VSL sklep III Cp 3010/2010

Pritožba se zavrže.

:

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom povabilo Republiko Slovenijo, da vstopi v pravdni postopek na strani tožeče stranke kot univerzalna pravna naslednica po pokojni tožeči stranki.

Proti temu sklepu je vložila Republika Slovenija pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določilo 1. odstavka 208. člena ZPP. Pri prehodu zapuščine brez dedičev v njeno lastnino Republika Slovenija vstopila v zapustnikova pravna razmerja glede pravic in stvari, ki bi bile sicer predmet dedovanja (sestavljajo zapustnikovo premoženje), pa so iz razloga 9. člena ZD postale last Republike Slovenije. V konkretnem primeru pa gre za spor glede premoženja, ki ne predstavlja zapuščinske mase, zato Republika Slovenija ne more vstopiti v pravdo na aktivni strani namesto pokojnega tožnika. Po mnenju pritožnice bi RS na aktivni strani lahko prevzela pravdo le v primeru, da bi bile predmet dedovanja tudi morebitne pokojnikove terjatve, ki bi na osnovi 9. člena ZD prešle na RS. Poleg tega gre v konkretnem sporu za zahtevek za poplačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki po 184. členu OZ preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno sodno odločbo ali pisnim sporazumom. Navedeno določilo se smiselno upošteva tudi v primeru kaducitete.

Pritožba ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožnik tekom postopka umrl, da je zapuščinsko sodišče ugotovilo obstoj zapuščine brez dedičev in da je zato v skladu z določbo 9. člena Zakona o dedovanju – ZD postala last Republike Slovenije. Pravilno in v skladu s stališči pravne teorije in sodne prakse (več o tem v uvodnih pojasnilih prof. dr. Karla Zupančiča, Dedovanje, Ur. l. RS Ljubljana, 2005, V. Žnidaršič in K. Zupančič, Zapuščina brez dedičev, Pravna praksa 2005/24 ter Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar dr. V. Rijavec k 105. členu) je stališče, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sklepa, da gre pri prehodu zapuščine brez dedičev v lastnino Republike Slovenije za poseben način derivativne pridobitve lastnine in za univerzalno pravno nasledstvo, tako da Republika Slovenija vstopi v celoti v zapustnikova pravna razmerja glede pravic in stvari, ki bi bile sicer predmet dedovanja in so sedaj prešle v last Republike Slovenije. S tem Republika Slovenija vstopi tudi v procesna razmerja zapustnika. Le tako se namreč lahko uresniči namen tega instituta – dokončna ureditev pravnih razmerij glede pravic in stvari v zapuščini. Republika Slovenija se kot univerzalni pravni naslednik umrlega torej prevzemu postopka ne more upirati, v konkretni zadevi torej ne s pritožbenimi trditvami, da gre za spor glede premoženja, ki ne predstavlja zapuščinske mase ter da bi RS na aktivni strani lahko prevzela pravdo le v primeru, da bi bile predmet dedovanja morebitne pokojnikove terjatve. V obravnavani zadevi tudi ne gre za nepodedljiv zahtevek po 184. členu OZ, saj je pokojni tožnik uveljavljal zavarovalnino na podlagi pogodbenega nezgodnega zavarovanja in ne gre za povrnitev nepremoženjske škode na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi protipravnega ravnanja.

Skladno z določbo 205. člena ZPP mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na pogoje za prekinitev postopka, prav tako na obstoj pooblaščenca. V tej zadevi postopek ni bil prekinjen. Tožnika je v pravdi zastopal pooblaščenec, po njegovi smrti pa je bilo v zapuščinskem postopku ugotovljeno, da je zapuščina brez dedičev in je zato postala last Republike Slovenije. Pravilno je zato tudi nadaljnje stališče prvostopnega sodišča, ki izhaja iz obrazložitve sklepa, da Državno pravobranilstvo za zastopanje pred sodiščem ne more pooblastiti odvetnika, ki je do smrti zastopal tožečo stranko (1. in 10. člen Zakona o državnem pravobranilstvu). Po presoji pritožbenega sodišča pa je potrebno v primeru, kadar zapuščina nima dedičev, pa pooblaščenec, ki je zastopal pokojnega, ne more zastopati Republike Slovenije, postopek vseeno prekiniti, čeprav tega razloga ZPP ne našteva v 205. členu. Nato mora sodišče v skladu z 208. členom ZPP povabiti Republiko Slovenijo, naj postopek prevzame (kar je z obravnavanim sklepom sodišče prve stopnje že naredilo) in nato s sklepom odločiti, da se postopek nadaljuje z Republiko Slovenijo (drugačno stališče je zavzeto v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1380/2003). Kot že rečeno se Republika Slovenija kot univerzalni pravni naslednik umrlega prevzemu postopka ne more upirati.

ZPP v 270. členu primeroma našteva vprašanja, ki se nanašajo na vodstvo postopka, med ostalimi je to tudi odločitev o vstopu prednika v pravdo. Obravnavani sklep je torej sklep procesnega vodstva, saj je sodišče pozvalo Republiko Slovenijo, da vstopi v pravdni postopek. Ker proti temu sklepu ni pritožbe (3. odstavek 270. člena ZPP) je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Pristojnost za sojenje v tej zadevi je prenesena na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2010-63 z dne 22.7.2010.