VSM sodba II Kp 731/2009

Pritožba zagovornika obd. TT se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. TT spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po členu 50 KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 196. člena KZ je sodišče prve stopnje zaseženo konopljo odvzelo, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženca bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obdolžencu zniža s pogojno obsodbo določeno kazen in preizkusno dobo.

Ker je zagovornik obdolženca predlagal, da se obdolženca in njega povabi na sejo, je bila seja pritožbenega sodišča opravljena v njuni navzočnosti.

Pritožba je neutemeljena.

Zagovornik obdolženca uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ko navaja, da bi bilo potrebno dejanje obdolženca šteti kot družbeno manj nevarno dejanje, saj je obdolženi mlajši polnoletnik nekaznovan, dejanje je storil zato, ker je bil zaljubljen, pa tudi posledic dejanja ni. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da z navedenim v bistvu zagovornik meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko meni, da bi bilo potrebno obdolženčevo dejanje oceniti kot dejanje majhnega pomena iz člena 14 KZ. Pritožba v tej smeri pa po oceni pritožbenega sodišča ne more biti uspešna. Po mnenju pritožbenega sodišča obdolženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot dejanja majhnega pomena, ker za to niso podani zahtevani pogoji iz člena 14 KZ. Obdolženčevo dejanje je namreč predvsem po naravi in teži takšno, da ne dovoljuje zaključka o njegovem majhnem pomenu. V obravnavani zadevi gre namreč za mamilo, ki je nevarno za zdravje, tovrstna kazniva dejanja pa so tudi v velikem porastu ter imajo lahko hude in celo usodne posledice, pri čemer je obdolženi priskrbel dva zavojčka marihuane, kar tudi ne govori v prid minimalizaciji dejanja, kot ga skuša prikazati pritožba. Sicer pa okoliščine, na katere se sicer sklicuje zagovornik in ki naj bi po mnenju pritožbe obravnavanemu kaznivemu dejanju dajale majhen pomen, po ceni pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za oceno dejanja v smislu člena 14 KZ. Je pa vse te okoliščine sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri kazni, ko je uporabilo omilitvena določila. Sicer pa že sama zagrožena kazen od enega do deset let, ki jo za obravnavano kaznivo dejanje predpisuje zakon, kaže ob vsem navedenem, da v obravnavani zadevi ni možna uporaba člena 14 KZ. Zakonodajalec je namreč s predpisano kaznijo ocenil, da je podana večja stopnja nevarnosti, s tem pa obravnavano kaznivo dejanje uvrstil med hujša kazniva dejanja. Res je sicer, da je bil en zavojček mamila zasežen, vendar pa k temu ni prispeval obdolženi, zato ta okoliščina nima takšne teže, kot skuša prikazati zagovornik, kakor tudi ne zaljubljenost obdolženca, saj ni spregledati, da je mamilo bilo namenjeno osnovnošolki, kar tudi ne govori v prid pritožbenim zavzemanjem. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za uporabo člena 14 KZ, zato tudi ni podana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP in je zato pritožba zagovornika v tej smeri neutemeljena.

Zagovornik graja tudi kazensko sankcijo ter se zavzema za izrek milejše pogojne obsodbe, pri tem pa se sklicuje na majhno količino marihuane. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo primerno kazen zapora in preizkusno dobo. Pri izreku pogojne obsodbe pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ugotovljene olajševalne okoliščine, tudi majhno količino mamila, kar se odraža v sami določeni zaporni kazni, ki je prej prenizka kot previsoka in je zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist, za kar se sicer zavzema zagovornik. Izrečena pogojna obsodba je po oceni pritožbenega sodišča pravična, saj ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde in vsem ostalim okoliščinam, ki jih sodišče upošteva pri izbiri vrste in višini kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče tudi zaključuje, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj in da bo edino z njo pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (člen 383/I ZKP) je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, kar je posledica okoliščine, da obdolženec nima sredstev, s katerimi bi navedeno plačal brez nevarnosti za lastno preživljanje (člen 95/IV in člen 98/I ZKP).