VSL sodba III Cp 2852/2010

1Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške v višini 910,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 2. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 1.427,93 EUR ter zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 1.400,00 EUR od 16.12.2004 do plačila, od zneska 27,93 EUR od 12.10.2004 do plačila, od zneska 11,35 EUR od 02.10.2004 do 13.06.2005, od zneska 3,53 EUR od 19.08.2004 do 13.06.2005 ter od zneska 25,04 EUR od 12.10.2004 do 13.06.2005. V preostalem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in toženi stranki naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 803,28 EUR.

(2) Zoper del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek in zoper odločitev o stroških pravdnega postopka, se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da bi moralo sodišče postaviti tudi izvedenca kliničnega psihologa, saj bi le na tak način lahko tožnica dokazala celoten obseg nastale nepremoženjske škode, kot je tudi predlagala. Z neizvedbo predlaganega dokaza je bila tožnica postavljena v izrazito podrejen položaj, sodišče pa je samo, brez potrebnega znanja, odgovorilo na vprašanja, na katere bi lahko odgovore podal le izvedenec. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožuje se tudi zoper samo višino prisojene odškodnine. Ob škodnem dogodku je bila tožnica stara 17 let, telesne bolečine bo zato prestajala praktično vse svoje aktivno življenje. Povzema ugotovljene poškodbe, izvedensko mnenje in izpoved tožnice, poudarja, da ocena izvedenca, da glavoboli ne izvirajo iz prometne nesreče, ne vzdrži, saj jih je nevrolog opredelil, da so tenzijskega tipa z dodatno popoškodbeno komponento. Ni znal odgovoriti na vprašanje, ali je možno, da

je bil škodni dogodek sprožilni element, ki jih je povzročil, na kar bi lahko odgovoril le psiholog. Povzema ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem in predlaga zvišanje odškodnine iz tega naslova na 3.964,28 EUR, iz naslova strahu, ki ga pritožba prav tako opisuje, pa na 1.251,87 EUR. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poudarja posledice udarca v glavo, tožničino pozabljivost, razburljivost, neprenašanje močne svetlobe, hrupa in prahu, omotičnost, vrtoglavice, težave s koncentracijo, težave pri spanju, branju in učenju ter posledice omejene gibljivosti desnega komolca z bolečinami, ki jih je dopustil tudi izvedenec in s tem povezano manjšo moč desne roke, ki jo ovira pri prenašanju bremen, opravljanju del na vrtu in okoli hiše ter ukvarjanju s športom. V posledici tožničino duševno trpljenje ocenjuje na 3.129,69 EUR. Izpodbija tudi zaključek, da pri tožnici ni podana skaženost in iz tega naslova predlaga odškodnino v višini 417,29 EUR. Nasprotuje opravljeni valorizaciji, saj zanjo ni podlage v materialnem pravu, izpodbija pa tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je sodišče neutemeljeno zavrnilo priglašene stroške za 1., 2. in 4. pripravljalni spis ter nadzorstveno pritožbo. Če pa je že temu tako, bi moralo 3. pripravljalni spis šteti kot prvega. Zahteva tudi celotne stroške izvedenine vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila. V podkrepitev svojih navedb se sklicuje na obstoječo sodno prakso. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Tožnica je bila dne 19.08.2004 kot sopotnica poškodovana v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke in utrpela udarnino glave v območju čelno očničnega predela na levi strani, vreznino z oteklino v predelu zgornje veke levega očesa, izliv krvi pod veznico levega očesa, odrgnino roženice levega očesa, udarnino levega komolca in udarnine v predelu obeh goleni in leve noge.

(6) Pritožbena graja je v na prvem mestu usmerjena v nasprotovanje podanemu izvedenskemu mnenju izvedenca kirurga in odločitvi sodišča prve stopnje, da ni pogojev, ki bi narekovali postavitev izvedenca psihologa. Sodišče ugotavlja pravno relevantna dejstva z izvedenci, če samo nima potrebnega znanja za njihovo ugotovitev (243. člen ZPP). Pri tem je izbira stroke, ki ji izvedenec pripada, naloga sodišča (244. člen ZPP). Tudi pritožbeno sodišče pa je mnenja, da je ravno izvedenec kirurg, katerega mnenje je sodišče prve stopnje pridobilo, kompetenten za podajo odgovora na vprašanje, ali so pri tožnici objektivno gledano nastale takšne poškodbe, ki bi ji lahko povzročale glavobole zaradi udarca v glavo in omejitve zaradi udarca v roko. Izvedenec psiholog pa bi sicer lahko pojasnil, kakšne težave ima tožnica, kar pa ob tem, da je izvedenec kirurg izključil možnost, da bi njene težave izvirale iz poškodb, utrpelih v tej prometni nesreči, ni bilo potrebno ugotavljati. Spričo tega pa ga ni bilo potrebno postaviti.

(7) Po mnenju postavljenega izvedenca kirurga (in ne torej na podlagi mnenja samega sodišča) so bile tožničine poškodbe v prometni nesreči takšne narave, da niso pustile nobenih trajnih posledic pri opravljanju njenih vsakodnevnih, športnih ali drugih aktivnosti. Tožnica v posledici prometne nesreče nima omejene ali boleče gibljivosti komolčnega sklepa, znakov poškodovanja ali oteklin ali nepravilne oblike komolca. V nesreči tudi ni utrpela močnejšega udarca v glavo, morebitnega pretresa možganov ali druge poškodbe možganov, ni bila v nezavesti, ni ji bilo odrejeno bolnišnično zdravljenje ali opazovanje. Tožeča stranka takšnega zaključka ne more izpodbiti z izvidom nevrologa, da gre za glavobole tenzijskega tipa z dodatno popoškodbeno komponento, saj lahko kot izvedensko mnenje, šteje le mnenje pridobljeno v pravdnem postopku, do (ne)možnosti izvora glavobola iz prometne nesreče in mnenja nevrologa, pa se je postavljeni izvedenec obrazloženo opredelil in možnost nastanka glavobolov izključil. Ob tem pa ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot da tožnica glede zatrjevanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni dokazala, da te izvirajo iz obravnavane prometne nesreče. Zato morebitne težave z roko in glavoboli, ki niso posledica obravnavane prometne nesreče, niso relevantni. Tožnica v tem delu tako ni dokazala vseh potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato je potrebno njen zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja duševne aktivnosti, zavrniti.

(8) Pravilno je bil zavrnjen tudi tožničin zahtevek za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Za njegovo prisojo mora sodišče napolniti pravni standard skaženost, ki mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanca. Glede na to, da sodišče 0,5 cm dolge brazgotine na notranji strani kota levega očesa, ki se po barvi ne razlikuje od preostale kože, pri neposrednem ogledu ni opazilo, je utemeljeno zaključilo, da tožničina sprememba zunanjosti ne dosega objektivnega kriterija skaženosti. Zato tožnica do denarne odškodnine iz tega naslova ne more biti upravičena.

(9) V skladu z načelom individualizacije, ki izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiv, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo in načelom objektivne pogojenosti, ki terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih, izraženih v številu povprečnih plač, je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odmerilo tudi višino odškodnine.

(10) Denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem, podrobneje razvidne iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 5 in 6, v višini 3.226,74 EUR, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje, je povsem primerna. Tožničino zdravljenje je bilo kratkotrajno (zdravljenje je bilo končano 02.10.2004), brez zapletov in nekih večjih nevšečnosti, sedanjih in bodočih telesnih bolečin, ki bi narekovale zvišanje odškodnine, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zvišanja ne narekuje tudi močan primarni strah največje možne intenzitete ob čelnem trčenju dveh vozil, saj je ta po mnenju izvedenca, ki je objektiviziral tožničino subjektivno izpovedbo, prenehal takoj, ko se je prepričala o naravi poškodb, ob njihovi naravi pa tudi strah za izid zdravljenja ni bil močne intenzitete.

(11) Pravilna uporaba materialnega prava narekuje tudi valorizacijo odmerjene odškodnine. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (2. odstavek 168. člena OZ, v zvezi s 179. členom OZ). Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, temveč v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala, oziroma v kakšnem deležu še obstaja, to pa se ugotavlja ravno z valorizacijo.

(12) Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbo v delu, ko meni, da bi bilo tožeči stranki potrebno priznati stroške prve pripravljalne vloge v višini 400 odvetniških točk. Ta je bila obrazložena in je (vsaj deloma) odgovarjala na navedbe toženke v odgovoru na tožbo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki glede na njen 48,5% uspeh v pravdi povrniti še 106,85 EUR od priznanih 220,32 EUR (400 točk in DDV) stroškov pravdnega postopka, skupaj tako 910,13 EUR (5. alinea 358. člena ZPP). Strinja pa se s stališčem sodišča prve stopnje, da stroškov 2., in 4. pripravljalne vloge ni mogoče označiti kot potrebnih, prav tako ne stroškov nadzorstvene pritožbe in ostalih priglašenih stroškov.

(13) Ne gredo pa tožeči stranki celoten znesek izvedenine, ki se odmerja po načelu uspeha, saj je kriterij potrebnosti predpostavka vseh priznanih stroškov, zamudne obresti od plačila predujma, saj je izvedenina del pravdnih stroškov, za katere velja, da jih je dolžan zavezanec plačati v roku, ki mu ga naloži sodišče, to pa je v 15-ih dneh, v primeru neplačila pa od poteka tega roka dalje tečejo tudi zakonite zamudne obresti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da za citirane drugačne odločitve ni pravne podlage.

(14) Spričo neutemeljenosti preostalih pritožbenih navedb in odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(15) Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve (stroškov pravdnega postopka), sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(16) Za sojenje v tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani pristojno na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26.07.2010, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.