95. člen ZIZ

V tem primeru, ko je upnik predlagal prodajo in poplačilo že v predlogu za izvršbo, ni bil dolžan ponovno predlagati prodaje. Upnik mora namreč predlagati prodajo stvari zgolj v primeru, ko v predlogu zahteva le rubež in cenitev. Tedaj mora biti aktiven in v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo. Res je, da drugi odstavek 92. člena ZIZ določa rok za prodajo zarubljenih stvari, in sicer določa, da mora med dnevom rubeža in dnevom prodaje preteči najmanj petnajst dni in da mora biti prodaja opravljena v treh mesecih po rubežu. Vendar pa za neprodajo v treh mesecih po rubežu v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni sankcije (lex imperfecta), kar pomeni, da rok določen v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni prekluzivni rok.

Kakor pravilno opozarjata tudi dolžnika, je sodišče prve stopnje v 2. točki sklepa VL 70347/2017 z dne 3. 5. 2021, ki je postal pravnomočen dne 19. 8. 2021, že pravnomočno odločilo o vračilu posameznih premičnin dolžnici. Izpodbijani sklep tudi ne vsebuje nikakršnih razlogov, ki bi vsebinsko utemeljili odločitev v izreku. Pri tem je dodati, da pojasnilo sodišča prve stopnje, da je skladno z napotili sodišča druge stopnje v zadevi I Ip 258/2021 z dne 19. 8. 2021 naložilo A. A., da izroči v neposredno posest še premičnine, ki so naštete v izreku izpodbijanega sklepa, ne zadosti standardu obrazložene odločbe, saj je potrebno vsebinsko pojasniti razloge, ki so botrovali k temu, da se je izročitev premičnin naložila konkretnemu udeležencu hrambe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo edino pravno pomembno dejstvo, da se tudi na drugi dražbi niso prodale zarubljene stvari. Tega ga upnik ne izpodbija. Zakonska posledica v tem primeru je ustavitev izvršbe na premičnine v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZIZ.

Ker tako druga dražba v konkretnem primeru niti ni bila izvedena, upnik pritožbeno utemeljeno izpostavlja, da ne more priti do posledic, ki jih predpisuje prvi odstavek 95. člena ZIZ, ki posledice ustavitve izvršbe veže na dejstvo, da premičnin ni bilo mogoče prodati niti na drugi dražbi, torej na neuspešno dražbo.

Obračun terjatve in na njegovi podlagi poplačilo upnika sta predpostavka za presojo ali so prodana sredstva na drugi javni dražbi zadoščala za poplačilo upnikove terjatve. Dokler upnik ne ve ali je poplačan, ne more vedeti ali naj predlaga ponovni rubež.

Določbo 158. člena ZPP je treba razumeti tako, da tožeči stranki pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če je tožeča stranka z umikom zamudila, je posledica njene zamude, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so nastali potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek.

Izvršitelj bi imel ekonomski interes opraviti drugo javno dražbo, saj bi zanjo dobil plačilo ravno od upnika. Vendar glede na to, da upnik ni odgovoril na izvršiteljevo nasprotovanje v dopisu, očitno ni predlagal druge javne dražbe.

Upnik je s sklepom o predhodni odredbi predčasno začel izvršbo s prvim izvršilnim dejanjem, katerega posledica je bila zastavna pravica na premičninah. Slednjo je opravičil z vložitvijo pravočasnega predloga za izvršbo. Od tega trenutka dalje deli postopek zavarovanja in v njem opravljena dejanja usodo izvršilnega postopka. Sodišče v izvršilnem postopku tudi ni moglo po uradni dolžnosti razveljaviti dejanja zavarovanja, ker ga ni dovolilo. Dovolilo ga je sodišče v postopku zavarovanja in to ga lahko razveljavi v svojem postopku. Da se postopka zavarovanja in izvršbe vodita ločeno v dveh spisih, je stvar administrativne ureditve s Sodnim redom. Upnik se je zanesel na domnevo lastništva iz drugega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika. Zato ni tretjemu neutemeljeno povzročil stroškov prvega ugovora.

Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je pogoj za ugoditev predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom oziroma na nove predmete izvršbe, kadar je bila izvršba s tem izvršilnim sredstvom oziroma na teh predmetih že pravnomočno ustavljena, da upnik izkaže spremenjene okoliščine, s čimer izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ.

Osnovno pravilo pri odločanju o stroških je, da je upniku dolžnik dolžan povrniti stroške potrebne za izvršbo in tretji stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. ZIZ, niti ZPP nimata določb o tem, da je stroške postopka dolžno plačati sodišče ali izvršitelj oziroma so breme proračuna, če je odločitev sprejeta na napakah sodišča ali izvršitelja in stranka v pritožbi uspe. Ne glede na to, ali gre za odmerjene stroške nasprotni stranki, ki so odvisni od izida postopka ali stroške, ki niso odvisni od izida (separatni), jih lahko sodišče skladno z določbo 38. člena ZIZ in 165. členom ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona in 15. členom ZIZ naloži le stranki oziroma tretjemu.

Država ni odgovorna za ravnanje izvršilnega sodišča, ki po delnih plačilih dolžnika (te je sicer vročalo upnici, ki je vlagala delne umike izvršbe in sodišče je izdajo ustrezne sklepe o ustavitvi postopka) ni sproti preverjalo, kolikšna je še odprta terjatev upnice do dolžnika ter je (ker je v imenu dolžnika zanj plačevala tudi tretja oseba) zato prišlo do preplačila izterjevanega dolga.

Za veljaven prenos poslovnega deleža v obravnavanem primeru ne zadostuje soglasje upnika, v korist katerega je bila taka prepoved vpisana v sodni register in njegov predlog za izbris te zaznambe v sodni register. Tako kot je sam vpis prepovedi razpolaganja v sodni register izveden na podlagi sklepa izvršilnega sodišča, je tudi izbris tega vpisa mogoč le na podlagi sklepa izvršilnega sodišča. Sam sklep izvršilnega sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka ne more biti podlaga registrskemu sodišču za izbris sklepa o izvršbi in prepovedi razpolaganja s poslovnim deležem, ne da bi izvršilno sodišče tudi odredilo izbris navedenih vpisov.

Ker upnik ni bil aktiven in v zakonsko določenem roku treh mesecev ni predlagal ponovne javne dražbe oziroma prodaje pod roko, je sodišče prve stopnje pravilno in ustavilo izvršbo na dolžnikovih premičninah.

Praviloma se, skladno določili čl. 83 ZIZ, smejo zarubiti vse stvari, ki jih ima v posesti dolžnik. Ta pa sme, na podlagi 52. čl. ZIZ, grajati morebitne nepravilnosti izvršitelja pri opravi izvršilnih dejanj.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za predlagano tretjo prodajo stolov ni zakonske podlage; 1. odst. 95. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je v tem pogledu jasen, saj določa, da če stvari ni bilo mogoče prodati niti na drugi dražbi, sodišče ustavi izvršbo.

Izvensodno dogovarjanje med upnikom in dolžnikom o načinu poplačila terjatve je sicer dopustno, vendar pa taki dogovori praviloma nimajo prav nobenih učinkov na tek sodnega postopka.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno ustavilo izvršbo v celoti, saj je upnik še pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe predlagal nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila druga javna dražba neuspešna iz razloga na upnikovi strani, češ da je dražbo preklical. Preklic naroka za javno dražbo ne pomeni neuspešne dražbe, temveč pomeni neizvedeno dražbo, zato preklic dražbe ne more imeti posledic, predpisanih v 2. odst. 95. člena ZIZ.

V primeru, ko ima stranka pooblaščenca, kot pravno veljavna vročitev šteje samo vročitev pooblaščencu in ne stranki.

Če je predlog za izvršbo vložil upnikov dedič (naključno z enakim imenom in priimkom), ki je tudi pooblastil odvetniško družbo, pa dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja aktivno legitimacijo, je treba ugovoru ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti in predlog za izvršbo zavrniti.