VSRS Sodba II Ips 407/2008

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka tožnici plačati odškodnino v višini 6.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi po 13,5% obrestni meri od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v petnajstih dneh. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo še, da mora povrniti tožnici odmerjene stroške pravdnega postopka. Ugotovilo je, da se je tožnica 25. 12. 1999 poškodovala kot sopotnica v vozilu, ki ga je upravljal njen mož in ki je bilo zavarovano pri toženki. Poškodbo je utrpela, ko sta tožnica, ki je sedela na sprednjem sopotnikovem sedežu, in hčerka, ki je sedela na zadnjem desnem sedežu, na dvorišču pred hišo istočasno izstopili iz vozila in zaprli vrata. Ker je tožničin mož želel vozilo hitro zapeljati v garažo in je že speljeval, sta hči in tožnica naglo zaprli vrata. Pri tem pa so tožnici, ki se je še držala za zadnji del sprednjih vrat, stisnila zadnja vrata prst, zaradi česar so ji kasneje morali amputirati konico kazalca desne roke. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče presodilo, da je voznik vozila za škodo objektivno odgovoren, zato je toženko zavezalo k plačilu odškodnine iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice in toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Toženka v pravočasni reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morali sodišči odškodninsko odgovornost voznika presojati na podlagi pravil krivdne in ne objektivne odgovornosti. Avtomobil med obratovanjem je zaradi svoje hitrosti in mase nesporno nevarna stvar. Ko potnik izstopa iz avtomobila in ta miruje, pa ne predstavlja nevarne stvari. Sodišče druge stopnje je tudi navedlo, da tožena stranka na prvi stopnji ni izpostavila in konkretizirala ugovora, da je do škode prišlo po krivdi tožničine hčerke zaradi nepravilnega zapiranja vrat. Že v tožbi je tožeča stranka sama navedla, da je do poškodbe prišlo tako, da je hčerka tožnice zaprla desna zadnja vrata, v tem trenutku pa se je tožnica še držala za podboj vrat. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je do škode prišlo na ta način, da je tožnica sama nepravilno držala roko na podboju vrat, prav tako pa, da je po določbi 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženka navedla še, da je poškodba posledica voljnega ravnanja tožničine hčerke in ne uporabe vozila. Navedbe v pritožbi, da je do škode prišlo po krivdi tožničine hčerke, torej ne predstavljajo pritožbene novote. Nadalje toženka navaja, da do škode ni prišlo pri uporabi vozila. Pri presoji tega standarda je treba izhajati iz okoliščine, da tožnici škoda ni nastala zaradi tipične prometne situacije, ampak zato, ker je tožničina hčerka hitro zaprla vrata osebnega vozila. Tako je odločilo VS RS v sodbi II Ips 633/2003. Zato toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Toženka v reviziji poudarja, da do škode v obravnavani zadevi ni prišlo pri uporabi vozila. S tem odpira vprašanje razlage 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). V skladu z določbo 15. člena ZOZP v besedilu, veljavnem v času obravnavanega škodnega dogodka, mora lastnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Sodna praksa pri razlagi te določbe izhaja iz funkcionalne opredelitve pojma uporaba vozila: z obveznim zavarovanjem so krite tiste škode, ki se redno, normalno ali praviloma dogajajo z uporabo motornega vozila na določen način in v dani življenjski situaciji. Zato pojem uporabe motornega vozila ni nujno povezan s pojmom javne ceste oziroma površine ali z obveznostjo, da deluje motor vozila. Tako se je doslej sodna praksa že opredelila, da zavarovanje odgovornosti proti tretjim osebam krije škodo, ki izvira iz parkiranega vozila, iz vozila, ki se je začelo premikati po klancu zato, ker so popustile zavore, škodo potnika, nastalo pri vstopu ali izstopu iz vozila ali pri jemanju prtljage iz vozila, škodo, ki jo povzroči olje, ki je na cesti izteklo iz vozila(1) ter tudi škodo, nastalo pri razkladanju tovora z zavarovanega motornega vozila.(2)

7Odločeno je tudi že bilo, kdaj ne gre za uporabo vozila v smislu določbe 15. člena ZOZP: če gre za popravilo mirujočega vozila na domu lastnika,(3) če vozilo, ki opravlja prevozno in delovno funkcijo (traktor), opravlja le delovno funkcijo(4) ter v položaju, ko je kolesar poškodovan zaradi odpiranja vrat (mirujočega) osebnega avtomobila in pri tem ni šlo za tipično prometno situacijo.(5) V zadnji zadevi, na katero se sklicuje tudi toženka, vrhovno sodišče pri presoji pojma uporabe vozila ni štelo kot pomembno zgolj to, da sta bili obe vozili v času škodnega dogodka v mirujočem položaju, pač pa predvsem okoliščino, da tožnikova škoda ni nastala zaradi tipične prometne situacije, temveč zato, ker je toženec reagiral na tožnikovo "opozorilno trkanje" po toženčevem avtomobilu.

8Glede na opisano izhodišče funkcionalne opredelitve pojma uporaba vozila ne more biti dvoma, da je škoda v obravnavani zadevi, ki je nastala pri zapiranju vrat ob izstopanju iz avtomobila, v zvezi z uporabo motornega vozila. Zapiranje vrat je zadnje dejanje vsakega prevoza in neločljivo povezano z izstopom iz vozila. Prav tako je očitno, da je škoda nastala v tipični situaciji uporabe vozila. Istočasno izstopanje in zapiranje vrat več potnikov na sprednjem in zadnjem sedežu je gotovo tipična, pogosta situacija pri uporabi avtomobila. Neutemeljeno je tudi revidentovo sklicevanje na zadevo II Ips 633/2003, kjer je šlo za drugačno, resnično netipično (prometno) situacijo, saj je voznik vrata vozila uporabil kot sredstvo za obračunavanje z oškodovancem.

9Toženka v reviziji nadalje navaja, da odgovornost voznika oziroma zavarovalnice v tem primeru ne more biti objektivna. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZOR se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je vozilo v obratovanju nevarna stvar. V obravnavani zadevi sta sodišči objektivno odgovornost voznika oprli na dejansko ugotovitev, da je do zapiranja vrat prišlo, ko je voznik (mož) že počasi speljeval avto proti garaži. Zaradi tega sta tožnica in hčerka pri zapiranju vrat hiteli in prišlo je do nesreče. Glede na to so navedbe revidenta, da motorno vozilo v mirovanju ni nevarna stvar, nerelevantne, saj je po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), do nesreče prišlo, ko je voznik že speljeval proti garaži, torej med premikanjem vozila. Ob takšni dejanski podlagi pa je materialnopravno pravilen zaključek, da se odgovornost voznika presoja po merilih objektivne odgovornosti.

10Pritrditi pa je treba revidentu, da je sodišče druge stopnje njegov ugovor, da je do škode prišlo po krivdi hčerke in ne voznika, neutemeljeno opredelilo kot pritožbeno novoto. Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da je poškodba posledica ravnanja hčerke, sodišče pa je razpolagalo z zadostno dejansko podlago, da bi ugovor presojalo. V bistvu je sodišče prve stopnje ugovor obravnavalo in in ga zavrnilo: na četrti strani sodbe je namreč zapisalo, da ravnanje hčerke ni izključilo objektivne odgovornosti voznika, saj je prišlo do hitrega izstopa in zapiranja vrat ravno zato, ker je voznik začel speljevati z mesta in se gibati proti garaži. Vendar očitana procesna kršitev sodišča druge stopnje ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Glede na dejanske ugotovitve (da je nastala škoda v zvezi z motornim vozilom) je namreč ugovor toženke neutemeljen. Odgovornost imetnika vozila je zaradi ravnanja tretjega izključena le, kadar je to ravnanje izključni vzrok za nastalo škodo. Ker je ugotovljeno, da je poškodba v vzročni zvezi z motornim vozilom, bi lahko hčerka s svojim ravnanjem kvečjemu prispevala k nastanku škode, kar pa ni razlog za delno oprostitev odgovornosti, saj zakon v takem primeru predvideva solidarno odgovornost imetnika nevarne stvari in tretjega (četrti odstavek 177. člena ZOR).

11Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi zavrnitev toženkinih priglašenih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 325/2002 z dne 20.3.2003.

Op. št. (2): Sodba II Ips 117/2002 z dne 18.12.2002.

Op. št. (3): Sodba in sklep II Ips 38/2006 z dne 13.3.2008.

Op. št. (4): Sodba in sklep II Ips 247/2006 z dne 14.2.2008, podobno tudi sodba II Ips 408/2005 z dne 16.5.2007.

Op. št. (5): Sodba II Ips 633/2003 z dne 13.4.2005.