VSL sodba I Cpg 574/2009

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni, tako da se zavrne zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov za znesek 173,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 37002/2008, z dne 22. 6. 2008 delno vzdrži v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 5.119,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 01. 2008 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 07. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (1. odstavek 1. točke izreka sodbe). Nad zneskom 5.119,86 EUR pa je zgoraj navedeni sklep v 1. odstavku razveljavilo in zahtevek tožeče stranke v presežku, to je glede plačila 153,60 EUR, zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka sodbe). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.003,52 EUR, v roku 15-ih dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 16. dne, šteto od vročitve te sodbe, do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno temu pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter da toženi stranki (tu gre najverjetneje za napako – tožeči stranki) naloži v plačilo pritožbene stroške, ki jih priglaša, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

Pritožba tožene stranka je bila 8. junija 2009 vročena tožeči stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila, in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, ki jih tožeča stranka priglaša.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je tožeča stranka vložila izvršbo na podlagi verodostojne listine z oznako »popravilo TK omrežja« z datumom 16. 01. 2008 in datumom zapadlosti 26. 01. 2008, vendar pa takšne listine v spis ni vložila in sta že iz tega razloga sam zahtevek in posledično sodba popolnoma neutemeljena. To pa ne drži. Določba 2. odstavka 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo verodostojno listino, na podlagi katere zahteva izvršbo, določno označiti. V skladu z novelirano ureditvijo (ZIZ-E) torej upniku k predlogu za izvršbo ni več treba prilagati verodostojne listine, temveč mora verodostojno listino zgolj določno označiti. To pa je tožeča stranka storila, zato je ta pritožbeni očitek tožene stranke neutemeljen.

V nadaljevanju navaja, da je tožeča stranka v spis vložila »nek izpis z dne 10. 06. 2008«, vendar pa ta ni ne podpisan, ne požigosan, da bi se ga lahko štelo kot verodostojno listino, ki bi jo sodišče lahko upoštevalo v samem postopku, prav tako iz te listine ni razvidno, da je izdajatelj ravno tožeča stranka. Dejstvo, da naj izpis z dne 10. 06. 2008 ne bi bil verodostojna listina, bi bilo pomembno le v izvršilnem postopku, ki je tekel pred pravdo, saj je to ugovorni razlog iz 2. točke 55. člena ZIZ.

V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka ta izpis vložila kot dokaz s pripravljalno vlogo z dne 04. 02. 2009, torej že v pravdi, kjer pa tožena stranka pristnosti tega dokaza ni izpodbijala. Izpodbijanje v pritožbi pomeni navajanje novih dejstev, ki pa jih pritožbeno sodišče v odsotnosti navedb, zakaj teh dejstev ni navedla do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tudi ta pritožbeni očitek tožene stranke je bilo zato treba zavrniti.

Pritožba izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek, ker ni dokazala, da je ravnala dovolj skrbno, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožena stranka vztraja, da je v konkretnem primeru ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je do pretrganja kabla prišlo na območju, kjer kabli niso bili zarisani, je pa jasno, da bi morala tožeča stranka, potem ko je položila kable na območju, kjer je prišlo do pretrganja, to sporočiti ustreznim ustanovam, da bi te kable dejansko vrisale v geodetske načrte, ki so bili podlaga za vso projektno in druge dokumentacije in jih je tožena stranka potrebovala pri vseh gradbenih delih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi na podlagi pridobljene lokacijske informacije

tožena stranka morala

tudi na območju dovozne ceste, kjer je dela izvajala izven same gradbene parcele,

poskrbeti za zakoličbo trase kablov

, in ker tega ni storila, je ravnala v nasprotju s soglasji in zahtevanimi običajnimi normami ravnanja. V luči te

neizpodbijane

ugotovitve sodišča prve stopnje so pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka opustila svojo dolžnost sporočanja ustreznim ustanovam, da kabli v projektni in drugi dokumentaciji niso bili vrisani, da kabli v naravi niso bili z ničemer označeni in da bi morala biti tožena stranka z načrtom H iz leta 1999 seznanjena pred začetkom del, povsem nerelevantne, s tem v zvezi pa je nerelevantno tudi sklicevanje tožene stranke na izpovedbe prič J. K., K. K. in D. Š..

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je zmotno uporabilo določbo 187. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katero naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. S tem v zvezi navaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je bil izvajalec del, ki je pretrgal kable, K. K., naročitelj del pa dejansko Občina X, ki je toženo stranko izbrala za dela na objektu OŠ Y. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je samo delo zaupala samostojnemu podjetniku K. K., ki ga je obvestila o tem, kje naj bi se kabel nahajal (pripravljalna vloga z dne 16. 02. 2009). Iz teh trditev nedvomno izhaja, da je bila tožena stranka v razmerju do K. K. v razmerju naročitelj – izvajalec. Dejstvo, da naj tožena stranka v razmerju do K. K. ne bi nastopala v vlogi naročitelja, tožena stranka prvič uveljavlja šele v pritožbi. To pa pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Tožena stranka v pritožbi vztraja, da se popravila v novembru 2007, kot izhaja iz zahtev za fakturo, prav gotovo ne morejo nanašati na obravnavani škodni dogodek. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka najprej začasno, nato pa dokončno popravila telekomunikacijske kable, pri čemer je sodišče izrecno ugotovilo, da se je zahteva za fakturo z dne 10. 12. 2007 nanašala na dokončno popravilo, glede katerega pa iz listin, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje,

izhaja, da je bilo opravljeno v novembru 2007. Te ugotovitve ne more izpodbiti niti nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da dejstvi, da je tožeča stranka zahtevek na zavarovalnico podala avgusta 2007 in da je bila druga zahteva za fakturo izdana 10. 12. 2007, kažeta na to, da se druga zahteva za fakturo nikakor ne more nanašati na sporni škodni dogodek. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da je tožeča stranka od zavarovalnice zahtevala škodo v enakem obsegu, kot jo sedaj s tožbo zahteva od tožene stranke. Tudi ta pritožbeni očitek je bilo zato treba kot neutemeljen zavrniti.

V zvezi z višino škode tožena stranka primarno navaja, da zahtevi za fakturo z dne 23. 02. 2007 in 10. 12. 2007, ki ju je sodišče upoštevalo za ugotovitev same višine zahtevka, nista verodostojni listini, saj iz same fakture ni razvidno, kdo naj bi dal zahtevo za fakturi, komu naj bi bila ta zahteva dana, kdo je sam račun izdal in na podlagi kakšnih listin. Ta pritožbena navedba je brez vsake teže. Z zahtevama za fakturo je tožena stranka v pravdnem postopku dokazovala višino škode. Zahtevi za fakturo sta torej pomenili enega od dokaznih sredstev v pravdnem postopku. ZPP ne določa, da bi bilo mogoče višino škode dokazovati le z verodostojno listino v smislu 2. odstavka 23. člena ZIZ, temveč je le-to mogoče dokazovati s kakršnimkoli dokaznim sredstvom, tudi z listino, ki jo je tožeča stranka predložila v konkretni zadevi. Pristnosti teh listin tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nikoli ni izpodbijala, zato je treba njene pritožbene navedbe glede pomanjkljivosti listin obravnavati kot nedovoljene pritožbene novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP, pritožbeni očitek pa kot neutemeljen zavrniti.

Tožena stranka pa izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje o odmeri pravdnih stroškov. Sodišču prve stopnje očita, da tožeči stranki priznani pravdni stroški niso z ničemer obrazloženi. To pa ne drži. Sodišče prve stopnje je na strani 9 sodbe natančno navedlo, za katera pravdna dejanja je priznalo nagrado in katere stroške je priznalo tožeči stranki. Med temi stroški so tudi stroški plačila sodne takse v višini 247,00 EUR. Glede teh tožena stranka zatrjuje, da so pretirani, saj se za predmetni postopek uporablja še stari Zakon o sodnih taksah (ZST) in tako znaša sodna taksa kvečjemu 73,89 EUR. Pritožbeno sodišče se s to pritožbeno navedbo strinja. Predmetni postopek se je začel 17. 6. 2008, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Za postopke, ki so začeli teči pred uveljavitvijo novega Zakona o sodnih taksah (ZST-1), to je pred 01. 10. 2008, se glede na določbo 39. člena v zvezi s 44. členom ZST-1 do pravnomočnega zaključka postopka sodne takse plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. To pomeni, da bi v obravnavani zadevi sodišče moralo sodno takso za sodbo odmeriti v skladu z ZST in bi ta znašala 73,89 EUR (1. odstavek tarifne številke 2), kar hkrati pomeni potreben strošek v postopku (155. člen ZPP). Samo dejstvo, da je sodišče prve stopnje sodno takso odmerilo na 247,00 EUR (list. št. 63), tožeča stranka pa je sodno takso v tej višini tudi plačala (potrdilo na list. št. 65), ne da bi ugovarjala njeni višini, za odločitev pritožbenega sodišča ni relevantno. Tožeča stranka je bila tista, ki bi višini sodne takse lahko ugovarjala, vendar te svoje pravice ni izkoristila, zato mora sama trpeti tudi posledice svoje opustitve. Prisojene pravdne stroške je bilo zato treba zmanjšati za 173,11 EUR (247,00 EUR – 73,89 EUR).

Tako je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in 2. točko izpodbijane sodbe spremenilo, tako da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo za znesek 173,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede odločitve o stranski terjatvi, s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari pa je v celoti propadla, ji stroški pritožbenega postopka ne pripadajo (3. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.