VSRS Sklep I Up 16/2010

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Stranki trpita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odločba US) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep o razpisu volitev v študentske svete članic z dne 5. 10. 2009 (1. točka izreka), posledično zavrglo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 (2. točka izreka), zavrnilo pa je tudi zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1, po kateri je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Tožnik v obravnavani zadevi izpodbija sklep o razpisu volitev v študentske svete, torej akt, s katerim se ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, niti ne gre za akt, ki bi bil izdan v postopku izvrševanja javnih pooblastil. V zvezi s sodnim varstvom po 4. členu ZUS-1 pa sodišče prve stopnje pojasnjuje, da tožnik kršitev oziroma posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika ne zatrjuje. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. in 3. točko sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitev prvostopnega sodišča je zmotna, saj Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP določa, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek. Tožena stranka ima status pravne osebe javnega prava ter je z izdanim sklepom o razpisu volitev posredno odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, sam sklep oziroma njegova vsebina pa prizadeva tudi pravno sfero tožnika. Zaradi specifičnosti obravnavane vsebine izpodbijani sklep ne more biti neposredno naslovljen na tožnika, nedvomno pa zaradi vsebine posredno odloča tudi o njegovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih ter tako vpliva na njegov pravni položaj. Sklep je bil izdan v upravni zadevi in ga je zato treba šteti kot upravni akt. Gre za izvedbeni pravni akt, katerega vsebina posredno odloča o tožnikovih pravicah, zato je upravni spor edina možna sodna pot.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča in se strinja z razlogi ter predlaga Vrhovnemu sodišču, da tožnikovo pritožbo zavrže oziroma podredno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je lahko izpodbijani sklep o razpisu volitev v študentske svete članic z dne 5. 10. 2009 predmet presoje v upravnem sporu.

7V upravnem sporu v skladu z 2. členom ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt je po izrecni določbi drugega odstavka 2. člena ZUS-1 po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8Glede na to, da izrecna določba ZUS-1 posebej določa, kateri upravni akt se šteje za upravni akt po tem zakonu, torej po ZUS-1, in je zato lahko predmet upravnega spora, se tožnik ne more uspešno sklicevati na splošne določbe ZUP glede tega vprašanja.

9Glede na citirano določbo zakon zahteva dva temeljna pogoja, ki ju je treba uporabiti pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt v smislu te določbe ali ne. Formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo organi, navedeni v 1. členu ZUS-1. Materialno pa so to akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in s tem posegajo v pravni položaj tožnika. Upravni akti po tem zakonu torej niso akti, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega posameznika. Akt, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, v pravni položaj tožnika ne posega. Namen upravnega spora je namreč varstvo posameznika pred nezakonitimi oziroma nepravilnimi odločitvami organov, ki posegajo v njegov pravni položaj.

10Tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep o razpisu volitev ne posega v tožnikov pravni položaj, saj z njim ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, prav tako pa ne gre za drug akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi določb ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu. Ne glede na to, da tožnik izrecno ne uveljavlja posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma ni vložil tožbe po 4. členu ZUS-1, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, pa v tožbi smiselno navaja, da je poseženo v pasivno volilno pravico. Vendar po določbi 43. člena Ustave RS ni varovana vsaka volilna pravica, ampak le volilna pravica (aktivna in pasivna) v predstavniški organ države (Državni zbor) ter tiste državne organe, za katere Ustava RS zapoveduje splošne volitve (Predsednik republike). Varstvo po 43. členu Ustave RS torej ne zajema volilne pravice v organe študentov – študentske svete, tako da pogoj iz 4. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

11Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zoper sklep o razpisu volitev zavrglo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1.

12Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, tožnik na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

13Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške pritožbenega postopka. Sodišče predlogu za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na pritožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Med take stroške pa sodišče ni uvrstilo stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na pritožbo bistveno pripomogel k odločitvi sodišča.