VSL sklep II Cp 462/2010

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki 1 in 3 izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni solidarno plačati tožniku AR odškodnino v znesku 5.691,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo. Prav tako je odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožniku njegove pravdne stroške in sicer prvotožena stranka v znesku 1.252,65 EUR in drugotožena stranka v znesku 829,16 EUR.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Prvotožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, prvenstveno pa opozarja, da sodišče o njenem pravočasnem ugovoru zastaranja sploh ni odločalo. Zaradi tega je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, sicer pa vztraja pri trditvi, da je zahtevek zastaran. Nadalje navaja, da sta se obe toženi stranki uprli uporabi izvedeniškega mnenja dr. K, ki ga je tožnik pridobil pred pravdo, čeprav takšno mnenje glede na ustaljeno sodno prakso nima dokazne vrednosti. V tem primeru pa je sodišče svojo odločitev o obsegu in višini škode povsem oprlo na to mnenje, ki je sicer polno nasprotij glede na ostale podatke v priloženih listinah. Tudi s tem, ko je sodišče upoštevalo predpravdno izvedeniško mnenje, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Prvotožena stranka izrecno ugovarja tudi temelju tožbenega zahtevka, saj noben zakonski predpis njenemu zavarovancu ne nalaga čiščenja pločnika oziroma površin, ki so dostopne vsakomur. Po ustaljeni sodni praksi je za padce na javnih površinah odškodninsko odgovorna občina oziroma subjekt, kateremu je občina poverila izvajanja obvezne lokalne javne službe. Prvotožena stranka pa graja tudi samo odmero nepremoženjske škode, pri čemer je sodišče nepravilno sledilo predpravdnemu izvedeniškemu mnenju. Kakršnokoli zmanjšanje življenjskih aktivnosti sploh ni izkazano, enako pa velja glede potrebe po nudenju pomoči in postrežbe. Tudi premoženjska škoda ni z ničemer izkazana, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje samo, a je kljub temu tožniku prisodilo kar 417,29 EUR za škodo iz naslova izgubljenega zaslužka. Prvotožena stranka tako pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnika obremeni s stroški postopka.

Drugotožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in prav tako predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uvodoma obširno in nepotrebno povzema navedbe strank in vsebino izpodbijane sodbe, v nadaljevanju pa obrazloži pritožbene razloge. V okviru uveljavljanih kršitev določb postopka izpostavi, da sodba glede zastaranja sploh ne navaja nobenega stavka. Prav tako pa je sodišče kršilo določbe postopka, ko je sodbo oprlo na mnenje izvedenca, ki ni nepristranski in neodvisen in gre za kršitev načela kontradiktornosti. Poleg tega iz obrazložitve sodbe izhaja, da niti sodišče v celoti ne verjame temu mnenju in bi moralo angažirati sodnega izvedenca. Ker pa tožnik ni založil predujma, se je sodišče nepravilno oprlo na predpravdno mnenje. Drugotožena stranka tudi izrecno opozarja na izrečena nasprotja med zaslišanimi in je dejansko stanje prav tako ugotovljeno nepopolno ter zmotno. Tekom postopka se je namreč izkazalo, da naj bi bil kraj padca oziroma škodnega dogodka pasaža, ki spada k objektu in ne pločnik. Res je drugotožena stranka formalna lastnica tega zemljišča, ne pa tudi uporabnica in upravljalka. Tudi v zvezi z višino škode je povsem neizkazana premoženjska škoda, ki se nanaša na izgubljeni dobiček glede popoldanske obrti izdelave vitražev kot tudi škoda iz naslova tuje pomoči. Nedokazana je tudi nepremoženjska škoda, saj temelji na izvedeniškem mnenju, ki ni bilo izdelano v skladu s pravili ZPP. Drugotoženka prav tako meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo ugovorov obeh toženih strank glede zastaranja zahtevka, čeprav medicinska dokumentacija potrjuje, da je bila tožba vložena po preteku 3-letnih zastaralnih rokov. Napačna je tudi materialnopravna odločitev, da je drugotožena stranka solidarno odgovorna s prvotoženo stranko, saj ni sporno, da je bil imetnik spornega zemljišča zavarovanec prvotožene stranke. Drugotožena stranka izrecno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava tudi pri odločanju o premoženjski škodi. Tudi sicer tožnik ni uspel izkazati vseh postavk civilne odgovornosti in je potrebno njegov zahtevek zavrniti.

Pritožbi sta bili v skladu s 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/96, s spremembami - v nadaljevanju ZPP), vročeni tožniku, ki v odgovoru na pritožbi predlaga njuni zavrnitvi in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da gre pri izpodbijani sodbi v zvezi z ugovorom zastaranja, podanega s strani obeh pravdnih strank, za pomanjkanje sleherne obrazložitve. Navedena ugotovitev objektivno onemogoča preizkus izpodbijane sodbe glede tega ključnega vprašanja in dejansko gre za zatrjevano kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V kolikor bi pritožbeno sodišče na osnovi zbranega procesnega gradiva samo prvič ugotavljalo manjkajoča dejstva o zastaranju terjatve, bi bila pravdnim strankam v tem delu odvzeta možnost pritožbe in gre tako za kršitev postopka takšne narave, ki je ne more samo odpraviti (1. odst. 354. člena ZPP v povezavi s 25. členom Ustave RS). Takšna ugotovitev je skladno s citirano določbo 1. odst. 354. člena ZPP narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poleg navedene kršitve določb postopka toženi stranki utemeljeno uveljavljata tudi kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z uporabo pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja prim. AK. Podatki spisa namreč potrjujejo, da sta se obe toženi stranki uprli uporabi tega mnenja, zato bi ga sodišče dejansko lahko uporabilo le kot del tožnikovih navedb. Na navedeno mnenje, ki pa ga je sodišče dejansko povzelo v podlago svoje odločitve, pa toženi stranki nista mogli podati pripomb, ne zahtevati dopolnitve ali izvedencu postavljati vprašanja. Tako je bila toženima strankama brez dvoma kršena pravica do kontradiktornosti postopka, tudi ta kršitev določb postopka (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP), pa prav tako terja razveljavitev izpodbijane sodbe.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje navedeni kršitvi moralo odpraviti, pri čemer je vezano na trditveno podlago strank, saj so pravdne stranke tiste, ki morajo skladno z določbama 7. in 212. člena ZPP navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katerih temeljijo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da se je poškodoval ob padcu na ledenem pločniku ob poslovni stavbi podjetja V. d.d., kot zavarovanca prvotožene stranke, drugotožena stranka pa je odgovorna za škodo kot lastnica te nepremičnine. Toženima strankama tožnik očita, da nista očistili dostopnost poti oziroma pločnikov (drugotožena stranka sama ali preko specializiranega podjetja) in gre za njuni krivdni odgovornosti, hkrati pa tožnik temelji svoj zahtevek tudi na zatrjevani objektivni odgovornosti obeh toženih strank. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dopolnil svoje navedbe tako, da je zatrjeval, da je do padca prišlo na poledenelem hodniku za pešce, torej na javni površini, ko je hodil po redni poti od svojega stanovanja do bližnjega parkirišča ob poslovni stavbi zavarovanca prvotožene stranke. Navedene trditve, kot tudi izvedeni dokazni postopek pa nakazujejo, da je do škodnega dogodka prišlo na javni površini, ki je dostopna vsakemu morebitnemu pešcu brez premagovanja kakršnihkoli ovir glede dostopa. V kolikor bo prišlo v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje do zaključka, da gre za javno površino v smislu določbe 2. člena Zakona o graditvi objektov, ki je prišel veljati 1.1.2003, pa ni več bistveno, ali je ta površina pločnik ali tako imenovani hodnik za pešce. V primerljivih primerih pa pritožbeno sodišče le opozarja na neustavnost občinskih odlokov, s katerimi so občine skušale prisilno prevaliti na posameznike (lastnike objektov) izvajanje dejavnosti, ki predstavlja javno službo. Izvajanje obvezne lokalne javne službe mora občina zagotoviti na eni od oblik, ki so določene v 6. členu Zakona o gospodarskih javnih službah. Sicer pa pritožbeno sodišče le še opozarja na enotno stališče sodne prakse glede zavezancev za plačilo odškodnin v tovrstnih primerih in sicer, da odškodninsko odgovarja občina oziroma subjekt, kateremu je občina poverila izvajanje obvezne lokalne službe, ne pa posamezniki. Ob tem pritožbeno sodišče le dodaja, da gre morebitno odgovornost toženih strank presojati le po načelu krivdne odgovornosti in ne po načelu objektivne odgovornosti, o čemer je sodna praksa prav tako enotna.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč zgornje navedbe po skrbni in celoviti oceni vseh izvedenih dokazov ponovno odloči, najprej o spornem temelju zahtevka zoper obe stranki, v kolikor oceni, da je ta podan, pa se opredeli tudi do pravočasno podanega ugovora zastaranja. Pri morebitnem odločanju o višini tožbenega zahtevka pa odločitve ni mogoče opreti na predloženo izvedeniško mnenje oziroma ni dopustno le-tega tako tretirati, kot je storilo sodišče prve stopnje, zato mora odločiti v skladu z dokaznim bremenom ter upoštevati, da je del tožbenega zahtevka že pravnomočno zavrnjen (točka 2 izreka izpodbijane sodbe).