UPRS sklep I U 1280/2010

Tožba se zavrže.

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ ugotovila, da je 2. točka odločbe gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Kranj, št. 06122-270/2008 z dne 21. 3. 2008, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora v roku do 1. 7. 2008 na svoje stroške odstraniti lesen nadstrešek z lopo skupne tlorisne dimenzije 7,3 m x 8,6 m, etažnosti pritličje in izkoriščena mansarda, postavljen na zemljišču parc. št. 36 k.o. ..., ter vzpostaviti prejšnje stanje, dne 1. 8. 2009 postala izvršljiva, zato se dovoljuje njena izvršba, poleg tega pa je tožeči stranki postavila tudi naknadni rok za prostovoljno izvršitev navedene obveznosti do 15. 5. 2010. V obrazložitvi te odločbe povzema časovni potek postopka, iz katerega izhaja izvršljivost inšpekcijske odločbe, navaja, da tožnik obveznosti iz te odločbe še ni izpolnil ter navaja in vsebinsko povzema zakonske določbe, na katere opira svojo odločitev.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je na parc. št. 36 že pred 2. svetovno vojno stala lesena drvarnica in še manjša pomožna drvarnica, poleg tega pa tudi stalna kovinska nadstrešnica za dva avtomobila. Za rušenje obstoječih drvarnic in postavitev vrtne lope za vrtno orodje in garažo je tožnik pridobil lokacijsko informacijo Občine Bled z dne 25. 2. 2003, za gradnjo enostavnega objekta pa lokacijsko informacijo z dne 15. 7. 2004. Tožnik meni, da je tako imel dve dovoljenji, in sicer eno za nadomestno postavitev drvarnice sredi vrta in drugo za novogradnjo enostavnega objekta, nato pa je v dobri veri, da je bolje podreti drvarnico sredi vrta in jo napraviti skupaj z nadstrešnico, zgradil vse skupaj v enem objektu, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni postavitev lesene drvarnice, ki bi kazila izgled okolice. Vila A. je ena od najkvalitetnejših secesijskih vil na Gorenjskem in predstavlja kulturni spomenik lokalnega pomena, to pa je hkrati tudi eden od razlogov za odlog izvršbe. Drugi razlog je tožnikova huda bolezen, zaradi katere zdravljenje še vedno poteka, tretji pa, da mu je bilo dne 5. 8. 2010 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo pomožnega objekta – garažne stavbe na zemljišču s parc. št. 36 k.o. ... Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po 2. odstavku istega člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, temveč zgolj tiste, ki v skladu z zgoraj povzeto zakonsko ureditvijo izpolnjujejo vse kriterije za pojem upravnega akta. Te kriterije je mogoče razdeliti na formalne in materialne. Po formalnih kriterijih so upravni akti le tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, po materialnih kriterijih pa gre za akte, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato ne more šteti akt, ki poleg formalnega ne izpolnjuje tudi materialnega kriterija, s katerim torej ni bilo vsebinsko odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, in tudi ne akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev (razen nekaterih, v ZUS-1 izrecno določenih izjem).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe. Ta sklep po presoji sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. S to odločbo je bila tožeči stranki naložena odstranitev tam navedenega objekta pod tam navedenimi pogoji, s sklepom o dovolitvi izvršbe pa je bilo zgolj ugotovljeno, da je odločba postala izvršljiva, zato je bila dovoljena njena izvršba, tožniku pa je bil postavljen dodaten rok za njeno prostovoljno izvršitev.

Izpodbijani upravni akt torej ni v ničemer posegel v odločitev o obveznosti tožeče stranke, ki izhaja iz materialnega prava in ki v obravnavanem postopku upravne izvršbe predstavlja izvršilni naslov. Povedano drugače: v obravnavani zadevi je bila obveznost odstranitve objekta tožeči stranki naložena izključno z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, z izpodbijanim aktom pa ni bila ta obveznost ne vzpostavljena, ne kakorkoli spremenjena. Izpodbijani akt zato ne izpolnjuje materialnega kriterija za akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, ob tem pa tudi ne gre za katerega od aktov, ki jih je po izrecni določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, čeprav nimajo narave upravnega akta (sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan).

Sodišče v tem pogledu dodaja še, da se tudi prav vse tožbene navedbe vsebinsko nanašajo izključno na zakonitost in pravilnost pravnomočne inšpekcijske odločbe, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov. Zgolj s to odločbo je bila namreč ugotovljena legalnost objekta in tudi določena obveznost tožeče stranke. Kot že rečeno, izpodbijani sklep v te ugotovitve in obveznosti tožeče stranke ne posega. Tega v ničemer ne spreminja niti gradbeno dovoljenje Upravne enote Radovljica št. 351-88/2010-16 z dne 5. 8. 2010, ki je bilo izdano kasneje – po izpodbijanem sklepu o dovolitvi izvršbe. Zato na pravilnost in zakonitost tega sklepa ne more vplivati, lahko pa bi, če se nanaša na obravnavani objekt (kar iz njegove vsebine sicer ne izhaja), predstavljalo razlog za ustavitev inšpekcijskega postopka.

Sodišče je iz navedenih razlogov v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ki ga je opravilo na podlagi 36. člena ZUS-1, ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrglo, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso tako tukajšnjega kot tudi Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklepe VS RS I Up 440/2008 z dne 9, 10. 2008, I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 50/2009 z dne 28. 10. 2009 in I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009).