VSRS Sklep X Ips 754/2007

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) dne 26. 10. 2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US).

2Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija zavrže ali zavrne kot neutemeljena.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 5. 2005. Tožena stranka je s svojo odločbo na podlagi predloga predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 1. 2003 razrešila revidentko s funkcije sodnega cenilca in izvedenca za gradbeno stroko z dnem izdaje te odločbe, odločila, da mora razrešena izvedenka v roku treh dni od prejema odločbe o razrešitvi oddati svojo štampiljko in izkaznico ter da Ministrstvo za pravosodje vpiše razrešitev izvedenke v imenik sodnih izvedencev in cenilcev ter jo objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in na spletnih straneh ministrstva.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je pri ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojih sklepih Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja in če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7Revidentka je v zvezi z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navedla, da gre za pomembno pravno vprašanje, kako v konkretnem primeru pravilno uporabiti določbo 89. člena Zakona o sodiščih (ZS), to je, ali lahko tožena stranka o strokovnem delu izvedencev odloča arbitrarno in ali s tem zaobide obvezno določbo o oblikovanju strokovne komisije. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna navedba za dovoljenost revizije presplošna, saj dejansko revidentka s tem zatrjuje le zmotno uporabo materialnega prava, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), kar pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer, da je imenovanje strokovne komisije po 22. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/2002 in 75/2003) neobvezno in da tožena stranka navedeno komisijo imenuje le za razrešitev strokovnih vprašanj. Odgovor na to vprašanje pa tudi ni pomemben za odločitev v tej zadevi, saj se strokovnost revidentkinega dela ni ugotavljala, temveč je bila revidentka zavrnjena zaradi neopravljanja dela v določenih rokih. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan.

8Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9Revidentka ni izkazala, da bi ji zaradi odločitve v tem postopku nastale zelo hude posledice. Zgolj pavšalno navajanje, da ima odločitev sodišča zelo hude posledice, ker pomeni izpodbijana odločba, s katero ji je odvzeta pravica do opravljanja sodnega izvedeništva in cenilstva s področja gradbeništva, zanjo hud poseg v njene pravice, v njen ugled in dobro ime pa tudi v njen materialni položaj, po mnenju Vrhovnega sodišča ne zadošča za izkazovanje zelo hudih posledic. Glede na navedeno tudi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizije niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.