VSRS Sodba II Ips 576/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 295,20 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

OBRAZLOŽITEV:

1V informativni publikaciji Mestne občine ... M. sta bila maja 2008 objavljena prispevka Barone s prestolov in Lažnivi kljukci?. Tožnik je od odgovorne urednice zahteval objavo dveh popravkov v smislu 26. člena Zakona o medijih (ZMed, Ur. l. RS, št. 35/2001-36/2008). Takratna odgovorna urednica publikacije A. Č. je objavo popravkov zavrnila. Zato je tožnik vložil tožbo zaradi objave popravka.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je prva toženka kot izdajatelj publikacije M. dolžna navesti in imenovati odgovornega urednika te publikacije ter da so vsi toženci dolžni solidarno na lastne stroške v publikaciji M. objaviti tožnikova popravka z oznako Prikaz nasprotnih dejstev z naslovoma Barone s prestolov in Lažnivi kljukci?. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna na lastne stroške v dnevniku B. objaviti zgoraj navedena tožnikova popravka. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da so za objavo popravkov pasivno legitimirani prva toženka kot izdajatelj in 2. do 6. toženec kot člani uredniškega odbora, ker izdajatelj ni imenoval novega odgovornega urednika ali pa ni želel povedati njegovega imena in publikacije ni priglasil v razvid medijev. Vendar je objavo popravkov zavrnilo.

3Objavo popravka v zvezi s člankom Barone s prestolov je zavrnilo, ker v njem ni konkretno omenjen tožnik in ker ni z ničemer konkretno prizadet. V članku se sicer obračunava z opozicijo in drugače mislečimi, a tudi tožnikova stranka je omenjena samo v zvezi s slikanjem odvrženih plastenk. V članku ni takih navedb, ki bi opravičevale zahtevek za popravek. Tožeča stranka v popravku tudi ne navaja dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku in z ničemer ne zanika navedb v njem. Objavo popravka v zvezi s člankom Lažnivi kljukci? je sodišče zavrnilo po ugotovitvi, da je v njem konkretno naveden tožnik v zvezi z nekim prejšnjim zahtevkom za objavo popravka. Tožniku se v članku očita, da se je glede datuma odposlane zahteve za objavo zlagal medijskemu inšpektorju. Objava nasprotnih dejstev pa ni namenjena dokazovanju resničnosti ali neresničnosti. Popravek je namenjen navajanju dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v postopku. Tega pa tožnik ni storil, saj v popravku ni prikazal nasprotnih dejstev glede datumov. Tožnikov odgovor je napisan žaljivo in objava žaljivega odgovora ni dopustna, tudi kadar je objavljeno besedilo žaljivo. Tožnikov odgovor ne predstavlja take vsebine odgovora, kot je predviden v 42. členu ZMed. Tožnik ni zanikal, bistveno popravil ali bistveno dopolnil navedb o dejstvih in podatkov v objavljenem članku.

4Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavrnilo je pritožbene trditve in se strinjalo z razlogi prvostopenjske sodbe, razen z zaključki o žaljivi vsebini popravka, ki pa jih je glede na ostale pravilne razloge štelo za nerelevantne.

5Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji napada odločitev o zavrnitvi zahtevka v točki 1. prvostopenjske sodbe, češ da je napačna in neobrazložena. Glede članka Barone s prestolov trdi, da sodišče ni pravilno razumelo trditvene podlage, saj gre v članku za odkrit obračun s tožnikom in s stranko, katerega član in zastopnik je. Preveč poenostavljena je interpretacija, da ima pravico do objave nasprotnih dejstev le tisti, čigar ime je konkretno navedeno. Tožnikov zasebni interes je s člankom prizadet, saj je opozicijski politik. Tožena stranka niti ni oporekala tožnikovi trditvi, da članek obračunava s tožnikom, zato bi sodišče moralo to dejstvo šteti za priznano. V prvi sodbi je sodišče ugotovilo, da članek odkrito obračunava s tožnikom in stranko O., pritožbeno sodišče pa je spregledalo žaljivost in slabšalne izjave v članku. Glede članka Lažnivi kljukci? tožnik v reviziji trdi, da je nedopustna ugotovitev, da v svoji zahtevi ni prikazal drugih oziroma nasprotnih okoliščin. Nepravilne so ugotovitve drugostopenjskega sodišča, da naj bi tožnik navajal le očitek glede besedila o laganju. V uvodnih navedbah in v izreku tožbenega zahtevka je navedeno celotno besedilo zahteve po objavi nasprotnih dejstev. V svojem odgovoru je tožnik nedvomno dal nasprotno informacijo in je zato stališče pritožbenega sodišča protispisno. V tožnikovi zahtevi gre za zanikanje v članku navedenih dejstev in za prikaz videnja stanja stvari tudi v zvezi z navajanjem datuma oddaje zahteve za popravek. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sta sodišči nepravilno uporabili ZMed in 40. člen Ustave.

6Tožeča stranka v odgovoru na revizijo vsebinsko zatrjuje neutemeljenost revizije in predlaga njeno zavrnitev.

7V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8Revizija ni utemeljena.

9Pravnomočno je zavrnjen zahtevek, da je prva toženka, to je Mestna občina ..., kot izdajatelj publikacije M. dolžna navesti in imenovati odgovornega urednika te publikacije. Neutemeljene so revizijske trditve o neobrazloženosti zavrnitve tega zahtevka in o zmotnosti take odločitve. Kljub temu, da v nasprotju z določbami ZMed prva toženka kot izdajatelj publikacije odgovornega urednika ni imenovala, v tem postopku tožnik zaradi tega ni bil prikrajšan v zvezi z objavo popravka, saj je prvostopenjsko sodišče priznalo pasivno legitimacijo za objavo popravka tožencem. S tem je postalo vprašanje imenovanja odgovornega urednika za to pravdo nerelevantno. V tem je posredna obrazložitev odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi 1. točke tožbenega zahtevka. To je pritožbeno sodišče v svojih razlogih natančno in prav nič nejasno obrazložilo ter pravilno dodalo, da v določbah ZMed ni pravne podlage za ugoditev zahtevku za imenovanje in navedbo odgovornega urednika v civilnem pravdnem postopku. Tu ne gre za civilnopravno razmerje, vprašanje imenovanja odgovornih urednikov pa obravnavajo drugi pristojni organi v drugem postopku. Po presoji revizijskega sodišča je zato navedena odločitev pravilna.

10Po 40. členu Ustave RS in po 26. ter 42. členu ZMed ima pravico zahtevati objavo popravka vsak posameznik, organizacija ali organ, katerega pravica ali interes sta bila z objavo obvestila prizadeta, medtem ko je pravica do odgovora na objavljeno informacijo namenjena zagotavljanju javnega interesa. Nižji sodišči sta se zato pri obravnavanju zahteve do popravka utemeljeno ukvarjali z vprašanjem, ali sta bila z objavo dveh spornih člankov prizadeta tožnikova pravica ali interes ter ali imata zahtevana popravka tako vsebino, ki jo je v skladu z določbami ZMed medij oziroma njegov odgovorni urednik dolžan objaviti.

11V zvezi s člankom Barone s prestolov, revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišč druge in prve stopnje o neutemeljenosti tožnikove zahteve za objavo popravka. Glede na dejanske ugotovitve je pravilna presoja, da s tem člankom v publikaciji nista bila prizadeta niti tožnikova pravica niti interes. Tožnik v članku ni omenjen ne kot posameznik in ne kot funkcionar politične stranke. Kritika leti pavšalno na občinsko opozicijo in delno tudi na tožnikovo stranko O., vendar ni nikjer poseženo v tožnikovo zasebno sfero. To najbolj potrjuje tožnikov zahtevek za objavo popravka, kjer je vse navedeno v množinski obliki, prav nobeno zanikanje ali navajanje nasprotnih dejstev pa se ne nanaša neposredno na tožnika. Zato ne drži revizijska trditev, da gre za odkrit obračun s tožnikom. Tožnik sicer opozarja na zapis v tretjem odstavku 10. strani prvostopenjske sodbe, kjer pa gre za očiten pomoten zapis, saj besedilo „ne odkrito obračunava s tožečo stranko in stranko O.“ ne pomeni nesporne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ker je v popolnem nasprotju z vsemi ostalimi razlogi. Ko pa revizija trdi, da bi se nezanikana tožnikova navedba, da članek odkrito obračunava z njim, po drugem odstavku 214. člena ZPP morala šteti za priznano, prezre, da nasprotne dejanske ugotovitve v revizijskem postopku ne more izpodbijati, kršitve drugega odstavka 214. člena ZPP na prvi stopnji, kjer se ugotavlja dejansko stanje, pa v pritožbi ni izpodbijal, zato je v reviziji ne more več uveljavljati. Zatrjevane kršitve postopka tako niso podane. Ker tožnik ni dokazal, da bi bil z objavo prispevka Barone s prestolov prizadet njegov interes (ali pravica), sta tudi v tem delu zavrnitev zahtevka in nato zavrnitev pritožbe materialnopravno pravilni.

12V publikaciji KP MOK-14 objavljeni članek Lažnivi kljukci? ima del vsebine, s katero sta lahko prizadeta tožnikova pravica ali interes, kot ugotavljata nižji sodišči. Gre torej za situacijo, ko bi bila lahko utemeljena zahteva po objavi popravka. Vendar sta nižji sodišči na podlagi 2. alinee prvega odstavka 31. člena ZMed in drugega odstavka 35. člena ZMed tudi v tem delu tožbenih zahtevek zavrnili, upoštevaje vsebino navedenega članka, vsebino tožnikove zahteve za objavo popravka in tožnikove navedbe. Sporno je, ali je tožnik osebno prizadet zaradi članka v celoti in lahko zato v popravku prikazuje druga ali nasprotna dejstva o vsem, kar članek obravnava, ali pa je izkazan njegov interes samo v delu, ko se mu v članku očita, da se je zlagal medijskemu inšpektorju. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom nižjih sodišč, da se je tožnik v tem pravdnem postopku v svojih navedbah o lastni prizadetosti in s tem o interesu omejil na trditve v zvezi z očitkom, da je lagal. Revizija to ugotovitev izpodbija s trditvijo, da je pritožbeno sodišče spregledalo uvodne tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2009 (pravilno: 20. 2. 2009). Revizija nato navaja te navedbe, ki se glasijo, da ima tožnik „pravico zahtevati objavo nasprotnih dejstev glede prispevkov, ki enostransko prikazujejo dogajanje v občini, sploh pa upoštevajoč vsebino objavljenih prispevkov, kateri konkretno obračunavajo s tožečo stranko in navajajo neresnične informacije o tožeči stranki“. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so te navedbe prav tiste, ki jih je obravnavalo pritožbeno sodišče, sklicujoč se na listinsko št. 23 prvostopenjskega spisa, kjer se citirane navedbe dejansko nahajajo. Iz citata je razvidno, da je tožnik le pavšalno navajal „vsebino objavljenih prispevkov“, ni pa navedel ničesar konkretnega, kar bi ga v spornem članku osebno prizadelo, razen trditve o laganju. Ker je zahtevani popravek del tožbenega zahtevka, njegova vsebina sama po sebi ne zadošča, temveč je tudi v medijskem pravu potrebna ustrezna trditvena podlaga. Zato sta se nižji sodišči utemeljeno omejili na del članka Lažnivi kljukci?, ki vsebuje očitek o tožnikovem laganju.

13Pravica do objave popravka je ob izpolnjenem pogoju prizadetosti pravice ali interesa samega predlagatelja odvisna tudi od vsebine zahtevanega popravka. Po četrtem odstavku 26. člena ZMed gre lahko za popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb. Vsebina popravka pa je lahko tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

14Neupoštevni so deli zahtevanega popravka, ki obravnavajo tisti del spornega članka, v zvezi s katerim nista prizadeta tožnikova pravica ali interes. Za preostali del popravka pa nižji sodišči pravilno presojata, da ne ustreza četrtemu odstavku 26. člena ZMed oziroma je bila iz razloga po 2.alinei prvega odstavka 31. člena ZMed objava popravka zavrnjena. Na trditve, da se je tožnik zlagal inšpektorju, v popravku ni nasprotnih dejstev. Tako v spornem članku kot v tožnikovem popravku je zapisano, da je tožnik prejšnji popravek poslal v uredništvo 8. in 18. aprila. V članku je trditev, da naj bi inšpektorju postregel z lažnim podatkom, da je svojo prejšnjo zahtevo poslal 7. marca 2008. V zahtevanem popravku ni izrecnega zanikanja navedene trditve. Prav tako v zvezi s to trditvijo ni navedeno nobeno nasprotno dejstvo ali relevantna dopolnitev v smeri izpodbijanja tega dela besedila. V popravku navedeno zavajanje javnosti z neresničnimi razlagami in obtožbo, da je tožnik lagal, pa je povsem splošno in iz njega ni razvidno, kaj naj bi bilo neresnično. Prav ima pritožbeno sodišče, da mora biti iz popravka jasno razvidno, katera trditev ali dejstvo je zanikana ali dodatno pojasnjena z namenom izpodbijanja. Res iz zahtevanega popravka izhaja tožnikovo nasprotovanje vsebini članka, a je v delu, zaradi katerega je tožnik prizadet, omejeno na trditev o neresničnih razlagah, v ostalem pa ni niti zanikajoče niti bistveno dopolnjujoče. Ostalo zanikanje ali dopolnjevanje pa se tiče tistega dela članka, glede katerega je bilo že razloženo, da ni podana tožnikova prizadetost oziroma ni prizadet njegov interes. Zato revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču protispisnost oziroma kršitev postopka zaradi nasprotja med vsebino zahtevanega popravka in razlogi sodbe. Vsebina popravka po presoji revizijskega sodišča ne izpolnjuje kriterijev iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, zato je tudi zavrnitev tega zahtevka materialnopravno pravilna.

15Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da niso utemeljene trditve tožeče stranke o kršitvah postopka in o zmotni uporabi materialnega prava tako glede primarnega kot podrejenega zahtevka. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

16Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato je po 154. in 155. členu ZPP dolžna 16. povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka. Te je revizijsko sodišče na podlagi stroškovnika po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo na 295,20 EUR.