VSM sodba II Kp 6604/2010

Pritožba pooblaščenca zasebne tožilke N. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebna tožilka je dolžna plačati obdolženčeve potrebne izdatke, potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice ter sodno takso.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. J. J. oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje obrekovanja po prvem in drugem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 169. člena KZ ter po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da mora zasebna tožilka plačati stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženega ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebne tožilke zaradi bistvenih kršitev kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca za očitani kaznivi dejanji spozna za krivega ter ga obsodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj se opravi pred popolnoma spremenjenim senatom. Pritožba je v zakonskem roku dopolnjena še z navedbami, ki zadevajo popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, medtem ko so predlogi ostali očitno nespremenjeni.

Na pritožbo je odgovorila obdolženčeva zagovornica, ki nasprotuje uveljavljanim pritožbenim razlogom, zlasti iz 2. in 3. točke 370. člena ZKP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo, skupaj z njeno dopolnitvijo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo v pritožbi tako zahtevano je pritožbeno sodišče o seji obvestilo pooblaščenca in zakonitega zastopnika zasebne tožilke, vendar se te nihče izmed njiju ni udeležil. Seja je bila zato opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

Po seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba opozoriti, da pritožbena obrazložitev ne vsebuje razlogov o tem, kdaj in kako je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon (372. člen ZKP) in ne, zakaj je odločba o stroških kazenskega postopka napačna, s čemer je bilo pritožbenemu sodišču onemogočeno, da bi sodbo tudi v teh dveh delih preizkusilo. Nekoliko drugače velja glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, za katere pritožnik pri prvem kaznivem dejanju zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, od kje je znano, da nobena druga javnomnenjska agencija ni izražala prizadetosti zaradi mnenja tedanjega predsednika vlade, pri drugem pa, da se ni opredelilo do izpovedbe zakonitega zastopnika, po kateri je zasebna tožilka opravljala raziskave tudi za druge stranke in niti ne toliko za stranke leve politične provenience ter da je sodba v opisanih vzporednicah med obdolženčevim ravnanjem in predhodnimi ravnanji zakonitega zastopnika nerazumljiva. V vseh treh primerih je pritožbeno sodišče prepoznalo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih pritožbeni preizkus ni potrdil.

Glede prvega že sam pritožnik pove, da je navedeno dejstvo z vidika kazenskopravne odgovornosti brezpredmetno, pritožbeno sodišče pa dodaja, da je irelevantno tudi z vidika kazenskopravne norme očitanega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem in drugem odstavku 170. člena KZ. Ni v zvezi z nobenim od njegovih znakov in ne pomeni ničesar takšnega, od česar bi bila odvisna katerakoli druga odločitev v obravnavani zadevi. Enako neodločilno je pri drugem kaznivem dejanju dejstvo, da je zasebna tožilka po izpovedbi zakonitega zastopnika opravljala raziskave za stranke z obeh političnih polov. Ugotovitve, ki so za uporabo tretjega odstavka 169. člena KZ odločilnega pomena so le žaljivost izraženega, v danem primeru politična ali druga dejavnost ter odsotnost namena zaničevanja. Do naštetega se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredelilo, medtem ko so ti tudi v delu z vzporednicami razumljivi, saj pojasnjujejo eno izmed okoliščin, zaradi katerih je sodišče prve stopnje obe obdolženčevi izjavi štelo za izražanje političnega mnenja brez razvidnega zaničljivega namena.

Kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 170. člena KZ stori tisti, ki o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škodi njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to kar trdi ali raznaša neresnično. Predmet trditve so dejstva, lahko tudi insinuacije, nikoli pa zaključki oziroma vrednostne sodbe. Tem je namenjeno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ (prim. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba Ljubljana 2002, str. 194). Še manj je to kaznivo dejanje podano, ko ocene izhajajo iz dejstev, ki niso neresnična. Poudarek je potreben, ker v obravnavani zadevi ni mogoče mimo okoliščine, da ima inkriminirana izjava svoj predhodni del, katerega opis je bil iz obtožbe sicer izpuščen, vendar spet z vsebino, ki je brez ozira na „količino zmote“ pri volilnih napovedih, objektivno resnična. Nosilna ugotovitev sodišča prve stopnje o nedoseženem pragu zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja obrekovanja je tako dvakrat pravilna, medtem ko pritožnik njegovega bistva v pritožbeni obrazložitvi ne zadane. Zatrjuje namreč, da bi morala biti ugotovljena sporočilnost izjave, ki da je v očitku prirejanja javnomnenjskih raziskav, na objektivni način in ne skozi obdolženčev zagovor, kateri pa po njegovem v posameznih – citiranih delih ter skupaj z vsebino nekaterih postavljenih vprašanj zakonitemu zastopniku zasebne tožilke potrjujejo storitev kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo.

Kot je znano se lahko s posamezno izjavo sporočajo dejstva in/ali ocene, pri čemer je treba biti pri inkriminirani pozoren še na njen kontekst, izvirajoč iz novinarkinega vprašanja, ki kljub izpostavljenemu obdolženčevemu obnašanju na glavni obravnavi, ne kaže na zgornji očitek, temveč na dvom v zanesljivost javnomnenjskih raziskav z ozirom na volilne izide. Do tega je upravičen vsak, le v primeru, ko je dvom izražen na način, ki pojavno ustreza t.i. zaničljivi kritiki (nem.: schmächkritik) s središčem pri posamezniku namesto v stvari sami, utegne biti predmet navedenega kaznivega dejanja razžalitve. Zadnjega pa pritožnik ne zatrjuje, saj v nadaljevanju pritožbene obrazložitve graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s sposobnostjo inkriminirane izjave povzročiti škodo časti in dobremu imenu zasebne tožilke, s čemer ostaja/vztraja pri kaznivem dejanju obrekovanja, ki v obravnavani zadevi niti po presoji pritožbenega sodišča ni bilo storjeno.

Pri drugem kaznivem dejanju pritožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, po kateri obdolženčevi izjavi v objektivnem smislu nosita žaljivo sporočilo ter da sta bili dani z zaničevalnim namenom. Ta je po pritožniku izkazan z uporabljenimi izrazi v izjavah, obdolženčevimi odgovori na glavni obravnavi ter z dejstvom, da sta bili izrečeni, čeravno zakoniti zastopnik zasebne tožilke, ki je družba zasebnega prava, ni politično usmerjen oziroma ima do obeh političnih opcij v kolumnah in pri raziskavah javnega mnenja uravnotežen odnos. Pritožnik v pritožbeni obrazložitvi napada še nekatere druge ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pa za pravilno odločitev niso bistvene.

Da sta obdolženčevi izjavi pri zatrjevanem kaznivem dejanju razžalitve po prvem in drugem odstavku 169. člena KZ žaljivi, je sicer pogojno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Od tega je nenazadnje odvisna uporaba tretjega odstavka 169. člena KZ, ki takšne izjave ob izpolnjenih preostalih dveh predpostavkah dovoljuje. Dejstva, da sta bili izjavi dani pri izvrševanju politične dejavnosti pritožnik ne napada, medtem ko je treba v zvezi z zaničevalnim namenom opozoriti, da gre za praktično za najvišjo obliko direktnega naklepa, s katerim je posamezno kaznivo dejanje prežeto ter da mora biti pri t.i. verbalnih deliktih presojan ne le z vidika pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave R Slovenije (Ustava), ampak še z vidika svobode izražanja kot je (široko) opredeljena v prvem odstavku 39. člena Ustave. Pritožbeno sodišče tako na eni strani ne more zanikati, da obe obdolženčevi izjavi glede na uporabljene izraze, kažeta na odrekanje poklicne avtonomije in da sta zato za zasebno tožilko podcenjujoči. Tudi ni mogoče zanikati, da po odgovorjenem na glavni obravnavi obdolženi o zasebni tožilki, ki jo stežka obravnava ločeno od zakonitega zastopnika, nima visokega mnenja. Toda po drugi strani mora biti znova upoštevan omenjeni kontekst, v katerem sta bili obe izjavi dani ter dejstvo, da sta zasebna tožilka kot raziskovalka javnega mnenja in njen zakoniti zastopnik kot kolumnist večih spektrov, nujno del širšega političnega okolja s komunikacijo, ki se po vrsti in zlasti po ostrini bistveno razlikuje od komunikacije v drugih okoljih. Ker kontekst še vedno zadeva zanesljivost javnomnenjskih raziskav in ne toliko zasebne tožilke kot ene izmed njihovih izvajalk, in ker so meje za presojo zaničevalnega namena med udeleženci v politični komunikaciji višje, je ugotovitev sodišča prve stopnje o njegovi odsotnosti v danem primeru pravilna, povzeta pritožnikova nasprotovanja pa neuspešna. Enako velja še za nasprotovanja iz dopolnitve pritožbe, ki se vsebinsko ne razlikujejo od istih na peti strani pritožbe. Uravnoteženost pri raziskovanju javnega mnenja ter politična neusmerjenost in umerjenost kot jih pritožnik zatrjuje za zasebno tožilko in njenega zakonitega zastopnika, namreč nobenega izmed njiju iz zgornjega okolja ne izločajo in tako tudi višje postavljene meje za presojo zaničevalnega namena ostajajo nespremenjene.

Glede na to, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi pooblaščenca zasebne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka, kot posledica obrazložene odločitve temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP.