VSL sodba in sklep I Cpg 1087/2010

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, razveljavi pa se glede višine in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 100.150,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 05. 01. 2004 do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zahteva od tožene stranke, pri kateri imata odvetniška zbornica in odvetnik sklenjeno Pogodbo o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov, povrnitev škode, ki ji je nastala, ker njen takratni pooblaščenec, odvetnik T, v stečajnem postopku nad družbo L. d.o.o. - v stečaju ni ravnal s poklicno skrbnostjo in je prijavil terjatev tožeče stranke, ne pa tudi ločitvene pravice, ki jo je imela tožeča stranka na podlagi zastavne pravice. Zaradi tega v stečajnem postopku tožeča stranka ni bila poplačana kot ločitvena upnica.

Iz Police 0105526242 (Priloga A2) izhaja, da ima odvetniška zbornica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov. Iz Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov (Priloga B1) je razvidno, da tožena stranka – zavarovalnica, jamči za premoženjsko škodo, ki jo proti zavarovancu uveljavlja tretja oseba in za katero je zavarovanec odgovoren. Z zavarovanjem je krita odgovornost zavarovanca za škodo zaradi grobih napak pri opravljanju registrirane dejavnosti.

Tožeča stranka od tožene stranke z direktno tožbo (2. odstavek 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpela zaradi premalo skrbnega ravnanja svojega tedanjega pooblaščenca v stečajnem postopku. Odvetnikovo odškodninsko odgovornosti je potrebno presojati po 1. odst. 751. člena ZOR in 2. odst. 18. člena ZOR: kot skrbnost dobrega strokovnjaka in po specialnem predpisu Zakona o odvetništvu.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da odvetnik tožeče stranke s tem, ko ni prijavil izločitvene pravice v stečajnem postopku, ni ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker stranka izločitvene pravice ni imela. Ocenilo je, da odvetnik ni mogel prijaviti niti ločitvene pravice, saj je na podlagi 173. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ), ki določa, da zastavna pravica ugasne z dnem, ko postane sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pravnomočen, zastavna pravica ugasnila ex lege že pred začetkom stečajnega postopka.

Začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice do posebnega poplačila iz določenega dolžnikovega premoženja (zastavna pravica, pravica poplačila, pravica retencije in druge ločitvene pravice) (1. odst. 131. člena ZPPSL). Temeljno načelo insolvenčnih postopkov je načelo enakopravnega obravnavanja upnikov, ki se uresničuje tudi s pravilom o prirejenosti upnikov, po katerem se v stečajnem postopku poplačajo vsi upniki hkrati in sorazmerno. Posamezen upnik lahko po začetku stečajnega postopka doseže poplačilo svoje terjatve samo v stečajnem postopku na podlagi sklepa o glavni razdelitvi oziroma drugega sklepa stečajnega senata. Splošno pravilo o prepovedi izvršb pa ne velja za izvršilne naslove, ki se nanašajo na zahtevke, katerih predmet niso terjatve, ki se poplačajo iz splošne stečajne mase, to pa so terjatve, zavarovane z ločitveno pravico.

V stečajnem postopku sta prijava in preizkus terjatev podlaga za odločitev o razdelitvi razdelitvene mase. Zato je treba v stečajnem postopku prijaviti vse terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Če upnik terjatve ne prijavi pravočasno, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha.

Zaradi stečajnega postopka nad dolžnikom L. d.o.o. - v stečaju je bil izvršilni postopek po samem zakonu prekinjen. Po začetku stečajnega postopka lahko le stečajni senat odloča v zvezi s terjatvami, v zvezi s katerimi obstojijo ločitvene pravice. Postopek bi se tako lahko nadaljeval le na podlagi sklepa stečajnega senata iz 4. odst. 143. člena ZPPSL, s katerim stečajni senat odloči, da se izvršba nadaljuje. Stečajni senat pa lahko takšen sklep izda samo, če je upnik svojo terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku prijavil in veljata prijavljena terjatev in ločitvena pravica za ugotovljeni.

Odvetnik tožeče stranke v stečajnem postopku ni prijavil ločitvene pravice, ker je ocenil, da je bila hipoteka izbrisana že v izvršilnem postopku.

Ni pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je zaradi tega, ker je bil izvršilni postopek že skoraj zaključen in je bil izdan že sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, zaradi česar v skladu s 173. členom ZIZ ugasne zastavna pravica, tudi ločitvena pravica prenehala. Upnik je pridobil ločitveno pravico na podlagi pravice do poplačila v izvršilnem postopku. Če je kot edina možnost za poplačilo ločitvenih pravic po začetku stečajnega postopka predviden stečajni postopek, v katerem je za odločanje o terjatvah pogoj pravočasna prijava terjatve v stečajnem postopku, potem je jasno, da je za uveljavitev terjatve, zavarovane s hipoteko, tudi če je v zvezi z njo že tekel izvršilni postopek, ne glede na to v kateri fazi je ta ob začetku stečajnega postopka, potrebno terjatev, zavarovano z ločitveno pravico, prijaviti v stečajnem postopku. Ravno za takšne situacije je tudi namenjeno določilo 4. odst. 143. člena ZPPSL, ki predvideva, da stečajni senat izda sklep o nadaljevanju izvršbe po 4. odst. 143. člena ZPPSL. Predlog za poplačilo upnika v nadaljevanem izvršilnem postopku je bila torej prijava terjatve in pravice do poplačila iz kupnine, ki je bila dosežena v izvršilnem postopku (ločitvena pravica).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne drži ugovor tožene stranke, da gre pri ravnanju odvetnika le za zmotno pravno naziranje. Odvetnik bi moral vedeti, da mora terjatev in ločitveno pravico prijaviti v stečajnem postopku, opustitev prijave pa je groba napaka pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Zaradi te napake tožeča stranka ni bila poplačana kot ločitvena upnica iz posebne stečajne mase, temveč le sorazmerno iz splošne razdelitvene mase.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da odvetnik odškodninsko odgovarja zaradi napake, je podana tudi odškodninska odgovornost tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da odvetnik T. ni ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, materialno pravo nepravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo tako, da je izdalo na podlagi 315. člena ZPP vmesno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju (5. odst. 358. člena ZPP).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje v zvezi z višino tožbenega zahtevka ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je narekovalo razveljavitev sodbe prve stopnje glede višine in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo sodišče tako odločalo še o višini odškodnine.

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).