VSRS Sklep II DoR 52/2010

Revizija se dopusti glede vprašanj:

ali tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti (56. člen ZTLR, sedaj 218. člen SPZ) predstavlja ustrezno obliko pravnega varstva, ki bi prekinila proces osvoboditve služnosti, ali pa se osvoboditev služnosti lahko prepreči le s konfesorno tožbo (57. člen ZTLR, sedaj 212. člen SPZ);

katerega od možnih zahtevkov po konfesorni tožbi mora tožnik v slednjem primeru postaviti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 414/1 k. o. ... v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine ne obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 414/3 k. o. ..., ki je v zemljiški knjigi vpisana na podlagi sodbe P 9/89 z dne 31. 8. 1993 in zahtevek, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu pri parc. št. 414/3 vl. št. 568 k. o. .. m., last tožnika I. K., vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti. Sodišče je presodilo, da pogoji za prenehanje služnosti iz prvega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) oziroma iz 1. točke 223. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) niso izpolnjeni. Tožnik se je sicer uprl izvrševanju služnosti s postavitvijo betonskega podstavka z žično mrežo in kasneje še z leseno ograjo, vendar je toženec pravno izvrševal služnost s tem, ko je vložil tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice in na prepoved vsakršnih poseganj v služnostno pravico ter v pravdi s sodbo P 9/89 z dne 30. 8. 1993 uspel.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (spremenilo je samo odločitev o stroških). Pritrdilo je ugotovitvi, da se je tožnik kot lastnik služeče nepremičnine s postavitvijo betonske ograje uprl izvrševanju stvarne služnosti tožencev, vendar ni izpolnjen drugi pogoj, to je triletno zaporedno neizvrševanje služnosti. Glede na to, da je sedanja tožena stranka zoper sedanjega tožnika vložila tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice in na prepoved vsakršnih poseganj v služnostno pravico, je pravno izvrševala služnost, zato o neizvrševanju služnosti ni mogoče govoriti.

3Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je tožnik postavil betonski podstavek med pravdo P 9/89, v kateri je bila ugotovljena stvarna služnost, tožena stranka pa v tisti pravdi ni postavila zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja (odstranitve betonskega podstavka), ampak le zahtevek za ugotovitev obstoja služnosti in zahtevek za prepoved nadaljnjega bodočega vznemirjanja. Tožena stranka si tako ni pridobila izvršilnega naslova za odstranitev žičnate ograje z betonskega podstavka. O tem, ali za izkaz izvrševanja služnosti zadošča vložitev tožbe na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, ali pa je potreben dajatveni zahtevek po konfesorni tožbi, sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni.

4Predlog je utemeljen.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za dopustitev revizije iz druge alinee prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede vprašanj v zvezi s prenehanjem stvarne služnosti na podlagi zakona. Sporno materialnopravno vprašanje je, ali v primeru, da se lastnik služeče stvari upre izvrševanju stvarne služnosti, lastnik gospodujoče stvari izkaže voljo za nadaljnje izvrševanje služnosti z vložitvijo zahteve za pravno varstvo ali z vložitvijo tožbe na ugotovitev obstoja stvarne služnosti ali s tožbo za varstvo služnosti. Nadaljnje vprašanje je, katerega od možnih zahtevkov po konfesorni tožbi mora postaviti tožnik. Ker o teh spornih vprašanjih ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, je to zaradi razvoja prava preko sodne prakse na podlagi tretjega odstavka 367. c člena ZPP revizijo dopustilo.