VSRS Sodba XI Ips 93/2009

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom Kpd 399/2009 zoper osumljenega D.M. odredila pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper sklep preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata je osumljenčev zagovornik dne 1.10.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3Vrhovna državna tožilka N.F., ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je ta neutemeljena.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

B.-1

5Po določbi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP sme sodišče odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnila. Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP pa sme sodišče odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

6Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je utemeljen sum podan, če obstaja več kot polovična verjetnost, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanja, zato utemeljenega suma ni mogoče vzpostaviti zoper določen krog oseb, od katerih ne vemo, katera je storilec. Ker sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kdo od obeh osumljencev je odvrgel bombo, za oba osumljenca velja le polovična verjetnost, da sta odvrgla bombo, zato utemeljen sum ni podan.

B.-2

7Obdolženemu D.M. se očita, da je skupaj z D.V. s sodelovanjem pri storitvi poskusil vzeti življenje drugim osebam, tako, da sta se najprej dogovorila, da bosta v A.Č. odvrgla bombo ter zato odšla do M. vozila, kjer je M. vzel ročno bombo, nato pa sta se zaradi izvršitve kaznivega dejanja vrnila pred lokal C. M. je nato izzval Č., naj pride k njima, ko pa je ta skupaj še s H. in I. šel proti njemu in V., je eden izmed njiju proti oškodovancem vrgel aktivirano bombo z namenom, da se jim odvzame življenje. M. in V. sta po dejanju skupaj zbežala s kraja dejanja in bila kasneje skupaj tudi prijeta. Iz mnenja Centra za forenzične preiskave izhaja, da je bila na žlički ročne bombe najdena mešana biološka sled, ki z veliko verjetnostjo pripada V. in M.

8Obdolžencu se očita udeležba pri kaznivem dejanju uboja in sicer sostorilstvo. Storilec oziroma sostorilec je v skladu z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) vsak, ki stori dejanje skupaj z drugim, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. Glede na očitek, da sta obdolžena delovala na podlagi dogovora in skupno, ni podana situacija, ko bi sodišče vedelo le za krog, iz katerega izvira storilec, ne da bi storilca tudi ugotovilo, kot poskuša neutemeljeno prikazati zahteva za varstvo zakonitosti. Pravilen je zaključek sodišča v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, da je glede obdolženega M. podan utemeljen sum sostorilstva glede očitanega kaznivega dejanja. Na podlagi do zdaj zbranih podatkov je namreč na ravni utemeljenega suma mogoč zaključek, da sta dejanje storila V. in M. Kdo je odvrgel bombo, je sicer pomembno vprašanje, ki bo predmet ugotavljanja v nadaljevanju postopka, ko se bodo natančneje ugotavljale vloge oziroma prispevek posameznega storilca h kaznivemu dejanju. V tej fazi postopka pa je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 in členom 34 KZ-1. Četudi bi se izkazalo, da bombe M. sicer ni odvrgel, to ne bi pomenilo, da kaznivega dejanja ni storil, saj že očitki, opisani pod točkama 7 in 8, pomenijo odločilen prispevek k storitvi kaznivega dejanja.

9Neutemeljen pa je tudi očitek, da je v sklepu o odreditvi pripora napravljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zahteva vidi v tem, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje navedbe kaznivega dejanja, ki se obdolžencema očita poleg kaznivega dejanja uboja. Sklep o odreditvi pripora res ne vsebuje zakonske označbe kaznivega dejanja, kot to zahteva drugi odstavek 202. člena ZKP. Sklep vsebuje opis kaznivega dejanja, ne vsebuje pa pravne konkluzije, katero kaznivo dejanje je bilo storjeno. To pomanjkljivost je odpravil zunajobravnavni senat, iz sklepa katerega nedvomno izhaja, da je kaznivo dejanje, ki se očita obdolženima poleg poskusa kaznivega dejanja uboja, kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Sklep preiskovalne sodnice je torej res pomanjkljiv, ker ne vsebuje pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja, vendar je s tem podana samo relativna kršitev določb postopka, pri kateri bi morala zahteva, če naj bi uspela, izkazati vpliv na zakonitost (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), česar pa niti ne zatrjuje.

10Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.