VSRS Sklep I Up 129/2009

Pritožba se zavrne se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 13. 1. 2009, s katerim je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v A. do prenehanja razlogov v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za en mesec, in sicer od dne 15. 1. 2009 do dne 15. 2. 2009. Tožnika je sodišče prve stopnje oprostilo plačila sodnih taks.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da si tožnik z vloženo tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejše rešitve, saj je tožena stranka o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že odločila z odločbo z dne 10. 11. 2008, in jo kot očitno neutemeljeno zavrnila. Tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke je Upravno sodišče RS s sodbo U 2384/2008-6 z dne 13. 12. 2008 zavrnilo, pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo pa je zavrnilo Vrhovno sodišče s sodbo I Up 610/2008 z dne 30. 12. 2008. Sodbo Vrhovnega sodišča je tožnikova pooblaščenka prejela dne 2. 2. 2009. Ker je postala odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito pravnomočna, je tudi omejitev tožnikovega gibanja prenehala učinkovati.

3Tožnik vlaga zoper navedeni sklep pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS-1. Meni, da je njegov pravni interes podan, saj sklep tožene stranke posega v njegove pravice in koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Prosilcu za mednarodno zaščito se pod pogoji, določenimi v prvem odstavku 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Ur. l. RS, št. 111/2007), lahko omeji gibanje, in sicer do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, če pa so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se lahko omejitev podaljša še za en mesec (tretji odstavek 51. člena ZMZ). V obravnavanem primeru je bilo tožniku najprej omejeno gibanje s sklepom tožene stranke z dne 17. 10. 2008 (od 15. 10. 2008 do 15. 1. 2009), s sklepom, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, pa mu je bilo gibanje omejeno še od 15. 1. do 15. 2. 2009.

7Omejitev gibanja je začasen ukrep, ki je predviden med postopkom odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Z njim tožena stranka zaradi varovanja javnega interesa v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito omeji prosilcu gibanje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. ZMZ sicer nima izrecne določbe, da lahko omejitev gibanja traja samo do pravnomočne odločitve o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, vendar to smiselno izhaja iz več določb ZMZ. Med drugim tudi iz definicije prosilca, ki je oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, in sicer od vložitve popolne prošnje na predpisanem obrazcu (peta alineja 3. člena ZMZ), smiselno pa je prosilec do pravnomočne odločitve o prošnji. Po tem pa spet postane tujec v smislu predpisov o tujcih. Iz prvega odstavka 76. člena ZMZ izhaja, da če oseba (bivši prosilec) ne zapusti ozemlja Republike Slovenije nemudoma oziroma v določenem roku po izvršljivosti odločitve, se iz države odstrani v skladu z zakonom, ki ureja področje tujcev v Republiki Sloveniji. Izvršljivost pa je vezana na pravnomočnost, saj tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za azil zadrži izvršitev (četrti odstavek 74. člena ZMZ), zoper sodbo, ki jo izda Upravno sodišče pa je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče (peti odstavek 75. člena ZMZ).

8S pravnomočno odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito tudi po presoji Vrhovnega sodišča odpade podlaga za navedeni začasni ukrep omejitve gibanja kot tudi podlaga za upravno-sodno vsebinsko presojo odločitev, ki nimajo v upravnem postopku in upravnem sporu nobenih učinkov več.

9V obravnavanem primeru je bilo v odločbi tožene stranke z dne 10. 11. 2008, s katero je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena tudi odločeno, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Odločba je postala pravnomočna s sodbo Vrhovne sodišča I Up 610/2008, ki jo je pooblaščenka tožnika prejela 2. 2. 2009. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da si tožnik z vloženo tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejšo rešitev, in je na pravilni zakonski podlagi ( 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) zavrglo tožbo.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).