VSL sklep II Kp 1288/2009

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

:

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kaznivo dejanje izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena v zvezi s 25. členom KZ, očitano obtoženima H. V. in E. T., pravno opredelilo kot kaznivo dejanje samovoljnosti po 2. in 4. odstavku 310. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika - 1 (KZ-1), nato pa obtožbo zoper navedena obtoženca iz razloga po 3. točki 1. odstavka 277. člena ZKP, zavrglo. O stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in potrebnih izdatkih obdolžencev ter potrebnih izdatkih in nagradah njunih zagovornikov je odločilo, da bremenijo proračun.

Zoper navedeni sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala njegovo razveljavitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na ugotovitve o tem, da je zaradi spremenjene kazenske zakonodaje veljavnosti Kazenskega zakonika - 1 od 1.11.2008 dalje, izvršitvena oblika kaznivega dejanja izsiljevanja ("izterjava dolga s silo ali resno grožnjo") postala le izvršitvena oblika kaznivega dejanja samovoljnosti po 4. odstavku 310. člena KZ-1. Taka ugotovitev bi tudi dejansko lahko privedla do zaključka kot ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče, vendar le v primeru, če bi v konkretnem primeru dejansko šlo le za izterjavo dolga v višini 2.000,00 DEM. Ker že iz opisa obtožencema očitanega kaznivega dejanja v obtožnem aktu izhaja, da naj bi prvoten dolg v višini 2.000,00 DEM narasel že na 14.000,00 DEM, kasneje pa že na 20.000,00 DEM, je ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu o tem, da je obstoj dolga v tem primeru nesporen (pri čemer ni navedena višina nespornega dolga), napačna. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljenim pomislekom državne tožilke, da iz pravnomočne obtožnice izhaja le resničnost dolga v višini 2.000,00 DEM, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da z drugačno pravno opredelitvijo obtožencema očitanega kaznivega dejanja ni bila pokrita celotna kriminalna količina v pravnomočni obtožbi očitanega jima kaznivega dejanja, saj se je ta v presežku nad 2.000,00 DEM, utegnila nanašati na zasledovanje pridobitve protipravne premoženjske koristi s silo ali grožnjo, to pa še vedno predstavlja izvršitveno obliko kaznivega dejanja izsiljevanja tudi po tedaj veljavni določbi 213. člena KZ-1. Ob taki ugotovitvi je bilo potrebno pritrditi navedbam okrožne državne tožilke, da sprememba pravne opredelitve obtožencema očitanega kaznivega dejanja ni bila upravičena in pravilna, to pa je privedlo do razveljavitve izpodbijanega sklepa in vrnitve zadeve v nadaljnji postopek po pravnomočni obtožnici.