VSL sklep II Ip 2627/2008

Pritožbi upnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je upnik dolžan povrniti dolžniku znižajo za 20,42 EUR, stroški, ki pa jih je dolžnik dolžan povrniti upniku, pa zvišajo za 52,64 EUR. V preostalem delu pa se pritožba upnika zavrne, pritožba dolžnika pa se v celoti zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Upnik in dolžnik nosita svoje stroške pritožbenega postopka (pritožb in odgovora na pritožbo).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je upnik H. d.o.o. dolžan dolžniku L. S. d.o.o. plačati 13.146,54 EUR (1. točka izreka), predlog dolžnika zavrnilo v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice v znesku 952,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 228.302,63 SIT od 26. 3. 2005 do 31. 12. 2006 ter od zneska 952,69 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (2. točka izreka), upniku naložilo v plačilo dolžnikove stroške postopka v znesku 336,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka), dolžniku pa upnikove stroške v znesku 297,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper sklep sta se pravočasno pritožila tako upnik kot dolžnik. Upnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, hkrati pa dolžniku naloži v plačilo upnikove pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče na očitek upnika, da je sodišče z nevročitvijo predloga za nasprotno izvršbo z dne 18. 10. 2005 kršilo načelo kontradiktornosti, navedlo, da zaradi tega postopka ni potrebno ponoviti. Upnik je bil prepričan, da je vložen le en predlog za nasprotno izvršbo. Sodišče bi moralo predlog iz leta 2006 zaradi podane litispendence zavreči. Meni, da bi zgolj ponovitev postopka odpravila grobe kršitve ZPP. Nadalje navaja, da je bil predlog za nasprotno izvršbo vložen eno leto pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka z dne 17. 10. 2006, ki je postal pravnomočen dne 2. 11. 2006. Predlog je torej obsežen znotraj časovnih mej pravnomočnosti. Dolžnik se na sklep ni pritožil in ni zahteval izdaje dopolnilnega sklepa, zato je sodišče nanj vezano in pomeni enako kot, da predlog z dne 18. 10. 2005 ni bil nikoli vložen. Navedeni predlog je bil torej dan v postopku, ki je bil pravnomočno ustavljen, zato ne more imeti pravnega učinka. Sodišče bi torej lahko določalo le o predlogu iz leta 2006, ki pa je prepozen. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na navedbe upnika, zakaj bi bila prostovoljnost izpolnitve pogoj za neuspešnost vrnitvenega zahtevka po nasprotni izvršbi. Pri izpolnitvi naturalne obligacije gre namreč za izjemo od pravila o neupravičeni obogatitvi, ki jo je kot izjemo treba obravnavati ozko. Upnik je namreč dobil plačano zgolj tisto, kar mu je bil dolžnik dolžan. Zakon ne določa pogoja prostovoljne izpolnitve. Sodišče prve in druge stopnje tudi nista pojasnili, zakaj odstopata od uveljavljene sodne prakse (judikat VSK01624), s čimer so upniku kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. ZPPSL v prvem odstavku 63. člena izrecno določa, da je dolžnik šele na podlagi sklepa o potrditvi prisilne poravnave oproščen plačila obveznosti, ki presega v prisilni poravnavi potrjeni znesek, in ne z dnem začetka postopka prisilne poravnave. Navedeno pomeni, da do izdaje sklepa o potrditvi prisilne poravnave dolžnik te obveznosti ni oproščen, torej tudi dolžnik v konkretnem primeru v času realizacije izvršbe ni bil oproščen plačila. Drugi odstavek 63. člena ZPPSL pa določa, da dolžnik, ki po potrjeni prisilni poravnavi plača več, ne more od upnika zahtevati vrnitve zneska. Zakaj bi veljalo drugače za dolžnika, ki plača več pred potrjeno prisilno poravnavo, sodišče ni pojasnilo. V času, ko je bila terjatev plačana, je obstajala do 100%. Pogoj iz 5. točke prvega odstavka 67. člena ZPPSL torej ni izpolnjen. Upnik se sicer strinja, da bi moralo sodišče ob začetku prisilne poravnave prekiniti postopek, vendar gre pri tem za napako sodišča ali celo napako dolžnika, ki sodišča oziroma banke ni pravočasno obvestil o začetku postopka prisilne poravnave. To pa kvečjemu pomeni, da lahko dolžnik uveljavlja odškodninsko odgovornost države, ne more pa vračila zahtevati od upnika. Meni, da ni pomembno, ali gre za prostovoljno izpolnitev obveznosti ali za prisilno izterjavo, saj takih razlikovanj ZPPSL ne pozna. Treba je tudi upoštevati, da so pri sestavi cesijske pogodbe na strani prvotnega in novega dolžnika sodelovali isti ljudje, da se je zasebna listina sestavljala dne 14. 2. 2006, na njej pa podpisi niso bili overjeni, listine pa tudi ni podpisala upravičena oseba. To pomanjkljivost je sedanji dolžnik saniral tako, da je listini predložil pooblastilo za zastopanje in naknadno dopisal dostavek, da je družbo L. L. d.o.o. po pooblastilu likvidacijske upraviteljice zastopala B. B.. Upnik dvomi v pristnost navedene listine in meni, da gre za navidezno pogodbo, ki je nična in ne ustvarja pravnih učinkov. Na ničnost se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka in jo je sodišče dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti. Če je pogodba nična, obveznost ni prešla na dolžnika. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Upnik je s svojim zahtevkom uspel z več kot 50%. Upnik je namreč z ugovorom uspel v celoti, dolžnik pa z nasprotno izvršbo ni uspel v celoti, prav tako je upnik s pritožbo uspel glede obrestnega dela.

Dolžnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da plačilo vseh stroškov v postopku naloži v plačilo glede na končni uspeh. Sodišče prve stopnje je očitno pri svoji odločitvi upoštevalo uspešnost vsakega posameznega dejanja v postopku, kar pa je nepravilno. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o vseh priglašenih stroških v vlogah z dne 10. 9. 2007, 18. 10. 2007 in z dne 17. 3. 2008.

Upnik na pritožbo dolžnika ni odgovoril, dolžnik pa je predlagal zavrnitev pritožbe upnika. Navaja, da se je sodišče druge stopnje že opredelilo do nevročitve predloga z dne 18. 10. 2005 in sodišču prve stopnje tudi naložilo, da vročitev predloga opravi, s čimer je bila navedena procesna kršitev odpravljena. Dodaja, da je pogoj za nasprotno izvršbo opravljena izvršba in ne končan izvršilni postopek. Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa ni bil potreben niti dopusten, saj je sodišče s sklepom o ustavitvi odločilo o izvršbi, ki se je vodila na predlog upnika in ne o zahtevku dolžnika. V konkretnem primeru je bilo plačilo prisilno izvršeno v času prekinitve postopka. Ne strinja se, da bi bila cesijska pogodba nična.

Pritožba dolžnika ni utemeljena, pritožba upnika pa je delno utemeljena glede odločitve o stroških.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep na pritožbo upnika preizkusilo v delu, v katerem je bilo dolžnikovemu predlogu za nasprotno izvršbo ugodeno in stroških postopka (1. 3. in 4. točki izreka), na pritožbo dolžnika pa v odločitvi o stroških postopka (3. in 4. točka izreka). Preizkus je opravilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

K odločitvi o predlogu za nasprotno izvršbo:

Predlog za nasprotno izvršbo je mogoče vložiti takrat, ko je izvršba že opravljena in je podan kateri (od petih) taksativno navedenih razlogov, zaradi katerih sme dolžnik zahtevati, da mu mora upnik vrniti tisto, kar je z izvršbo dobil. Skupni imenovalec vsem razlogom je to, da je upnik v izvršbi prejel več, kot mu pripada oziroma da je bilo dolžniku zarubljeno več, kot bi mu glede na omejitve smelo biti, končni rezultat izvršbe pa je zato nezakonit (glej sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I R 85/2008). Sodišče druge stopnje ponovno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo predlog dolžnika za nasprotno izvršbo z dne 18. 10. 2005, katerega je dolžnik vložil pravočasno, znotraj rokov iz 67. člena ZIZ. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da tega predloga sodišče ne bi smelo upoštevati, ker je bil podan pred sklepom o ustavitvi postopka z dne 17. 10. 2006 (list. št. 31) in je zato zajet s časovnimi mejami pravnomočnosti sklepa. V konkretnem primeru je bila na podlagi sklepa o izvršbi z dne 1. 3. 2005 terjatev upnika v celoti poplačana s strani organizacije za plačilni promet dne 31. 3. 2005 (list. št. 6). Pri denarnih terjatvah je izvršba končana s poplačilom terjatve. Namen izvršilnega postopka je namreč v tem, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Če je upnik v izvršilnem postopku v celoti poplačan, pa ZIZ ne predvideva izdaje posebnega sklepa o ustavitvi izvršbe, kot to na primer določa pri ovirah pravne in dejanske narave, zaradi katerih izvršba ni mogoča (drugi odstavek 88. člena ZIZ, prvi odstavek 95. člena ZIZ, drugi in tretji odstavek 141. člena ZIZ). Ko je upnik poplačan, je torej namen izvršilnega postopka dosežen in je zato postopek končan in ni nujno potrebno izdati ustreznega sklepa o ustavitvi. Glede na navedeno, je bil torej stadij oprave izvršbe v času vložitve predloga za nasprotno izvršbo že končan, kar pomeni, da je bil pogoj po 67. členu ZIZ izpolnjen (in predlog ni bil prenagljen). Sklep o ustavitvi postopka z dne 17. 10. 2006 pa ne pomeni, da je ustavljen tudi prej začeti postopek nasprotne izvršbe (gre za samostojen postopek ki je funkcionalno neposredno vezan na predhodni izvršilni postopek). Sodišče prve stopnje je tudi sledilo napotkom Višjega sodišča v odločbi opr. št. II Ip 1160/2008 z dne 18. 06. 2008 in navedeni predlog vročilo upniku v odgovor, tako da je bila očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odpravljena.

Potrjena prisilna poravnava ima pravni učinek (znižanje in/ali odložitev plačila) nasproti vsem upnikom, katerih terjatve so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, v nadaljevanju ZPPSL) tudi ni dvoma, da ima potrjena prisilna poravnava učinek tudi proti upnikom, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili. Ker ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilne listine, prejšnji izvršilni naslovi izgubijo pravno moč (prvi odstavek 64. člena ZPPSL) oziroma se pravni učinki izvršilnega naslova omejijo v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave (drugi odstavek 64. člena ZPPSL). Od dneva potrjene prisilne poravnave se sme izvršba nadaljevati le ob pogojih iz prisilne poravnave. Če pa po potrjeni prisilni poravnavi dolžnik upniku izplača znesek, ki presega navedeni odstotek, pa zneska nima pravice terjati nazaj (63. člen ZPPSL). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbi, da gre tudi v konkretnem primeru za izpolnitev naturalne obveznosti, saj je bilo od dolžnika izterjano le tisto, kar je dolgoval. Res je sicer, da je dolžnik šele po sklepu o potrjeni prisilni poravnavi z dne 5. 7. 2005 (pravnomočen dne 22. 7. 2005) oproščen obveznosti, da upniku izplača višji znesek, vendar do izplačila navedenega zneska v predmetni izvršbi ne bi smelo priti. Z dnem začetka postopka prisilne poravnave (dne 9. 3. 2005) je bil namreč izvršilni postopek po samem zakonu prekinjen (36. člen ZPPSL). Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov namreč zahteva, da so vsi upniki v postopku prisilne poravnave v enakopravnem položaju. Preprečitev posameznih prisilnih izterjav v času, ko postopek traja, onemogoča posameznim upnikom, da bi prišli do poplačila celotne terjatve in se s tem izognili učinkom prisilne poravnave. Namen preprečitve prisilnih posegov v dolžnikovo premoženje pa je tudi v tem, da se dolžniku omogoči normalno poslovanje. Upnik je torej prejel več, kot bi mu pripadalo, kar pomeni, da je končni rezultat izvršbe nezakonit in je nasprotna izvršba upravičena. Upnik bi bil torej upravičen do 20% terjatve na dan potrjene prisilne poravnave, kar pomeni, da je presežek v znesku 13.146,54 EUR (prej 3.150.437,10 SIT) dolžan vrniti dolžniku (gre za znesek, ki je bil prenesen s cesijsko pogodbo; stranki višini zahtevanega zneska nista oporekali).

Sodišče druge stopnje se tudi ne more strinjati s pritožnikom, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, pri čemer odstop od nje ni obrazložen. Ustaljena sodna praksa in načelne odločitve (mnenja) zagotavljajo enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov, zato jih je mogoče spremeniti le preudarno in posebej argumentirano. Posamezna odločitev sodišča v podobnem primeru (pri čemer iz odločbe Višjega sodišča v Kopru, na katero se sklicuje upnik, niti ni mogoče ugotoviti, ali je bilo dejansko stanje enako kot v obravnavanem primeru) pa še ne ustvarja ustaljene sodne prakse, katero bi bilo treba nujno upoštevati oziroma odstop od nje posebej obrazložiti. Le dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posameznem primeru, saj bi posamično odstopanje od take prakse pripeljalo do neenakega obravnavanja strank, kar pa bi pomenilo očitano kršitev z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Neutemeljeno pa upnik uveljavlja tudi ničnost cesijske pogodbe. Gre za skrajno sankcijo, zato so nične le protiustavne, nezakonite in nemoralne pogodbe. Upnik meni, da je bila navedena pogodba sestavljena izključno za namen predmetnega postopka in je le navidezna. Pri navidezni pogodbi obe stranki hočeta, da simulirani posel nastane le navidezno, na zunaj, zanju pa ne velja. Stranke sklepajo navidezne pogodbe z namenom, da prevarajo tretje osebe. Vendar pa cesijska pogodba na pravni položaj dolžnika ne vpliva (primerjaj 421. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001). Odstop terjatve (cesija) je pravni posel med odstopnikom (cedentom) in prevzemnikom (cesionarjem), s katerim terjatev preide iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja, privolitev dolžnika ni potrebna. Terjatev na cesionarja preide v trenutku, ko je sklenjena pogodba o cesiji. Cesija torej do obvestila dolžniku (ki ima za posledico, da postane cesionar upnik v razmerju do dolžnika) učinkuje le v razmerju med cedentom in cesionarjem (učinkuje torej inter partes). Terjatev je torej z dnem sklenitve cesijske pogodbe (14. 2. 2006) prešla na novega dolžnika L. S. d.o.o.. Za pogodbo, ki jo je v spis vložil dolžnik (priloga B10) upnik zatrjuje, da je bila sestavljena naknadno oziroma je bilo naknadno dodano, da jo je v imenu cedenta sklenila pooblaščena oseba. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tudi pogodbo, ki jo je v spis sicer v slabi fotokopiji prvotno predložil dolžnik (list. št. 34), podpisala B. B., za katero pa je dolžnik naknadno na naroku predložil tudi veljavno pooblastilo likvidacijske upraviteljice. Pogoj iz 24. člena ZIZ pa je dolžnik izpolnil, ko je sodišču predložil „ po zakonu overjeno zasebno listino“, to je listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu; Ur. l. RS, št. 13/94) overjen podpis zavezanca, to je odstopnika. Ne drži torej navedba, da prehod terjatve po 24. členu ZIZ ni izkazan, kot je bilo upniku že obrazloženo.

K odločitvi o stroških:

Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je ločeno obravnavalo stroške ugovornega postopka in stroške nasprotne izvršbe. Gre namreč za dva ločena postopka, zato ni možno govoriti o končnem uspehu. Sodišče prve stopnje je stroške za predlog za nasprotno izvršbo z dne 18. 10. 2005 in pripravljalno vlogo z dne 2. 4. 2007 ter opravljeni narok odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT), svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje dolžniku utemeljeno ni priznalo stroškov vlog (pritožb) z dne 10. 9. 2007 in z dne 17. 3. 2008. O teh stroških je namreč že bilo odločeno s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 12. 2007 in z dne 18. 6. 2008, s katerima je bilo odločeno, da dolžnik zaradi zavrnitve pritožb sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Vloga z dne 18. 10. 2007, na katero se tudi sklicuje dolžnik, pa se v spisu ne nahaja.

Upniku pa je sodišče prve stopnje priglašene stroške pritožb, s katerima je upnik uspel tako, da je dosegel ponovno odločanje o zadevi, odmerilo v skladu z uspehom v postopku nasprotne izvršbe, pri čemer pa je obresti štelo za stransko terjatev. Je pa sodišče prve stopnje zahtevek dolžnika za nasprotno izvršbo zavrnilo v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice v znesku 952,69 EUR. Dolžnik je torej uspel z zneskom 13.146,54 EUR (od zahtevanih 14.099,23 EUR), kar pa predstavlja 93% in ne 99% uspeh. Sodišče druge stopnje je zato upnikovi pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ delno spremenilo tako, da je stroške, ki jih je upnik dolžan povrniti dolžniku, znižalo za 20,42 EUR (na 316,46 EUR), stroške, ki pa jih je dolžnik dolžan povrniti upniku, pa zvišalo za 52,64 EUR (na 350,25 EUR). V ostalem delu pa je pritožbo upnika zavrnilo, prav tako je v celoti zavrnilo pritožbo dolžnika in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje je odločilo, da stranki sami krijeta stroške pritožb. Dolžnik s svojo pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik je s svojo pritožbo sicer delno uspel glede odločitve o stroških postopka, vendar je glede na sorazmerno majhen uspeh, sodišče odločilo da tudi on krije stroške svoje pritožbe (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo je odločilo, da jih krije dolžnik sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).