VSL sodba I Cp 1364/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom znesek 191.093,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in sicer tako, da od navedenega zneska vsakemu tožniku plača del, ki ustreza njegovemu dednemu deležu. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 7.539,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

2Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je izrek sodbe nerazumljiv. Meni tudi, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni naštelo oziroma navedlo dokazov, ki jih je v postopku dopustilo in izvedlo. Sodišče je tudi nepravilno ravnalo, ko je zavrnilo druge dokaze, ne da bi sploh obrazložilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj se z njihovo izvedbo ne bi moglo razjasniti dejansko stanje. Sodišče tudi ni odločalo o spremembi tožbe, saj je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek. Sodišče je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja spremenjenega tožbenega predloga, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložilo pasivne legitimacije, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Do prenosa pravice uporabe s S… na toženo stranko ni prišlo, saj je S… vse do vrnitve zemljišče uporabljalo in z njim upravljalo. Do prenosa v zemljiški knjigi ni prišlo, zato je napačna razlaga 1. odst. 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj sodišče ni ugotovilo odločilnega dejstva, in sicer da predmetni parceli ne sodita v premoženje tožene stranke. V zvezi s tem očita sodišču prve stopnje neocenjenost okoliščin in posledično nepopolnost v ugotovitvi dejanskega stanja, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo tožbenega temelja. Trditev tožene stranke, da ob podržavljanju sporne nepremičnine niso predstavljale parkirišča temveč zgolj dvorišče ne more biti podvržena prekluziji pri navajanju dejstev, saj gre za trditev, ki se nanaša na status zemljišča in zato za pravilno uporabo materialnega prava. Za pravilno uporabo materialnega prava je treba določilo 72. člena ZDen povezati z določilom 1. odst. 44. člena ZDen. Iz denacionalizacijske odločbe ne izhaja, da vrnjeni zemljišči predstavljata javno parkirišče ali zasebno parkirišče. Vrnjeni parceli sta vedno predstavljali funkcionalno zemljišče k stavbi K…, in nikoli parkirišča, ki bi ga imela tožeča stranka možnost tržiti. Navaja še, da je v nasprotju z načelom pravičnosti sodba, ki tožeči stranki prizna pravico do izgubljenega zaslužka za zemljišče, ki ga je preuredila v parkirišče tožena stranka. Gre za neupravičeno obogatitev na račun tožene stranke. Tudi pri vprašanju višine neamortiziranega deleža vlaganj tožene stranke v parkirišče gre za strokovno vprašanje, ki ni podvrženo posledicam prekluzije. Če je sodišče naložilo sodnemu izvedencu, da od bruto tržne najemnine odšteje davščine, stroške upravljanja in stroške vzdrževanja nepremičnine, je tudi predlog tožene stranke, da izvedenec odšteje tudi neamortiziran delež vlaganj v parkirišče, strokovno sprejemljiv. Zaradi napačne obrazložitve 286. člena ZPP je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranke je tudi izrecno oporekala izvedenskemu mnenju glede obračuna tržne najemnine za čas, ko tožniki še niso vložili zahteve za denacionalizacijo.

3Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv, hkrati pa naj bi nasprotoval razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je v izreku jasno navedlo, da je dolžna plačati tožečim strankam skupni znesek 191.093,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in sicer tako, da od navedenega skupnega zneska plača vsakemu od tožnikov del, ki ustreza njegovemu dednemu deležu. Tak izrek pa tudi v ničemer ne nasprotuje razlogom sodbe.

6Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb postopka, češ da sodišče ni navedlo, katere dokaze je izvedlo, tako da tožena stranka ni mogla ugotoviti, na podlagi katerih dokazov je prišlo sodišče do ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe res zapisalo, da je „vpogledalo v listine, razvidne iz dokaznih sklepov glavne obravnave, v izvedenska mnenja mag. Ž. P. in v njegovo zaslišanje na naroku, druge dokaze pa zavrnilo, ker z njihovo navedbo ne bi bilo mogoče bolj razjasniti dejanskega stanja“. Sodišče prve stopnje je torej na splošno navedlo, da je presojalo vse dokaze, ki jih je povzelo v dokaznih sklepih, sprejetih na glavni obravnavi, hkrati pa je v nadaljnjih razlogih sodbe presojalo dokaze, na katerih temelji ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa je tudi navedlo, zakaj nekateri od predlaganih dokazov za pravilno odločitev v tej zadevi niso pravno relevantni. S tem je v celoti izpolnilo zahtevo iz 4. odst. 324. člena ZPP, ki določa obligatorne navedbe obrazložitve sodbe. Po drugi strani tožena stranka svojega očitka o kršitvi načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave, češ da sodišče ni presodilo določenih dokazov, ne konkretizira niti substancira.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče naj ne bi postopalo po 5. odst. 185. člena ZPP. Gre za določbo, ki sodišču nalaga, da v primeru dovolitve spremembe tožbe pusti toženi stranki čas, ki je potreben, da se lahko pripravi za obravnavanje po spremenjeni tožbi, če za to ni imela dovolj časa. Tožeča stranka namreč tožbe ni spremenila, ampak je le popravila posamezne zneske znotraj skupnega zneska 191.093,40 EUR glede na deleže posameznih tožnikov.

8V zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije je sodna praksa jasna. Pasivno legitimiran za plačilo odškodnine po 2. odst. 72. člena ZDen je tisti, ki mora premoženje vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec (prim. odločbe VS RS II Ips 45/2010, II Ips 608/2007). Po denacionalizacijski odločbi z dne 26.4.2001 v zvezi s sklepom z dne 28.5.2001 je bila zavezanka za izročitev obravnavane nepremičnine v posest tožnikom tožena stranka, saj je bila obravnavana nepremičnina v njenem premoženju. Med pravdnima strankama je nesporno, da je toženka obravnavano nepremičnino tožnikom vrnila, zato so brezpredmetni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo, ali obravnavani parceli sodita v njeno premoženje.

9Vprašanje vrste rabe zemljišča ob podržavljanju sporne nepremičnine je dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni upoštevalo trditve tožene stranke, da obravnavana nepremičnina ob podržavljanju ni predstavljala parkirišča, saj te trditve tožena stranka ni postavila na prvem naroku za glavno obravnavo ampak na poznejšem naroku. Ker ni hkrati navedla razlogov, ki bi jo razbremenjevali krivde za nenavedbo omenjenega dejstva že na prvem naroku za glavno obravnavo, navedena trditev ni mogla biti predmet sodne presoje (4. odst. 286. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da navedena okoliščina ne prestavlja pravno relevantnega dejstva. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da gre pri odškodnini iz 2. odst. 72. člena ZDen za nadomestilo, odmeno, odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel (prim. sodba VS RS II Ips 241/98, II Ips 242/98 z dne 15.4.1999). Gre torej za vprašanje koristi, ki bi jo imel denacionalizacijski upravičenec, če bi takoj ob uveljavitvi ZDen dobil nepremičnine v last. V obravnavani zadevi je izkazano, da bi tožniki v primeru, da bi dobili obravnavano nepremičnino v last, že ob uveljavitvi zakona to lahko oddajali kot parkirišče za ustrezno najemnino. Trditve o povsem drugačni vrsti rabe nepremičnine bi lahko bile relevantne v postopku denacionalizacije oziroma bi lahko pomenile omejitev pri vrnitvi nepremičnine v last in posest (25. člen ZDen). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še opozarja na nasprotje med pritožbenimi trditvami tožene stranke, ko po eni strani trdi, da obravnavana nepremičnina nikoli ni bila parkirišče, ki bi ga imela tožeča stranka možnost tržiti in po drugi strani, da bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, če bi bilo tožeči stranki priznana pravica do izgubljenega zaslužka za zemljišče, ki ga je tožena stranka preuredila v parkirišče.

10V primeru, ko sodišče kot izhodišče za ugotavljanje koristi po 2. odst. 72. člena ZDen vzame najemnino, jo mora zmanjšati za odstotek, ki bi šel za davščine, za stroške upravljanja in za stroške vzdrževanja nepremičnine, če jih je kril zavezanec za vrnitev nepremičnine v last in posest. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja vse navedene okoliščine tudi upoštevalo. Vprašanje vlaganj v nepremičnino, zaradi katerih se je spremenila vrsta rabe nepremičnine je/bi moralo biti razrešeno v postopku vrnitve nepremičnine oziroma denacionalizacije (25. člen ZDen). Ne glede na to je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vlaganja, ki jih je zatrjevala tožena stranka, niso predstavljala bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine niti niso spremenile njene namembnosti in funkcionalnosti. Poleg tega je šlo za dejanske trditve, glede katerih je bila tožena stranka že prekludirana, saj jih ni postavila na prvem naroku za glavno obravnavo.

11Napačno je tudi stališče tožene stranke, da zahtevek tožnikov ni utemeljen za čas pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Upravičenje iz 2. odst. 72. člena ZDen pripada tistemu denacionalizacijskemu upravičencu, ki zahtevo za denacionalizacijo vloži in ki mu v denacionalizacijskem postopku tudi uspe. Zanj zato uspešen izid denacionalizacijskega postopka pomeni, da mu gre upravičenje do omenjenega zahtevka od trenutka, ko mu to pravico daje zakon, torej od dneva uveljavitve zakona. Pravilno je zato sodišče prve stopnje navedlo, da tožnikom pripada obravnavana korist od dne uveljavitve zakona, saj jim takšno pravico daje že zakon sam.

12Pritožba toženke se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožeče stranke temelji na določilu 1. odst. 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča odgovor ni bil potreben strošek, zato so ga tožniki dolžniki kriti sami.