VSRS Sodba I Up 1119/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 24.10.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper delno odločbo Upravne enote Vrhnika z dne 18.6.2002, s katero je bila za del podržavljenega zemljišča parc. št. ... k.o. ... v izmeri 2037 m2 priznana pokojni upravičenki A.A. odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v vrednosti 5.834,70 DEM, imenovana skrbnica za poseben primer B.B., določeno, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna izročiti obveznice v korist upravičenke skrbnici za poseben primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe ter v 4. točki izreka zavrnjen zahtevek za vračilo podržavljenega zemljišča v obliki nadomestnih zemljišč. Odločeno pa je bilo tudi o stroških postopka. Tožena stranka je ugotovila, da sporni del zemljišča predstavlja v naravi avtocesta oziroma pot. Podana je zato ovira za vrnitev v naravi. Ni podlage za vrnitev nadomestnega zemljišča.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom in odločitvi tožene stranke. Ugotavlja, da določbe 27. člena ZDen ne veljajo v primerih iz 3. točke 19. člena ZDen. V konkretnem primeru je zato izključena vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov v obliki nadomestnih zemljišč.

Tožnica v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Zatrjuje, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Denacionalizacija v obliki nadomestnih zemljišč je najbolj kompatibilna s primarno obliko denacionalizacije, to je z vrnitvijo v naravi. To stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 464/2000. Zahtevku za denacionalizacijo v obliki nadomestnih zemljišč bi bilo potrebno ugoditi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporna zavrnitev vrnitve podržavljenega kmetijskega zemljišča v obliki nadomestnih zemljišč.

Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je vrnitev nadomestnih zemljišč denacionalizacije v obliki odškodnine (2. odstavek 2. člena ZDen). Po 3. odstavku 42. člena se v primeru, če podržavljenih nepremičnin ni mogoče vrniti, upravičenec in zavezanec lahko sporazumeta, da zavezanec da upravičencu nadomestno nepremičnino. Če ni mogoče v naravi vrniti podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov, iz razlogov določenih v ZDen, je zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1. odstavek 27. člena ZDen in njegova obvezna razlaga, Uradni list RS, št. 66/00). Toda po izrecni zakonski določbi – kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – določbe 27. člena ZDen ne veljajo v primerih iz 3. točke 19. člena ZDen (11. odstavek 27. člena ZDen). To pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da določba 11. odstavka 27. člena ZDen, kadar je ugotovljen obstoj ovir po 3. odstavku 19. člena ZDen, izključuje vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov v obliki nadomestnih zemljišč. V konkretnem primeru pa so podane prav takšne ovire, saj gre pri spornem zemljišču za parceli, ki sta v zemljiški knjigi vknjiženi kot družbena lastnina v splošni rabi, v naravi pa gre za avtocesto oziroma pot, takšno dejansko stanje pa ni sporno. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnica ponavlja ugovor, na katerega je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. V upravnem sporu, v katerem je bil izdan sklep I Up 464/2000, je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje, zato se tožnica ne more sklicevati na stališče, ki ga je vrhovno sodišče sprejelo v navedenem upravnem sporu.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče, pritožbo tožnice obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1, saj je po ZDen pravnomočnost odločbe pogoj, da se odločba o denacionalizaciji izvrši. Ugotovilo je, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je pritožbo tožnice na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.