VSL sodba I Cpg 981/2004

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/01473 z dne 12.6.2001 v 1. in 3. točki izreka ter se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 1.651.882,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni".

- v 4. točki izreka pa tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

2. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 285.890,00 SIT za stroške postopka, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa od tega zneska za primer, če ne bi bil plačan še zamudne obresti, določene v zakonu.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ker so bila vsa procesna dejanja strank opravljena pred izbrisom tožene stranke iz sodnega registra, gre pa za odpravljivo pomanjkljivost na strani tožene stranke, je pritožbeno sodišče skladno ustaljeno sodno prakso izdalo sodbo, kljub temu da je postopek v tej zadevi prekinjan (prim. 2. odst. 207. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo opisano procesno situacijo upoštevati pred vročitvijo sodbe pravnim naslednikom tožene stranke in postopati po 205. in nasl. členih ZPP.

Sodišče prve stopnje pravilno povzema 3. člen pogodbe o opravljanju poslovnih storitev (v nadaljevanju Pogodba; v prilogi A3) in 16. člen Aneksa k Pogodbi (v nadaljevanju Aneks; v prilogi A4). Vendar pa na podlagi besedila pogodbe nepravilno sklepa o obstoju obveznosti tožeče stranke, da "sanira toženo stranko" (prim. 4. stran izpodbijane sodbe zgoraj). Kaj zajema "sanacija poslovanja," sta pravdni stranki namreč jasno definirali v 1. alinei 3. člena Pogodbe. Po tem določilu se sanacija poslovanja nanaša na "urejanje dokumentacije za preteklo obdobje, usklajevanje podatkov, knjiženje in druga opravila, potrebna za pravilno spremljanje poslovanja, ugotavljanje zadolženosti in plan finančne sanacije." V besedilu tega pogodbenega določila tako ni najti opore za sklep, da je tožeča stranka prevzela obveznost, da bo toženo stranko uspešno sanirala. Takšna obveznost ni razvidna niti iz Aneksa. Določilo 16. člena Aneksa se namreč glasi: "Ob zaključku uspešne sanacije pripada izvajalcu 10 % od vrednosti posojil in faktur izstavljenih za naše storitve." To besedilo ne spreminja predmeta obveznosti tožene stranke iz Pogodbe. Takšno razumevanje Aneksa bi bilo tudi v nasprotju z uvodom Aneksa, iz katerega sledi, da "vsi ostali členi Pogodbe ostajajo nespremenjeni." V zgoraj citiranih določbah Pogodbe in Aneksa tako po prepričanju pritožbenega sodišča ni opore, da bi 16. člen Aneksa razumeli, kot da sta pogodbeni - pravdni stranki z dodatno opredelitvijo cene storitve, spremenili tudi predmet obveznosti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno sklepalo o obstoju obveznosti tožeče stranke, da sanira, to je uspešno sanira toženo stranko. Iz doslej obrazloženega sledi, da je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno razlagalo in zato zmotno uporabilo avtonomno materialno pravo v obravnavanem primeru. Zato je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je izhajalo iz določb Pogodbe, kot se glasijo (1. odst. 99. čl. ZOR). Ob tem je treba dodati, da niti tožeča stranka ni zatrjevala, da bi s Pogodbo prevzela obveznost uspešno sanirati toženo stranko. Prav tako tožeča stranka ni zatrjevala niti, da bi bila volja pogodbenih strank drugačna, kot sledi iz besedila predložene Pogodbe in Aneksa, niti da bi bile omenjene pogodbene določbe kakorkoli sporne med pravdnima strankama (prim. 2. odst. 99. čl. ZOR).

Zmotno razumevanje določil Pogodbe je imelo za posledico tudi zmotno pravno kvalifikacijo pogodbe. Če namreč tožeča stranka ni prevzela obveznosti, da bo toženo stranko uspešno sanirala, ni prevzela rizika za takšen uspeh. Po prepričanju pritožbenega sodišča več od obveznosti prizadevanja tožeče stranke za uspešno saniranje tožene stranke tožeča stranka s sporno Pogodbo in Aneksom ni prevzela. V pogledu uspešnosti sanacije tožene stranke je šlo med pravdnima strankama tako lahko le za obligacijo prizadevanja.

Povedano drugače, iz Pogodbe in Aneksa ni razvidno, da bi se tožeča stranka zavezala, da bi dosegla interes tožene stranke za njeno uspešno sanacijo. Ob takšnem izhodišču se pokaže, da sporna Pogodba in Aneks nista pogodbi o delu (prim. 600. člen ZOR). Za presojo o obstoju vtoževane terjatve zato ne pride v poštev določba 629. člena ZOR. V poštev bi prišel 765. člen ZOR, ker je prizadevanje tožeče stranke za uspešno sanacijo tožene stranke bistvena značilnost mandatne pogodbe, ali pa 16. člen Aneksa.

Po 16. členu Aneksa pripada tožeči stranki vtoževano plačilo "ob zaključku uspešne sanacije". Plačilo po 16. členu Aneksa je po razumevanju pritožbenega sodišča vezano na uspeh prizadevanj tožeče stranke za uspešno sanacijo tožene stranke. V tem pogledu je terjatev tožeče stranke pogojna: plačilo tožeči stranki po 16. členu Aneksa pripada le v primeru, če prizadevanja tožeče stranke obrodijo uspeh, to je, tožena stranka je uspešno sanirana. Tudi, če to plačilo razumemo kot plačilo za trud tožeče stranke, je utemeljenost zahtevka po 16. členu Aneksa odvisna od uspešnosti prizadevanj tožeče stranke.

Tožeča stranka ni ponudila trditev v zvezi z razumevanjem pojma "uspešne sanacije". Glede "uspešnosti sanacije" je trdila le, da tožena stranka "nesporno sama priznava, da je bila sanacija končana in uspešna," (prip. vloga tožeče stranke z dne 27.5.2003, l. št. 18), ker je pri odstopu od pogodbe navedla, da storitev, ki so bile predmet pogodbe, ne potrebuje več. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: tudi če razumemo izjavo tožene stranke tako, kot jo interpretira tožeča stranka (ta interpretacija je sicer po prepričanju pritožbenega sodišča zmotna), je dejstvo uspešnosti sanacije v tem gospodarskem sporu predmet dokazovanja (prim. 213. člen in 1. odstavek 214. člena ZPP).

Tožeča stranka ni prerekala niti trditev tožene stranke iz ugovora proti sklepu o izvršbi, v katerem je oporekala uspešnosti sanacije, niti ni prerekala dokazov tožene stranke, iz katerih sledi, da je bila tožena stranka do 27.6.2001 kar 1283 dni neprekinjeno v blokadi žiro računa. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga za dvom v resničnost predloženih podatkov. Sklepanje sodišča prve stopnje, da ob tako ugotovljenem dejanskem stanju (1283 dni trajajoča blokada dne 27.6.2001) tožena stranka ob odstopu od pogodbe (dne 13.12.1999) ni bila sanirana, je zato po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna. Pojem uspešne sanacije je ob odsotnosti kakršnekoli razlage s strani pravdnih strank po prepričanju pritožbenega sodišča namreč treba razumeti vsaj kot takšno finančno stanje podjetja, pri katerem ni podan stečajni razlog (prim. 2. člen ZPPSL). Ob tem je pojem dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti iz 1. odstavka 2. člena ZPPSL treba razlagati v povezavi z 2. odstavkom 12. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki upravi nalaga vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave, če ni mogoče zagotoviti likvidnosti v roku dveh mesecev od nastopa nelikvidnosti.

Po 16. členu Aneksa tožeči stranki ob tako ugotovljenem dejanskem stanju vtoževana terjatev ne gre, ker tožena stranka ob prenehanju pogodbenega razmerja ni bila uspešno sanirana.

Odgovoriti je treba še na vprašanje, ali gre tožeči stranki vtoževano plačilo morda po 2. odstavku 765. člena ZOR.

Po 1. odstavku 765. člena ZOR naročitelj lahko odstopi od pogodbe. V takem primeru ima prevzemnik naročila po 2. odstavku 765. člena ZOR (1) pravico do ustreznega dela plačila za trud in (2) pravico do povračila škode, ki jo je utrpel zaradi odstopa, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov. Tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni utemeljila trditvami, ki bi opredeljevale njeni pravici iz 2. odstavka 765. člena ZOR. Trdila je, češ da ji gre plačilo tudi "ne glede na uspešnost sanacije" (pripr. vloga tožeče stranke z dne 27.5.2003, l. št. 18). Tega svojega stališča pa ni utemeljila. Tako ni mogoče odgovoriti na vprašanje, v čem naj bi bil vtoževani račun "ustrezen del plačila" za trud tožeče stranke. Prav tako tožbena trditvena podlaga ne daje podlage za kvalifikacijo tožbenega zahtevka kot odškodninskega (prim. 2. odstavek 765. člena ZOR). V tem pogledu je tožbeni zahtevek nesklepčen in zato ne more biti utemeljen. Na drugačno presojo ne more vplivati niti 138. člen ZOR, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. To določilo ureja namreč posledice krivdne naknadne nemožnosti izpolnitve. Odstopnega upravičenja naročitelja (1. odstavek 765. člen ZOR) pa ni moč šteti niti za kršitev pogodbe niti za njegovo krivdno ravnanje. Njegovo morebitno nekorektno postopanje pri odstopu od pogodbe je sankcionirano z njegovo odškodninsko odgovornostjo (prim. 2. odstavek 765. člena ZOR).

Iz doslej razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Sprememba izpodbijanega dajatvenega dela sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovnega dela (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na 285.890,00 SIT. Za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje gre toženi stranki po odmeri pritožbenega sodišča za odvetniške stroške 1600 točk in 880,00 SIT za materialne stroške. Za pritožbeni postopek pa gre toženi stranki 550 odvetniških točk in 1.210,00 SIT - 3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni moglo priznati zahtevanih stroškov za drugi pripravljalni spis, ker teh stroškov, upoštevaje vsebino pripravljalnega spisa, ni moč šteti kot potrebnih (1. odstavek 155. člena ZPP). Prav tako pritožbeno sodišče toženi stranki ni moglo priznati stroškov za sodne takse, ker teh po podatkih spisa tožena stranka ni imela, ker sodnih taks po podatkih spisa ni plačala. Ker je tožena stranka zahtevala povrnitev zamudnih obresti od pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o le-teh. Zamudne obresti je toženi stranki prisodilo za primer zamude s plačilom pravdnih stroškov, to pa je po poteku paricijskega roka za izpolnitev te denarne obveznosti tožeče stranke (prim. 313. člen ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ), ki je nastala s spremembo izpodbijane sodbe (prim. 1. odstavek 154. člena ZPP).