničnega centra, oddelka za kardiologijo in iz obvestila zdravniku kliničnega centra. Iz navedene zdravstvene dokumentacije je razvidno še, da je obdolženi občasno čutil vrtoglavico, kar je potrdil tudi obdolženi na zagovoru. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo tudi, da je obdolženi med vožnjo tovornega vozila v cestnem prometu pred trčenjem v vozilo drugega udeleženca prometne nesreče za nekaj sekund izgubil zavest in ponovno prišel k zavesti šele neposredno pred trčenjem, kar je povedal obdolženi na zagovoru. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno še, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da izgubo zavesti dokazuje tudi predložena medicinska dokumentacija za obdolženca (izvid zdravniškega pregleda in obvestilo zdravniku).

Po oceni višjega sodišče pa navedena dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne dopuščajo zaključka, da je obdolženemu dokazana storitev obravnavanega prekrška iz 234. člena ZVCP-1 tudi v subjektivnemu pogledu. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da bi se obdolženi glede na pretekle kratkotrajne izgube zavesti od začetka januarja 2005 in vrtoglavico, ki izhajajo iz izvida zdravniškega pregleda in obvestila zdravniku, moral in mogel zavedati, da se mu izguba zavesti lahko pripeti ravno pri vožnji tovornega vozila, glede na to, da je poklicni voznik in v službi vozi tovorno vozilo. Višje sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen sklep, ko je zaključilo, da je obdolženi glede na (zgolj zatrjevane) že prejšnje izgube zavesti in vrtoglavico moral in mogel pričakovati, da se mu to lahko zgodi tudi med vožnjo tovornega vozila v cestnem prometu.

Na podlagi 8. člena Zakona o prekrških (ZP-1) se, kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (KZ) med drugim tudi glede neprištevnosti, ki je definirana v 16. členu KZ. Na podlagi 1. odstavka 16. člena KZ ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti. Na podlagi 3. odstavka 16. člena KZ, na katerega se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je kazensko odgovoren tisti storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem glede kaznivega dejanja podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Na podlagi navedenega pravila je tako kazensko odgovoren tudi storilec, ki je bil v trenutku izvršitve kaznivega dejanja oziroma prekrška v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, ugotovljeno pa je bilo, da sta bila, preden se je spravil v to stanje, podana njegova naklep ali njegova malomarnost glede dejanja, ki ga je pozneje v neprištevnosti izvršil. To pravilo je utemeljeno s tem, da sta bila storilčev razum in njegova volja nedotaknjena v času, ko se je še zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da v takšnem stanju lahko izvrši prekršek, če gre za prekršek, izvršen iz malomarnosti. Glede na navedeno je potrebno v obravnavanem primeru za uporabo navedenega pravila actio libera in causa na podlagi 3. odstavka 16. člena KZ v zvezi z 8. členom ZP-1 ugotoviti, ali je bila pred povzročitvijo stanja, zaradi katerega obdolženi ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, podana obdolženčeva krivda za prekršek, kar pomeni, da je potrebno ugotoviti obstoj malomarnosti kot krivdne oblike za storitev prekrška, to je v obravnavanem primeru obdolženčev subjektivni odnos do povzročitve obravnavane prometne nesreče. Ta odločilna okoliščina pa zgolj na podlagi dejstev, da je obdolženi poklicni voznik in v službi vozi tovorno vozilo, ter sicer zgolj s strani obdolženca zatrjevane okoliščine, da je pred obravnavano prometno nesrečo (od začetka januarja 2005 do obravnavanega dogodka) že večkrat izgubil zavest in je občasno čutil vrtoglavico (iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (listovne številke 8 do 10) izhaja, da je v tem obdobju že večkrat izgubil zavest za nekaj sekund, vendar nikoli med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu), kar je sodišče prve stopnje očitno sprejelo kot ugotovljeno dejstvo, zaradi česar bi se moral in mogel zavedati, da se mu izguba zavesti lahko pripeti ravno pri vožnji tovornega vozila, zaradi česar lahko povzroči prometno nesrečo, ni z gotovostjo ugotovljena. Sodišče prve stopnje je namreč svoj sklep o obstoju obdolženčeve nezavestne malomarnosti utemeljilo zgolj z opustitvijo njegove skrbi za zdravstveno stanje, ne pa s tem, kakšen je bil njegov subjektivni odnos do povzročitve prometne nesreče v času, ko je bil še prišteven (na primer: da se je kritičnega dne odločil za vožnjo tovornega vozila kljub temu, da se je slabo počutil, ali da je tik pred odločitvijo za vožnjo tovornega vozila že izgubil zavest, pa se je kljub temu odločil za vožnjo tovornega vozila), čeprav je eden izmed dveh odločilnih pogojev, da je kazensko odgovoren tudi neprištevni storilec, torej za uporabo pravila iz 3. odstavka 16. člena KZ v zvezi z 8. členom ZP-1, da je bila pri njem izražena podlaga za odgovornost, ko se je še svobodno odločal. Tako zgolj s strani obdolženca zatrjevana okoliščina o večkratni izgubi zavesti, kar je sodišče prve stopnje očitno sprejelo kot ugotovljeno dejstvo, upoštevajoč pri tem, da iz zapisnika o zaslišanju obdolženca izhaja tudi, da je obdolženi izrecno dejal, da zavesti ni nikoli izgubil med vožnjo motornega vozila, osebna zdravnica pa mu je v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem povedala le, da je ocenila, da gre za preutrujenost, ni ga napotila k specialistu (zdravniške preiskave v zvezi z obdolženčevim zdravstvenem stanjem očitno tako niso bile opravljene, osebna zdravnica pa mu očitno tudi ni prepovedala  udeležbe v cestnem prometu, čeprav je poklicni voznik, vožnja motornih vozil mu je bila prepovedana šele po storitvi obravnavanega prekrška, kar je razvidno iz izvida zdravniškega pregleda s 3. 8. 2005), še ne dopuščajo sklepa, da je obdolžencu mogoče v času, ko se je kritičnega dne odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu, očitati, da se je moral in mogel zavedati, da lahko povzroči prometno nesrečo. Kot navajajo obdolženčevi zagovorniki v pritožbi, pa sodišče prve stopnje teh s strani obdolženca zatrjevanih okoliščin o njegovem zdravstvenem stanju, ki so mu pri presoji njegove odgovornosti za obravnavani prekršek v korist, niti ni ugotavljalo.

Tako obdolžencu ni mogoče z gotovostjo očitati odgovornosti za obravnavani kvalificirani prekršek iz 234. člena ZVCP-1 na podlagi uporabe instituta actio libera in causa iz 3. odstavka 16. člena KZ v zvezi z 8. členom ZP-1, zaradi česar je višje sodišče na podlagi 7. odstavka 163. člena ZP-1 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da se postopek proti obdolžencu zaradi prekrška iz 234. člena ZVCP-1, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, na podlagi 5. točke 1. odstavka 136. člena ZP-1 ustavi.