VSL sodba I Cpg 656/2010

1.

1. Pritožba proti I. točki izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

2. Pritožbi proti II. točki izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se podrejenemu tožbenemu zahtevku, ki se glasi:
„Spremeni se izpodbijani sklep skupščine tako, da se bilančni dobiček za leto 2005 v višini 416.212.975,00 SIT (sedaj 1.736.825,97 EUR) uporabi za izplačilo dividend delničarjem v višini 18.699.720,00 SIT (sedaj 78.032,55 EUR), preostanek pa predstavlja preneseni dobiček.“

u g o d i .

3. Pritožbi proti III. točki izreka se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2.

Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.087,97 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo:

„I.

Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1Sklep II.b točke dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 24.8.2006, ki se glasi:

„Bilančni dobiček leta 2005 v višini 416.212.975,00 SIT ostane rerazporejen" se razveljavi.

2Ugotovi se, da bilančni dobiček po stanju na dan 31.12.2005 znaša 416.212.975,00 SIT in se uporabi za naslednje namene:

- 93.498.600,00 SIT ali 200,00 SIT bruto na delnice se uporabi za izplačilo dividend. Dividenda pripada delničarjem, ki so na dan skupščine, to je 24.8.2006 vknjiženi kot imetniki delnic v delniški knjigi družbe. Dividende se izplačajo najpozneje v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

- O uporabi preostalega dela bilančnega dobička bo odločeno v prihodnjih poslovnih letih (preneseni dobiček).

II.

Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Spremeni se izpodbijani sklep skupščine tako, da se bilančni dobiček za leto 2005 v višini 416.212.975,00 SIT uporabi za izplačilo dividend delničarjev v višini 18.699.720,00 SIT, preostanek pa predstavlja preneseni dobiček.

III.

Tožeče stranke so dolžne toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 8.696,84 EUR v 15 dneh po preteku izpolnitvenega roka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

2V obrazložitvi sodbe je pojasnjeno, da so vse tožnice skupaj imetnice 27,72 % osnovnega kapitala v toženi stranki. Dne 24.8.2006 je skupščina tožene stranke sprejela sklep, da ostane bilančni dobiček za leto 2005 v višini 416.212.975,00 SIT (sedaj 1.736.825,97 EUR) nerazporejen. Osnovni kapital na dan sprejetja sklepa je znašal 467.493.000,00 SIT (1.950.813,72 EUR), 4 % od tega zneska pa znaša 18.699.720,00 SIT (78.032,55 EUR). Ta dejstva med strankama tudi niso sporna. Sodišče prve stopnje je nato primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Nosilni razlog za tako sodbo je bila ugotovitev, oprta na izvedene dokaze, (1) da je družba v letu 2005 poslovala slabše kot v letu 2004, (2) da so bili čisti prihodki za 11 % nižji, (3) da je bil čisti poslovni izid za 27 % nižji, (4) da je bil čisti dobiček za 27 % nižji, (5) da so bili prihodki od prodaje nižji od planiranih, (6) da so se finančne obveznosti družbe povečale za 56 %, (7) da v letnem poročilu niso bili upoštevani vsi stroški tega leta, saj še niso bile znane vse obveznosti tožene stranke, (8) da družba ni oblikovala rezervacij za gospodarske spore in (9) da je bilo pri reviziji ugotovljeno, da so bili v poslovni knjigi napačno evidentirani poslovni dogodki. Te okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo kot take, ki od dobrega gospodarstvenika zahtevajo, da bilančnega dobička leta 2005 ne deli med delničarje.

3Proti tej sodbi sta se pravočasno pritožili prva in druga tožnica. Uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata „razveljavitev in spremembo izpodbijane sodbe tožnicama v prid, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponovno sojenje“ in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

5Pritožba je delno utemeljena.

6S 1. točko primarnega tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva razveljavitev skupščinskega sklepa, po katerem se bilančni dobiček leta 2005 ne deli delničarjem, z 2. točko pa ugotovitev, koliko znaša bilančni dobiček, kako se v uporabi, komu pripadajo delnice in v kolikšnem znesku ter do kdaj se izplačajo dividende. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tak zahtevek nima podlage v materialnem pravu, saj je predmet prvega dela tožbenega zahtevka razveljavitev skupščinskega sklepa, drugi del, ki je povezan s prvim, pa je kvečjemu ugotovitveni zahtevek. V primeru, ko okoliščine iz 1. odst. 399. člena ZGD-1 dopuščajo delitev bilančnega dobička, skupščina pa odloči, da se ta ne deli v višini 4 % osnovnega kapitala, ZGD-1 2. odst. 399. členu ne predvideva razveljavitve skupščinskega sklepa o nedelitvi dobička, pač pa njegovo spremembo. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ker je primarni del tožbenega zahtevka zavrnilo, pa četudi je to storilo iz drugih razlogov. Tudi za ugotovitve iz 2. točke tega dela zahtevka v zakonu ni podlage. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo proti temu delu prvostopne sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, pa čeprav je to storilo na drugi pravni podlagi kot sodišče prve stopnje (5. točka 358. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe namreč ni zasledilo nobenih tistih absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, ki so navedene v 2. odst. 350. člena ZPP.

K delni spremembi izpodbijane sodbe

7Pravica do dela dobička je ena temeljnih pravic vsakega delničarja (2. alineja 2. odst. 176. člena ZGD-1). Kljub temu pa, sledeč dikciji 1. odst. 399. člena in 7. odst. 230. člena ZGD, pritožbeno sodišče ocenjuje, da če situacija v družbi glede na okoliščine, v katerih posluje, po presoji dobrega gospodarstvenika dopušča delitev bilančnega dobička, sicer ni dolžna deliti bilančnega dobička, razen če to zahtevajo delničarji z zadostno udeležbo v osnovnem kapitalu.

8Pritožbeno sodišče upoštevajoč v prvi sodbi ugotovljena dejstva najprej ocenjuje, da bilančni dobiček tožene stranke leta 2005 dosega 89 % osnovnega kapitala. Neupoštevajoč to okoliščino, pa soglaša s pritožbenim naziranjem, da ugotovljena dejstva s strani sodišča prve stopnje, kot so povzeta v točkah od (1) do (9) 4. točke obrazložitve te sodbe niso tista, ki zadoščajo za presojo, da so podane okoliščine, v katerih ni nujno deliti bilančnega dobička. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka tista, ki mora skladno z določilom 1. odst. 399. člena ZGD-1 izkazati okoliščine, ki opravičujejo odločitev, da se bilančni dobiček ne deli. Vendar pa tega ona ni storila, saj na primer, kot pravilno opozarja pritožnik, ni pojasnila, (1) zakaj slabše poslovanje v letu 2005 v primerjavi z letom 2004 pomeni oviro za delitev bilančnega dobička, niti zakaj pomenijo ovire (2) za določene odstotke nižji čisti prihodki, (3) nižji čisti poslovni izid in (4) nižji čisti dobiček, (5) zakaj povečane finančne obveznosti niti zakaj npr. (6) nujnost po oblikovanju rezervacij za gospodarske spore. Ker je to njeno trditveno breme, tega pa ni zmogla, pritožbeno sodišče zaključuje, da je odgovor na tožbo v tem delu nesklepčen. Zato je pritožbi proti podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodilo in ta del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

9H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče le še pripominja, da, sledeč skupščinskemu sklepu, ki govori o bilančnem dobičku leta 2005, tiste višine dividend, ki izhaja iz primarnega dela tožbenega zahtevka (20 % osnovnega kapitala) delničarji ne bi mogli iztožiti niti s formalno pravilno postavljenim zahtevkom. Bilančni dobiček je namreč posebna kategorija, utemeljena v 24. točki 2. odst. v zvezi s 5. odst. 66. člena ZGD-1. Predstavlja vsoto čistega dobička oziroma izgube, prenesenega dobička oziroma izgube in sprostitev oziroma dodatnega oblikovanja rezerv iz dobička. Torej je rezultat (tudi) preteklih razpolaganj s čistim dobičkom. Ta slednji pa predstavlja poslovni izid poslovnega leta po poplačilu davkov (primerjaj 19. točko 2. odst. 66. člena ZGD-1). Čisti dobiček je torej kategorija enega poslovnega leta, kar pa za bilančni dobiček, ki je bil predmet izpodbijanega skupščinskega sklepa, ne velja nujno.

10Ne bo odveč še pripomniti, da so tožniki enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP. Štejejo za enotno pravdno stranko, saj izglasovan ali pa razveljavljen skupščinski sklep velja za vse delničarje in za vse člane vodenja in nadzora. Zato se raztezajo učinki pravdnega dejanja enega sospornika na vse ostale sospornike. Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka proti 2. in 4. tožnici na podlagi 1., 6. in 7. odst. 282. člena ZPP. To pomeni, da bo imel s to sodbo spremenjeni skupščinski sklep o delitvi dobička učinek ne le na vse tožnike, ampak tudi na vse delničarje, ki so bili na dan 24.8.2006 kot imetniki delnic vknjiženi v delniški knjigi tožene stranke.

11Sprememba odločitve o glavni stvari je zahtevala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka uspela v tistem delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala primarni tožbeni zahtevek, tožeča stranka pa je uspela s podrejenim tožbenim zahtevkom, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP).

12V pritožbenem postopku je tožeča stranka uspela z zneskom 78.032,54 EUR. Upoštevajoč ta uspeh, je pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov za pritožbo izhajalo iz osnove 1200 odvetniških točk, ki jih je povišalo za 25 % na račun pritožbe. Tako ji je priznalo 1500 točk, upoštevajoč 2 % materialne stroške in 20 % DDV pa 1830 točk, kar ob vrednosti točke na dan izdaje te sodbe (0,459 EUR) znaša 839,97 EUR. Glede na plačano takso za pritožb v znesku 3.248,00 EUR znašajo pritožnikoma priznani stroški pritožbenega postopka 4.087,97 EUR. Če teh stroškov tožena stranka ne bo poravnala v 15 dneh od prejema te sodbe, bo morala v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.