VSL sodba I Cp 2017/2010

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 70583/2009 z dne 27.5.2009 v 1. točki izreka delno v veljavi in je dolžna tožena stranka tožeči plačati 241,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2009 dalje do plačila, v preostalem delu 1. točke izreka pa se izvršilni sklep razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (I. točka izreka); da ostane točka 3 citiranega sklepa v celoti v veljavi in je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 36,00 EUR izvršilnih stroškov s pripadki (II. točka izreka); in da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 70,70 EUR pravdnih stroškov s pripadki (III. točka izreka).

Pritožujeta se obe pravdni stranki, obe navajata, da uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožeča stranka izpodbija I. in III. točko izreka sodbe. V obsežni pritožbi razlaga, zakaj meni, da bi moralo sodišče pri razsoji upoštevati revalorizirano vrednost tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Pravilnik) in njenemu zahtevku v celoti ugoditi. Pravilnik je potrebno tolmačiti, uporabljati in izvrševati tako kot se glasi, to je vključno z 11. členom, ki predvideva letno revalorizacijo nominalnih zneskov iz Pravilnika. Ker revalorizacija ne pomeni spremembe tarife, objava revaloriziranih zneskov ni bila potrebna. Kljub temu pa je istočasno, ko je zneske preračunala v evre, zaradi pravne varnosti v Uradnem listu dne 28.12.2006 objavila revalorizirane zneske. Sodišče je tako v delu, v katerem je štelo, da je objava v Uradnem listu pomenila dejansko spremembo Pravilnika in v delu, v katerem je štelo, da naj vtoževani zneski ne bi bili skladni s Pravilnikom, napačno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi oziroma spremeni. Ni šlo namreč za novo tarifo, ampak zato, da je Pravilnik iz leta 1998 določal revalorizacijo tarife, in torej ni bilo potrebno soglasje Urada Republike Slovenije za intelektualno listino (URSIL), prav tako ne gre za objavo kakršnekoli spremenjene ali nove tarife mimo določb zakona. Sodišču očita, da je določene dele tarife selektivno izpustilo in tako zmotno uporabilo materialno pravo. Meni tudi, da so razlogi sodbe nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju v delu, kjer sodišče navaja, da naj bi morala biti tarifa objavljena v Uradnem listu vsekakor pred objavo ZASP-D (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah) in bi moral z njo soglašati tudi URSIL. Ni namreč objavila samo tarife, ker te kot priloge podzakonskemu aktu samostojno ni mogoče spreminjati. Da je pravilnik veljaven, pa se je že opredelilo Ustavno sodišče. Sodišče prve stopnje pa ni pristojno za presojo veljavnosti pravilnika kot podzakonskega akta. Že zato je izpodbijana odločitev absolutno neveljavna in jo je potrebno razveljaviti. In ker je nezakonita odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka, je nezakonita tudi odločitev o stroških postopka.

Toženec pa v pritožbi navaja, da sodbo izpodbija v celoti, ker je napačna in nezakonita. Napačna in z ničemer utemeljena je ugotovitev, da se je glasba v njegovi prodajalni predvajala tudi takrat, ko je ni preizkušal on ali morebiten kupec. Čeprav je izpovedal, da v trgovini dela samo on, se je sodišče nerazumljivo oprlo na izpovedbo priče A., da se je glasba vrtela tudi takrat, ko njega naj ne bi bilo v prodajalni. Za ugotovitve, ki jih je A. zapisal v zapisniku o kontroli, je moral stopiti v prodajalno. In glede na to, da je toženec edini zaposlen v prodajalni, je izpovedba priče o njegovi neprisotnosti v času kontrole v nasprotju z vsebino zapisnikov o kontroli. Ti pa tožeči stranki predstavljajo podlago za odmero nadomestila. Navedba A., da se glasba predvaja vsakokrat, ko gre tam mimo, pa je nekakšno osebno zaznavanje priče v njenem prostem času, ko ne opravlja kontrole, zato ne more biti predmet presoje v tem postopku. Pa tudi sicer je takšna izpovedba priče nekonkretizirana, saj ne pojasni kolikokrat in koliko časa naj bi se zadržal pred prodajalno. Nujno je, da toženec fonograme, ki jih prodaja, posluša in se na ta način seznani z njihovo vsebino. Nosilce zvoka je potrebno tudi preveriti zaradi morebitnih poškodb. To traja maksimalno 80 minut. Glede na velik obseg ponudbe v prodajalni in mesečno ponudbo novih fonogramov, je logično, da se tudi že samo zato glasba predvaja tudi po več ur dnevno. Glasbo pa predvaja tudi na željo potencialnih kupcev. Nekateri se zadržijo v prodajalni tudi po več ur in preizkušajo fonograme. Kupci pa se želijo o tem kakšen zvok fonogram reproducira prepričati tudi z ozvočenjem. In ker je prodajalna majhna, ozvočenje ne bi doseglo svojega namena, zato ga je postavil tudi na stopnišče, ki je del prodajalne. Glede na to, da traja kontrola v povprečju 3 minute in prej pojasnjeno, ostaja neodgovorjeno vprašanje, kako je prvo sodišče prišlo do zaključka, da se glasba v prodajalni ne predvaja v obsegu, ki je potreben, da se preizkusi delovanje fonogramov pri prodaji. To pa je opravičljiva izjema. Ob zgolj triminutni kontroli ni moč ugotoviti, ali gre za javno priobčevanje del v obsegu, ki je potreben, da se preizkusi delovanje pri proizvodnji in prodaji. Zato je dejansko stanje v izpodbijani sodbi napačno ugotovljeno. Sodišču očita tudi, da je tožeči stranki priznalo stroške v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi iz leta 2008, čeprav so bili na naroku priglašeni v skladu s tarifo, ki ne pride v poštev, to je v točkah. Tako je sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka prekoračilo, kar je v nasprotju s pravili postopka.

Tožeča stranka je odgovorila na toženčevo pritožbo. Pridružuje se dokazni oceni izpodbijane sodbe glede predvajanja glasbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP in v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče glede na trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi kršitev procesnih pravil ni zagrešilo. Višje sodišče sprejema dokazno oceno prvega in se sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe, ki so natančno, jasno in logično utemeljeni. Glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje:

O pritožbi tožeče stranke:

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati nadomestilo avtorskega honorarja po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi del iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 29/98 – Pravilnik 98), je pravilna. Prav tako razlogi, ki jih je obsežno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče na straneh 5 do 8 izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je namreč tarifo v Pravilniku 98 sprejela na podlagi 1. odstavka 153. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s spremembami in dopolnitvami – ZASP). Skladno z 2. odstavkom 153. člena ZASP je to tarifo odobril URSIL. Z ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) je bila spremenjena ureditev kolektivnega upravljanja tako, da določanje pogojev in načinov uporabe avtorskih oziroma varovanih del ter višine nadomestil ni bilo več v pristojnosti kolektivnih organizacij, saj je novi 156. člen ZASP-B v 1. odstavku določal, da kolektivne organizacije o tem sklepajo skupne sporazume z reprezentativnimi združenji uporabnikov. V takšnih sporazumih dogovorjena nadomestila so veljala kot tarife za uporabo avtorskih del iz novega 157. člena ZASP-B (2. odstavek 157. člena ZASP-B). Le če skupni sporazum ni bil sklenjen, je bila kolektivna organizacija pristojna sama sprejeti tarife za uporabo avtorskih del (1. odstavek 157. člena ZASP-B). Pri tem pa je ZASP-B v svojih prehodnih in končnih določbah še predpisal (4. odstavek 26. člena), da se tarife kolektivnih organizacij, ki so veljale na dan uveljavitve ZASP-B, kar je bilo 11.5.2004, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi po tarifi po določbah ZASP-B, torej po 156. členu ZASP-B. S kasnejšimi spremembami in dopolnitvami ZASP ni bil 4. odstavek 26. člena ZASP-B nikoli spremenjen ali razveljavljen. Torej je bila dana tarifi za javno priobčitev glasbenih del v Pravilniku 98 moč skupnega sporazuma iz 156. člena ZASP-B. Moč skupnega sporazuma pa ima le tarifa Pravilnika 98, ostale določbe tega Pravilnika pa ne. Glede na njeno naravo skupnega sporazuma se je tarifa pravilnika 98 lahko po uveljavitvi ZASP-B spremenila le s soglasjem obeh pogodbenikov (tožeče stranke in reprezentativnega združenja uporabnikov). Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del z novo tarifo pa je v letu 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006 – Pravilnik 2006) tožeča stranka sprejela sama, brez soglasja druge pogodbene stranke. Sprejela ga je torej v nasprotju z zakonom, zato ni mogel vplivati na veljavnost tarife Pravilnika 98 oziroma je spremeniti.

Tudi valorizacije tarife oziroma nadomestil po 11. členu Pravilnika 98 tožeča stranka ni mogla opraviti brez soglasja reprezentativnega združenja uporabnikov. Kot veljavni skupni sporazum po 4. odstavku 26. člena ZASP-B se, kot rečeno, lahko šteje le tarifa ne pa celoten Pravilnik 98. Drugačno stališče tožeče stranke je zmotno. URSIL je namreč po 153. členu ZASP pristojen odobriti le tarifo za uporabo avtorskih del in tudi je izrecno dal soglasje le na tarifo Pravilnika 98, ne pa na njegove splošne določbe. Pa tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi tožeča stranka usklajevala tarifo brez kakršnekoli objave, pa še šele po več letih od objave Pravilnika 98. Povprečen uporabnik namreč ne bi mogel vedeti, koliko bi v določenem trenutku zanašala valorizirana vrednost tarife, objavljene leta 1998. Tožeča stranka bi morala poskrbeti za vsakokratno objavo usklajevanja tarife s podatki o indeksu cen na drobno. Objave Pravilnika 2006 tako ni mogoče šteti za objavo uskladitve tarife z indeksom rasti cen. In tudi iz njegovega besedila izhaja namen nadomestiti Pravilnik 98 z novim, in ne zgolj uskladitev višine nadomestil z inflacijo.

Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ni relevantna za odločitev v tej zadevi. Ustavno sodišče se namreč v odločbi U-I-149/98 ni ukvarjalo s presojo vprašanja tarife Pravilnika 98 kot skupnega sporazuma oziroma pogodbe, to je v pomenu, kakršnega ima od uveljavitve ZASP-B. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo Pravilnika 2006 oziroma njegove tarife, sklicujoč se na 125. člen Ustave Republike Slovenije in 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. Podzakonskega predpisa za katerega meni, da ni v skladu z zakonom, sodišče pri svojem odločanju ne sme upoštevati (exceptio illegalis), ker je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.

Ker je torej odločitev o glavni stvari pravilna, tožeča stranka pa pritožbo zoper stroškovni del odločitve utemeljuje le z nepravilnostjo odločitve o glavni stvari, je tudi pritožba v tem delu neutemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

Splošno pravilo je, da vsaka uporaba avtorskega dela pogojuje avtorjeva premoženjska upravičenja (15. in 21. člen ZASP) oziroma plačilo. Avtorskopravnega varstva je deležna seveda tudi priobčitev glasbe širšemu krogu ljudi preko ozvočenja. Ker pa gre pri takšnem načinu izvajanja glasbenih del za uporabo več avtorjev in ker je pri tem neposredni kontakt z vsemi avtorji praktično nemogoč, avtorji pooblastijo za kolektivno uveljavljanje svojih avtorskih pravic (143. člen ZASP) organizacijo avtorjev – tožečo stranko. 57. člen ZASP pa predpisuje eno od izjem dolžnosti plačila. Določa namreč, da se lahko prosto reproducirajo in javno priobčujejo fonogrami, videogrami, naprave za njihovo reproduciranje ali javno priobčitev ter naprave za sprejem oddaj, in sicer v obsegu, ki je potreben, da se preizkusi njihovo delovanje pri proizvodnji ali prodaji. Ker gre za izjemo, jo je potrebno ozko tolmačiti.

Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da se je v prodajalni tožene stranke predvajala glasba preko CD predvajalnika in ozvočenja, ki se nahaja na stopnišču. Tožena stranka ne zanika, da se je glasba v prodajalni predvajala pogosto. Tudi v pritožbi to smiselno priznava, saj navaja, da se glasba vrti v prodajalni po več ur na dan. Ti okoliščini sta dovolj za zaključek, da ne gre za izjemo po 57. členu ZASP. Pa tudi pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti izpovedbe kontrolorja A., ki je bil zaslišan kot priča, ni utemeljeno. Ni pomembno, ali je predvajanje glasbe v toženčevi prodajalni zaznal ob kontrolah ali izven njih. Kot priča je pač izpovedal o dejstvih, ki jih je sam zaznal, in sicer mora o tem povedati vse, kar ve (238. in 239. člen ZPP). Naravno in zato edino logično je, da toženec ne more biti cel dan sam v prodajalni in delati, pa čeprav je edini zaposlen v njej. Pomoč mu lahko nudi tudi kdo, ki ni uradno zaposlen. Zato s pritožbenimi izvajanji, ki jih utemeljuje s tem, da je v prodajalni zaposlen samo on, ne more izpodbiti dokazne ocene in na prvi stopnji sojenja pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Razlog, zakaj je toženec postavil ozvočenje na stopnišče, za razsojo ni odločilen. Relevantno je le, da se glasba predvaja javno, saj jo slišijo tudi mimoidoči, ne le toženec in potencialni kupci.

Ker je bil predlog za dovolitev izvršbe v tej zadevi vložen po 1.1.2009 je moralo prvostopenjsko sodišče, da je pravilno uporabilo materialno pravo, pravdne stroške odmeriti skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 – ZOdvT). V uradnem listu RS št. 35/2009 z dne 8.5.2009 je bil namreč objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-C), ki je pričel veljati 9.5.2009. Z uveljavitvijo ZOdv-C je prenehal veljati ZOdvT, v njem predpisana tarifa pa se uporablja do uveljavitve tarife, ki jo bo sprejela Odvetniška zbornica v soglasju z ministrom (19. člen sprememb zakona). Ker nova tarifa še ni bila sprejeta, se glede na prehodne določbe ZOdvT za postopke, ki so se začeli po 1.1.2009, uporablja tarifa iz ZOdvT. Prvostopenjsko sodišče z odmero stroškov skladno z ZOdvT ni prekoračilo zahtevka tožeče stranke, ki je stroške priglasila po Odvetniški tarifi iz leta 2003 (Ur. l. RS, št. 67/2003 – OT). Preračun za posamezno odvetniško opravilo priglašenih točk po OT (število točk x vrednost točke 0,459 EUR) namreč pokaže, da je tožeča stranka priglasila nominalno bistveno višji znesek za vse postavke, kot ji jih je sodišče priznalo.

Ker niso podani ne v pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi, ne tisti, na katere je dolžno drugostopenjsko sodišče paziti skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške vložitve pritožb, ker z njima nista uspeli (1. odstavek 154. člena ZPP), stroške odgovora na pritožbo pa nosi tožeča stranka sama na podlagi 155. člena ZPP, ker z njim ni upoštevno prispevala k odločitvi v pritožbenem postopku.