VSL sodba II Cp 1344/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tožencu z izpodbijano sodbo naložilo, da tožnici plača znesek 1.362,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2000 dalje do višine glavnice, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da v pobot ugovarjana terjatev toženca v višini 288,99 EUR, ne obstoji.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka osebno in po pooblaščencu iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in v bistvenem navaja, da je sodišče o zahtevku odločilo na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, saj je zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da ni priklopljen na vodovodni sistem tožnice. Ta ugotovitev je tudi v nasprotju z zapisnikom o ogledu, kjer je bilo ugotovljeno, da toženec ne porablja tožničine vode, ta pa ni uspela dokazati, da ji vodovod ne pušča. V zvezi s stroški dimnikov je vse uveljavljane stroške seštelo in delilo s tri, namesto da bi ocenilo, kateri stroški so bili potrebni za obe pravdni stranki ali da bi ocenilo le stroške obzidave, ne pa tudi vertikalne sanacije, ki je bistveno dražja. Tudi zaključki v zvezi s stroški strehe so protispisni, saj se je sodišče na ogledu prepričalo, da na strehi ni ne novega napušča, niti novih kovinskih obrob. Sodišče je tožnici priznalo isto terjatev po dveh različnih računih, kar je prav tako v nasprotju z listinami spisa. Ni se opredelilo do vprašanja, kdo je nabavil material za streho, kot tudi glede višine računa. Prav tako ni izvedlo dokaza s postavijo izvedenca, ki bi podal strokovno mnenje glede dimnikov in strehe, v zvezi s pobotnim ugovorom pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se ta vlaga na enak način kot nasprotna tožba, zato toženec ni omejen s potekom prvega naroka za glavno obravnavo. V zahtevku glede dimnikov in strehe tudi ne gre za nujno gestijo, saj niso potrebovali takojšnje aktivnosti tožnice, ta toženca o poslih tudi ni obvestila in mu omogočila, da bi jih prevzel. Nenazadnje pa je sodišče zmotno zaključilo, da gre za spor majhne vrednosti, ker je na dan 14. junija 2000, ki je najbližje datumu vložitve tožbe, znašala vrednost evra 294,71 SIT, vrednost spornega predmeta pa tako 2.222,79 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, smiselno pa za tak primer, zaradi kršitve načela nepristranskosti, zahteva tudi določitev novega sodnika.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik zmotno meni, da v predmetni zadevi ne gre za spor majhne vrednosti. Ob vložitvi tožbe (14.6.2000) je tedaj veljavni 443. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999) določal, da gre za spor majhne vrednosti, v kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev in ne presega 200.000 SIT. Za tak spor torej nedvomno ni šlo in je tudi sodišče prve stopnje postopek vodilo po pravilih, ki veljajo za redni pravdni postopek. Vendar pa je 1. oktobra 2008 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, ki je v prehodni določbi petega odstavka 130. člena določil, da se, v kolikor je bila tožba vložena pred njegovo uveljavitvijo in vrednost spornega predmeta ne presega 2.000 EUR, postopek nadaljuje po določbah ZPP-D, ki urejajo spore majhne vrednosti. Glede na navedeno je relevanten preračun vrednosti na dan uveljavitve ZPP-D, ki pa ga je sodišče opravilo pravilno (1.990,24 EUR) ter postopek v nadaljevanju vodilo po pravilih, ki veljajo za spor majhne vrednosti.

Ker je sodišče večino postopka vodilo kot redni pravdni postopek, je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, po katerem mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Toženec se je do te faze postopka branil z navedbami, da ima svoje odjemno mesto za porabo vode, da je tožnica preuredila streho in dimnike brez njegovega soglasja, ter da je predložila račun P. d.o.o. za sanacijo dimnikov v višini 234.855,00 SIT, čeprav trdi, da je plačala 250.000,00 SIT. Sodišče se na ogledu ni moglo prepričati o tem, da ima toženec dejansko svoj vodovodni priključek tudi za star del hiše oziroma kje in kako naj bi bila vzpostavljena vodovodna napeljava, kar povzema tudi v izpodbijani sodbi. Z drugačnimi trditvami (glede puščanja vode) se toženec ni branil, sodišče pa je vezano na trditveno podlago strank (212. člen ZPP). Zaključki v zvezi z ogledom tako ne pomenijo kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa tudi ni kršilo pravila o dokaznem bremenu, saj mora vsaka stranka dokazati tisto, kar je trdila. Pa tudi v nasprotnem primeru bi šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Neskladnja razlogov sodbe z zapisnikom o ogledu ni najti niti glede popravila strehe, saj sodišče pri vrednotenju del na strehi ni upoštevalo stroškov napušča in kovinski obrob, kar ni vseboval niti predloženi predračun. Sodišče je obravnavalo tudi vprašanji o plačilu kritine in višini plačila, kar obravnava v okviru dokazne ocene in priznanih postavk predračuna. Ne drži, da bi sodišče tožnici priznalo isto terjatev po dveh računih, saj je popravilo strehe uveljavlja po predračunu T. R. M. s.p., sanacijo dimnikov pa po računu družbe P. d.o.o., pri čemer je upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili koristni tudi za toženca, ter mu jih naložilo samo do višine 2/5, kolikor znaša njegov solastniški delež na nepremičnini.

Sodišče je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj je v primeru, ko med solastniki ni soglasja za opravo vzdrževalnih del, potrebno sprožiti nepravdni postopek (tretji odstavek 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), razen kolikor je posel nujen oziroma neodložljiv. Vprašanje dotrajanosti strehe in dimnikov je dejansko vprašanje, s tem pa nedovoljen pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so bili dimniki v zelo slabem stanju, saj je bila opeka erozirana, izvajalci pa so ugotovili, da ne bi več prenesli vetra, dotrajana pa je tudi streha. Izvedba takšnih del (v primeru nesoglasja solastnikov) se v razmerju do solastnika obravanava po pravilih nujne gestije oziroma poslovodstva brez naročila po 220. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Ali je tožnica predhodno poskušala glede obravnavanih vzdrževalnih del doseči soglasje s tožencem in ga je o teh obvestila, je sodišče sledilo tožnici, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, sicer pa gre tudi v tem delu dejansko za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Končno pa pritožba tudi zmotno enači nasprotno tožbo s pobotnim ugovorom. Procesno gledano je sicer res, da se pobotni ugovor (kot ugovor materialnega prava) kot nasprotna tožba lahko vložita do konca glavne obravnave, vendar je potrebno za njegovo uspešno uveljavitev pravočasno (do konca prvega naroka za glavno obravnavo) navesti vsa pravnorelevantna dejstva, na katerih temelji. Pobotni ugovor je torej omejen z določbo 286. člena ZPP, nasprotna tožba pa je po svoji procesni naravi samostojna tožba. Zaradi prekludiranosti pa sodišče ni postavilo niti izvedenca, ki bi presodil potrebnost vtoževanih vlaganj.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP, pri čemer se sodišče do ostalih pritožnikovih navedb, ki za odločitev sodišča niso bile odločilne, na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ni posebej opredeljevalo.