VSRS Sodba II Ips 939/2008

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank:

- nepremičnina parc. št. 489/8 k.o. ..., v naravi vrstna stanovanjska hiša v K., v skupni izmeri 288 m²;

- prizidek na severozahodni strani stanovanjske hiše (garaža z dvema sobama

v pritličju ter garsonjera v nadstropju) v približni izmeri 5,5 m² x 8,3

m² s funkcionalnim zemljiščem na parc. št. 489/8 k.o. ...;

gotovina v znesku 159,18 EUR (1. točka izreka).

Odločilo je, da sta deleža strank na skupnem premoženju enaka (2. točka izreka) ter posledično tožencu naložilo v plačilo 79,59 EUR s pripadki (3. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, in sicer po tožbi:

da ne spada v skupno premoženje oziroma da predstavlja posebno premoženje tožnice 1/3 nepremičnine parc. št. 489/8 k.o. ..., v naravi prizidek s funkcionalnim zemljiščem, kar je toženec dolžan priznati in tožnici izstaviti listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo, na podlagi katere se bo tožnica vpisala kot lastnica do 1/6 parc. št. 489/8 k.o. ...;

da je toženec dolžan izprazniti dva prostora v pritličju prizidka in ju

izročiti v posest tožnici;

za plačilo 19.513,41 EUR z obrestmi (4.a) točka izreka).

Zavrnilo pa je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, da spada v skupno premoženje tudi poslovni prostor v K., v izmeri 43,70 m², stoječ na parc. št. 250 k.o. ... (4.b) točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje:

- razveljavilo v drugi alineji 1. točke izreka;

razveljavilo v tretji alineji 4.a) točke ter v 5. točki izreka in zadevo v

tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje;

v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (prva in druga alineja 4.a) točke izreka) je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila revizijo, in sicer v delu, s katerim je višje sodišče zavrnilo tožničino pritožbo zoper 2. točko ter zoper prvo in drugo alinejo 4.a) točke izreka prvostopenjske sodbe. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), storjene pred sodiščem druge stopnje, in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in v izpodbijanem delu razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče je v delu odločilo mimo tožbenega zahtevka. V kolikor je z izrekom v prvi alineji 1. točke odločilo o »celotni parceli« (ugotovitev, da je skupno premoženje celotna parcela), potem je izrek pod 2. točko izreka (odločitev, da sta deleža na skupnem premoženju enaka) napačen, saj deleža strank glede na to, da je prizidek zgrajen iz posebnega premoženja tožnice, nikakor nista enaka. Tožnica je računala na materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje, zaradi česar se je pritožila zoper odločitev iz 2. točke izreka, a sodišče druge stopnje o tem delu pritožbe ni odločilo, s čimer je zagrešilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnica zatrjuje, da je svoje posebno premoženje vlagala v skupno premoženje zakoncev, čeprav na prvi pogled morda zgleda tako. Prizidek je zgrajen na skupni parceli, vendar je geodetsko oddeljiv in ne gre za primer, ko se stvari različnih lastnikov med seboj »spojijo« oziroma »pomešajo«, tako da jih ni mogoče več ločiti. Zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da tožnica z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje ne pridobi lastninske pravice, temveč postane zaradi vlaganj skupno premoženje vrednejše. Sodišče bi moralo upoštevati voljo tožnice. Prizidek je bil grajen kot tožničin objekt, saj je vanj vlagala zgolj tožnica, grajen pa je bil izključno z njenim posebnim premoženjem. Posebno premoženje ne more postati skupno premoženje, razen v primeru izrecnega premoženjskopravnega akta, ki pa ga ni bilo. Nobenega razloga ni, da se v zadevi smiselno uporabi stališče, izoblikovano v dolgoletni sodni praksi: v kolikor zakonca v času trajanja zakonske zveze vlagata delo ali skupna sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega zakonca, postane nepremičnina skupno premoženje, če je to vlaganje tolikšno, da se stanje in vrednost nepremičnine tako ekonomsko spremenita, da jo lahko štejemo za novo stvar. V konkretni zadevi je tožnica vlagala posebno premoženje v parcelo, ki je bila skupno premoženje, pri čemer je bilo vlaganje v prizidek tolikšno, da se je stanje in vrednost nepremičnine tako ekonomsko spremenila, da je nastala nova stvar. Prizidek ni bil grajen kot del vrstne hiše in ni šlo za vlaganje (adaptacijo, obnovo, povečanje hiše), temveč za gradnjo popolnoma novega in samostojnega objekta.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. ZPP), ki je nanjo odgovorila. Toženčev pooblaščenec ima sicer opravljen pravniški državni izpit, kar pa ni merodajno, ker ne opravlja odvetništva po 1. členu Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.), zato njegove vloge ni mogoče upoštevati (glej četrti odstavek 86. člena ZPP).

5Revizija ni utemeljena.

6Očitek relativne bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ker ni odločilo o pritožbi zoper 2. točko izreka prvostopenjske sodbe (odločitev o enakih deležih strank), ni utemeljen. Čeprav pritožbeno sodišče navedene odločitve res ni preizkusilo, pa ta okoliščina ni vplivala niti ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve o zavrnitvi zahtevka glede solastnine kot posebnega premoženja tožnice. Odločitev o tem, ali določeno premoženje predstavlja posebno premoženje zakonca v smislu prvega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR), namreč ni odvisna od tega, kakšni so deleži zakoncev na skupnem premoženju.

7Neutemeljen je tudi očitek, ki se tiče trditvene podlage tožbe. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da »v skupno premoženje ne sodi prizidek, ki ga je k skupni hiši z lastnimi sredstvi zgradila tožnica na zemljišču, ki je skupno premoženje, in sodi v njeno posebno premoženje«, te njene trditve pa je prvostopenjsko sodišče tudi povzelo v obrazložitev sodbe. Vendar pa je tožničina tožba - ki jo utemeljuje s trditvijo, da je z vložitvijo lastnih denarnih sredstev v izgradnjo prizidka na nepremičnini, ki je skupno premoženje zakoncev, pridobila lasten 1/3 solastniški delež na nepremičnini kot posebno premoženje, medtem ko naj bi ostali 2/3 solastniški delež nepremičnine (ki v naravi predstavlja zemljišče s hišo) predstavljal skupno premoženje tožnice in toženca – nesklepčna, kot je pravilno zaključilo in obrazložilo drugostopenjsko sodišče. V času obstoja zakonske skupnosti imata zakonca dve premoženji – vsak svoje posebno premoženje in skupno premoženje. Oba premoženjska sistema obstajata vzporedno drug poleg drugega. Za posebno premoženje zakonca velja, da pripada samo zakoncu, ostane njegova „last“, ga samostojno upravlja in z njim razpolaga (prvi dostavek 51. člena ZZZDR), kar pomeni, da ga lahko zakonec vloži v že obstoječe skupno premoženje. Posebno premoženje s tem izgubi svojo samostojnost in se odrazi bodisi v ohranitvi bodisi povečanju vrednosti skupnega premoženja zakoncev. Zato bi zatrjevana vlaganja tožničinega posebnega premoženja v nepremičnino (parcelo s hišo), ki spada v skupno premoženje zakoncev, lahko pomenila le povečanje vrednosti te nepremičnine in s tem vrednosti celotnega skupnega premoženja zakoncev. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja(1). Teh materialnopravnih posledic pa (ob odsotnosti ustreznega dogovora obeh zakoncev) ne more spremeniti niti tožničina volja, da naj njeno posebno premoženje ohrani svojo samostojnost in se odrazi v nastanku solastnine.

8Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je sicer res mogoče odstopiti, kadar gre za izjemne primere, (sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja, vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja)(2), kar obravnavani primer ni, saj tožba ne vsebuje ustrezne trditvene podlage. Revizijski očitek, da je šlo za gradnjo popolnoma novega samostojnega objekta, s čimer se je stanje in vrednost nepremičnine tako ekonomsko spremenila, da je nastala nova stvar, pa predstavlja trditve o novih dejstvih, ki niso bile podlaga tožbenega zahtevka in jih zato v revizijskem postopku ni mogoče več upoštevati (prim. 372. člen ZPP).

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Stališče izhaja tudi iz odločb II Ips 423/2006 z dne 13. 3. 2008, II Ips 176/2001 z dne 19. 9. 2001, II Ips 481/2000 z dne 17. 5. 2001, II Ips 395/2004 z dne 24. 11. 2005, II Ips 237/99 z dne 22. 12. 1999, II Ips 298/95 z dne 15. 2. 1996, II Ips 56/94 z dne 23. 11. 1995, II Ips 820/93 z dne 14. 4. 1994 in II Ips 895/2007 z dne 26. 8. 2009.

Op. št. (2): Glej sodbo II Ips 399/99 z dne 2. 3. 2000.