VSL sklep I Ip 2188/2009

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom I 341/2009 z dne 15. 4. 2009, prekine z 10. 6. 2009. Takšno odločitev je sprejelo na podlagi prvega odstavka 132. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007), ker je ugotovilo, da se je nad dolžnikom dne 10. 6. 2009 začel stečajni postopek, ki se vodi pod St 230/2009.

Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil upnik. V njej navaja, da je sodišče z izdajo sklepa bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče se v izpodbijanem sklepu namreč sklicuje na uporabo prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP, pri čemer prezre določilo 390. člena ZFPPIPP. V skladu z navedenim določilom zakona se za izterjavo ali zavarovanje terjatve na podlagi zakonite preživnine ne uporabljajo določila 131., 132., 280. in 281. člena navedenega zakona. Glede na navedeno sodišče ni imelo pravice prekiniti predmetni izvršilni postopek, ki je posledica izterjave dolga zakonite preživnine.

Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je odločitev, da se postopek zaradi začetka osebnega stečaja nad dolžnikom prekine, oprlo na določbo prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP, po kateri se postopki izvršbe in zavarovanja, ki so bili začeti pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, prekinejo z začetkom postopka zaradi insolventnosti. Da se, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, postopek prekine, določa tudi ZPP (4. točka 205. člena, ki se na podlagi 15. člena ZIZ uporablja tudi v postopku izvršbe).

V določenih primerih kljub citiranim določbam do prekinitve izvršilnega postopka zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka ne pride. Tako izjemo v postopku osebnega stečaja vsebuje ZFPPIPP v 390. členu, ki določa posebna pravila za prednostne terjatve. Po tej določbi se 132. člen ZFPPIPP o prekinitvi postopkov izvršbe in zavarovanja ne uporablja za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona (določene terjatve delavcev in nezavarovane terjatve za plačilo davkov in prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka) in za terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal (390. člen ZFPPIPP).

Pravno stališče pritožbe, da se za izterjavo ali zavarovanje terjatve na podlagi zakonite preživnine ne uporabljajo določila 132. člena ZFPPIPP je tako pravilno. Vendar pa ni pravilen zaključek pritožnika, da zaradi tega sodišče ni imelo pravice prekiniti predmetnega postopka. Najprej gre pojasniti, da pride do prekinitve postopka zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka že na podlagi zakona s samim nastopom pravnih posledic začetka stečajnega postopka (prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP) in je odločba sodišča, s katero ta nastop prekinitve ugotovi, le še deklaratorne narave (205. člen ZPP). Nadalje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmetni postopek teče zaradi izterjave nadomestila preživnine, ki nima narave terjatve na podlagi zakonite preživnine, zaradi česar je materialnopravno napačno stališče pritožbe, da tudi v konkretnem primeru velja posebna ureditev iz 390. člena ZFPPIPP. Res je, da na podlagi 28. člena Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/1997, s spremembami) terjatev otroka proti preživninskemu zavezancu preide do višine pravic, zagotovljenih po tem zakonu na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic po tem zakonu s subrogacijo (prvi odstavek 28. člena ZJSRS) in s prehodom sklad v razmerju do preživninskega zavezanca vstopi v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov (tretji odstavek 28. člena ZJSRS). Vendar po presoji pritožbenega sodišča pri tem terjatev preide na sklad le kot čista denarna terjatev in ne kot terjatev iz naslova zakonite preživnine, zaradi česar terjatve sklada do preživninskega zavezanca ne gre enačiti s terjatvijo, ki jo ima do njega preživninski upravičenec (primerjaj še odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I R 94/2007, VS10140 z dne 25. 10. 2007 in sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 328/2007 z dne 13. 2. 2007). Terjatev zakonite preživnine je namreč take narave, ki nasprotuje njenemu prenosu in zaradi česar njen prenos na drugega ni mogoč (prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar in P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 575). Njena vsebina je v tesni zvezi z edinstvenim razmerjem med preživninskim zavezancem in preživninskim upravičencem, ki izvira iz starševstva (102. in prvi odstavek 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami), takega razmerja pa sama subrogacija med skladom in preživninskim zavezancem ne more ustvariti, zaradi česar ni mogoče sledi pritožbenemu naziranju, da se v tem postopku terja dolg zakonite preživnine, za katerega 390. člen ZFPPIPP izključuje prekinitev izvršilnega postopka. Nenazadnje tudi iz določb ZJSRS jasno izhaja, da preživninski upravičenec na podlagi odločbe sklada o pravici do nadomestila preživnine do tega pridobi le pravico do izplačila nadomestila preživnine (21a. člen ZJSRS) in ne pravice do same preživnine oziroma preživljanja v smislu zakonske obveznosti preživljanja, kakršna obstaja edino med starši in otrokom.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje materialnega prava ni napačno uporabilo in je posledično ob ugotovitvi, da je nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja, pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP, v zvezi z določbo 205. člena ZPP, tako da pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.