VSL sodba I Cpg 1226/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti toženi stranki v roku 15 dni stroške za odgovor na pritožbo v višini 702,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki stroške vzdrževanja (najemnin) za vojaška pokopališča, vojna grobišča ter za spominski park na pokopališču Ž. za leti 2005 in 2006 in po katerem bi bila dolžna skleniti s tožečo stranko najemno pogodbo za plačevanje vzdrževanja (najemnin) za navedena grobišča za nedoločen čas in ji povrniti plačilo pravdnih stroškov. Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.673,51 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V njej je podala pojasnilo na vse obsežne konkretne pritožbene razloge tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi vtožuje tožeča stranka plačilo stroškov vzdrževanja (najemnin) za vojaška pokopališča, vojna grobišča, za spominski park in za grobišče borcev in talcev NOV za leti 2005 in 2006. Svoj zahtevek utemeljuje na podlagi Pravilnika o merilih za oddajanje, pripravo in vzdrževanje grobov (v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil izdan na podlagi Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč (ZPPDUP).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izpodbijano sodbo, da tožeča stranka napram toženi stranki za vtoževano plačilo stroškov najemnine oz. vzdrževanja za vojna grobišča za leti 2005 in 2006 nima pravne podlage. V 32. členu Zakona o vojnih grobiščih (ZVG) je izrecno določeno, da se za vojna grobišča ne plačuje najemnina zaradi uporabe zemljišč. V 2. odstavku 1. člena omenjenega zakona je pojasnjeno, da so vojna grobišča pod pogoji tega zakona vojaška grobišča, grobišča žrtev vojne in grobišča žrtev vojne – po vojni usmrčenih oseb. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo določbe materialnega prava, ko je ugotovilo, da na podlagi zakona tožeča stranka do najemnin zaradi uporabe zemljišč ni upravičena.

Po oceni pritožbenega sodišča je za odločitev v tem primeru odločilna uporaba materialnopravnih predpisov. Prvostopno sodišče je zato pravilno zavrnilo zaslišanje g. R. M., direktorja pokopališke dejavnosti, saj njegova izpovedba na drugačno odločitev ne bi mogla vplivati. Enako velja za zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zato uveljavljane kršitve postopka, ki jih zatrjuje tožeča stranka niso podane.

Prav tako na drugačno odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da sta v letih 2001 in 2002 pravdni stranki imeli sklenjeno pogodbo o nadomestilu za vzdrževanje skupnih objektov in naprav za navedene grobne prostore in da je za omenjeni leti tožena stranka tožeči stranki stroške poravnala. Bistveno je, da je kasneje Zakon o vojnih grobiščih v 32. členu določil, da se najemnina za uporabo vojnih grobišč ne plačuje več. Zato je pravna podlaga, po kateri vtožuje tožeča stranka odpadla.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 9., 10., 11. in 12. člen Pravilnika, kar naj bi bila podlaga za plačilo, ki se vtožuje. Navedeni Pravilnik določa način in višino najemnine v primerih, da najemnik sklene z upravljalcem pisno pogodbo. V konkretnem primeru pisni pogodbi med strankama za leto 2005 in 2006 ne obstojata. Poleg tega, kot je bilo že povedano, ZVG izrecno določa, da se za vojna grobišča najemnina ne plačuje. Bistveno za odločitev je, kar tožeča stranka ne želi sprejeti, da zakonska dolžnost za vojna grobišča ne obstoji več. Prav tako je dejstvo, da tožena stranka s tožečo stranko za omenjeni leti nima sklenjene najemne pogodbe. To je bilo odločilno za odločitev zavrnjenega zahtevka tožeče stranke. Vsa drugačna izvajanja, ki jih ponuja tožeča stranka v pritožbi so zato neutemeljena.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka ni vtoževala posameznih stroškov vzdrževanja, kot so odvoz smeti, poraba vode in elektrike za obdobje 2005 in 2006 za sporna grobišča, ampak je za višino najemnine uporabila sistem najemne pogodbe iz leta 2002. Zahtevala je torej najemnino za omenjena grobišča (v tej višini naj bi bili zajeti tudi stroški vzdrževanja), ta pa ji, kot je bilo že povedano, glede na določbo 32. člena ZVG ne gre. V kolikor bi zahtevala zgolj stroške vzdrževanja, pa bi morala svoj zahtevek ustrezno prilagoditi in obrazložiti tako glede temelja kot glede višine. Ker tožbenega zahtevka tako ni postavila, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, njen zahtevek, v kolikor se dejansko nanaša na stroške vzdrževanja, ni sklepčen. Sicer pa je iz navedb tožene stranke razvidno, da je tožena stranka za vzdrževanje grobišč najela za leti 2005 in 2006 drugo družbo, podjetje Ž., ne pa tožeče stranke.

Ne drži tudi stališče tožeče stranke, da so grobišča zgolj kostnice, prostori za skupen pokop ob morebitnih naravnih in drugih nesrečah v vojni in v izrednih razmerah ter skupna grobišča kot določa 1. odstavek 32. člena ZPPDUP. 1. odstavek 7. člena ZVG izrecno določa, da so vojna grobišča urejena kot pokopališča, grobišča, grobnice, kostnice ali posamezni grobovi. Zato je zmotna razlaga tožeče stranke, da se najemnina ne plačuje le za kostnico, za ostala vojna grobišča pa bi se morala plačevati. Prvostopno sodišče je določbe ZVG uporabilo pravilno.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da tožeča stranka tudi ni ustrezno pojasnila, ko je vtoževala najemnino za vojaška pokopališča, za spominski park in grobišče talcev in borcev NOV, za kakšne vrste grobov gre in kakšna višina najemnine je za posamezni grob določena s programom za leto 2005 in 2006. Prvostopno sodišče je tožečo stranko sicer pozvalo za dopolnitev, vendar je ta le ponovila svoje prvotne navedbe. Dejstvo, da naj bi tožena stranka posamezne račune za enojna grobišča poravnavala, pa pomeni navedbo novih dejstev, ki v pritožbenem postopku ni več mogoča in se ne upošteva (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ni tudi podana uveljavljana kršitev 11. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP, ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavo o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tudi če je po lastnih navedbah sprejela tožeča stranka pripravljalno vlogo tožene stranke šele 08. 06. 2010, je imela dovolj časa za pripravo na narok 18. 06. 2010. Tožeča stranka je imela na naroku 18. 06. 2010 vso možnost odgovoriti na vse sporne trditve nasprotne stranke. Kot je bilo že povedano, pa je v navedeni zadevi za odločitev bistvena uporaba določb ZVG, predvsem spornega 32. člena, ki določa, da se za vojna grobišča najemnine ne plačuje. Zato so vsa ostala pritožbena zatrjevanja tožeče stranke v navedeni zadevi odveč, saj glede na tako jasno določbo zakona, na drugačno odločitev ne morejo vplivati, kot tudi ne bi vplivalo predlagano zaslišanje priče R. M. in zakonitega zastopnika, saj njuni izpovedbi glede na gornjo določbo zakona ne bi mogli voditi v drugačen zaključek.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v celoti potrditi. Odločitev temelji na 353. členu ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo 702,27 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.