VSM sodba I Cp 1708/2009

I.
Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sedaj v celoti glasi:

" Toženi stranki sta tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno dolžni plačati znesek 14.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini zakonskih zamudnih obresti zmanjšanih za TOM (13,5 %) za čas od 25.3.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti.

Toženi stranki sta tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno dolžni povrniti njene pravdne stroške v višini 2.485,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev ter tečejo do plačila.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke se nad prisojenim zneskom 14.500,00 EUR do vtoževanega zneska 17.500,00 EUR zavrne. "

V ostalem (glede 3.000,00 EUR) se pritožba tožeče stranke, pritožba drugotožene stranke pa v celoti, zavrne.

II.
Toženi stranki sta v roku 15 dni nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti njene stroške postopka s pritožbo v višini 190,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti ter tečejo do plačila.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki obsodilo na nerazdelno plačilo 12.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM (13,5 %) za čas od 25.3.2002 do 27.6.2003 in od 28.6.2003 do plačila v višini zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh. Toženkama je naložilo, da morata tožniku v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.273,92 EUR s pripadki. Nad razsojenim zneskom 12.500,00 EUR do vtoževanega zneska 17.500,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo sta se pritožila tožnik in drugotoženka.

Tožnik sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP izpodbija (smiselno) le v zavrnilnem delu, in sicer v zvezi z odločitvijo glede višine odškodnine. Navaja, da je sodišče prve stopnje podcenilo poškodbe in posledice, ki so pri njem ostale, ter se zavzema za prisojo odškodnine v celotni vtoževani višini. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Drugotoženka sodbo sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija v obsodilnem delu. Sodišču prve stopnje očita, da si je zmotno razlagalo zavarovalne pogoje in sicer 3. člen Splošnih pogojev, v katerem je v prvem odstavku določeno, da zavarovalnica ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, pri čemer se za naklep šteje tudi zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom (2. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev). Ker na podlagi 2. člena Splošnih pogojev zavarovanje odgovornosti zajema tudi dejanja delavcev prvotoženke (zavarovalke in zavarovanke), 3. člena ni mogoče razlagati tako, da izključitev velja le v primeru, če bi škodo povzročila sama prvotoženka, ampak tudi v primeru, ko škodo povzročijo delavci, za katere zavarovalec oziroma zavarovanec jamči. Drugačna razlaga izključitve odgovornosti bi bila nesmiselna, saj običajno tretjim osebam oz. gostom škode ne povzroči sam zavarovalec, ampak tam zaposleni delavci. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženko zavrne, tožnika pa obsodi na plačilo stroškov pravdnega in pritožbenega postopka.

Pravdne stranke odgovorov na pritožbi niso podale.

Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba drugotoženke ni utemeljena.

Pritožbeni preizkus zadeve v okviru razlogov, ki jih navajata pritožbi, ter glede kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem postopanju ni kršilo določb pravdnega postopka, da je vsa za odločitev relevantna dejstva pravilno ugotovilo ter v zvezi s presojo obstoja temelja odgovornosti drugotoženke, prav tako pa v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu ter skaženosti, materialno pravo pravilno uporabilo; ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je materialno pravo zmotno uporabilo ter tožniku po navedenih postavkah odmerilo nekoliko prenizko odškodnino, zaradi česar je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v tem delu ustrezno spremenilo, posledično pa ustrezno spremenilo tudi stroškovni izrek (5. točka 358. člena ZPP).

1K pritožbi drugotoženke

Glede na jasne določbe lastnih splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (PG-odg/99-12) drugotoženka z ugovorom, da je izključena njena obveznost povrnitve škode iz razloga, ker je delavec zavarovanca to povzročil naklepno, ne more uspeti. Drži sicer, da je v drugem členu splošnih pogojev določeno, da je pri zavarovanju odgovornosti vključena tudi odgovornost delavcev za škodo, ki jo povzročijo pri opravljanju svoje službe (2. točka prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev), vendar pa je v 3. členu splošnih pogojev povsem jasno izključitev povrnitve škode določena le za primere, ko nesrečo naklepno povzroči zavarovanec, ne pa tudi za primere, ko jo naklepno povzročijo osebe, za katere zavarovanec odgovarja (delavci zavarovanca). Če bi drugotoženka želela izključitev razširiti tudi na primere, ko škodo namenoma povzročijo delavci zavarovanca, bi to, glede na dejstvo, da je sestavljanje splošnih pogojev v njeni izključni diskreciji, v splošne pogoje lahko tudi zapisala, vendar tega ni storila. Če pa drugotoženka meni, da določba 3. člena ni jasna, ter bi bilo njen pravi pomen treba ugotoviti z razlago, je treba v zvezi s tem opozoriti na določbo 100. člena ZOR, po kateri je treba nejasna določila pogodb, sklenjenih po naprej natisnjeni vsebini (mednje sodijo tudi predmetni splošni pogoji) razlagati v korist druge stranke, torej zavarovanca, razlaga za katero se zavzema drugotoženka pa tega pogoja nedvomno ne izpolnjuje. V prid zgornji razlagi sporne določbe 3. člena splošnih pogojev govori tudi določba 3. odstavka 929. člena ZOR, ki sicer velja za premoženjska zavarovanja, po prepričanju pritožbenega sodišča pa ni razloga, da je ne bi mogli analogno uporabiti tudi za zavarovanje odgovornosti. V skladu s to določbo je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma. Namen navedene določbe (kakor tudi določbe 3. člena splošnih pogojev) je preprečiti izigravanje s strani zavarovanca, ki bi z namenom dobiti plačilo zavarovalnine, sam povzročil škodni primer. V primeru, ko škodo povzroči nekdo drug, brez sodelovanja zavarovanca, načelo, da zavarovanec ne sme dogodka povzročiti namenoma, ni prekršeno. Kljub temu da je zavarovanec tisti, ki nosi riziko za ravnanje povzročitelja škode po splošnih pravilih obligacijskega prava, pa tega rizika ni treba raztezati tudi tako daleč, da bi to povzročilo izgubo njegovih zavarovalnih pravic, saj to ne bi bilo v skladu z namenom, ki ga je zasledoval ob sklenitvi zavarovanja (primerjaj tudi Cigoj, Stojan, Veliki komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1986, str. 2477).

2K pritožbi tožnika

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje je namreč vsa za odmero odškodnine odločilna dejstva, upoštevaje tako izpovedbo tožnika kot ugotovitve izvedenca o trajanju in intenziteti telesnih bolečin kot tudi glede prestalih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravilno in popolno ugotovilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je, poleg vseh ostalih relevantnih dejstev, ugotovilo tudi dejstva, na katera se sklicuje pritožba, in sicer, da je tožnik trpel hude fizične bolečine (2 dni), da je bil 10x na pregledih,da je 6x obiskal psihiatra, 6x opravil RTG snemanje, zaradi česar je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje telesnih bolečin (2 dni hude stalne telesne bolečine, 7 dni stalne telesne bolečine srednje intenzitete, 1 mesec stalne telesne bolečine lažje intenzitete, kasneje lažje telesne bolečine, ki so ostale kot trajna občasna posledica poškodbe) ter glede na nevšečnosti, ki jih je tožnik moral prestajati med zdravljenjem (poleg že zgoraj naštetega še mavčeva imobilizacija brez pete, 6 tednov uporaba bergel, odvisnost od pomoči domačih, srbenje pod mavcem) odškodnino v višini 4.000,00 EUR odmerilo prenizko. Pravična odškodnina, odmerjena v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ZOR, upoštevaje tako telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnik že prestal, kot telesne bolečine, ki jih bo moral prestajati še v bodoče, po prepričanju pritožbenega sodišča znaša 5.000,00 EUR, kolikor je tožnik tudi vtoževal, tako odmerjena odškodnina pa je skladna tudi z odškodninami, ki jih v podobnih primerih prisojajo sodišča v RS.

Podobno velja v zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba tudi v zvezi s to postavko sodišču prve stopnje neupravičeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče vsa za odločitev pomembna dejstva v zvezi z intenzivnostjo in trajanjem duševnih bolečin popolno in pravilno ugotovilo, utemeljena pa je pritožbena graja, da je odškodnina, ki jo je v višini 6.000,00 EUR prisodilo sodišče prve stopnje, prenizka. Upoštevaje dejstvo, da je tožniku po poškodbi ostala omejena gibljivost levega gležnja, zaradi katere ima kot montažer strojnih inštalacij, ko mora delo pogosto opravljati v počepu ali na lestvi ter prenašati težka bremena, težave pri svojem delu, saj mu tako delo povzroča bolečine, prav tako pa se mu težave pojavljajo pri vožnji avtomobila in traktorja ter delu v vinogradu, ter glede na to, da vsa dela sicer še lahko opravlja, vendar pa porabi za to več truda in časa, hkrati pa upoštevaje starost (25 let) tožnika ob škodnem dogodku, ter s tem povezano dejstvo, da ga bodo težave v posledici poškodbe spremljale večji del njegovega življenja, splošno znano pa je, da se take težave s staranjem le še stopnjujejo, po prepričanju pritožbenega sodišča pravična odškodnina za duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi omejitev trpi in jih bo trpel v bodoče, v skladu z merili iz 200. in 203. člena ZOR znaša 7.000,00 EUR. Taka odškodnina je primerljiva tudi z odškodninami, ki jih sodišča v RS prisojajo v primerljivih primerih.

Pritožba tožnika pa ni utemeljena v delu, ko graja odmero odškodnine iz naslova strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo stopnjo in trajanje strahu tožnika, in sicer dalj časa trajajoči primarni strah ob samem dogodku, ko so tožnika pretepali ter ga odnesli v garažo, kjer so s pretepanjem nadaljevali ter se je tožnik bal, kaj se mu bo zgodilo in ali ga bodo ubili, prav tako pa sekundarni strah za izid zdravljenja (intenzivnejši 2 tedna po poškodbi, nato en mesec lažje stopnje), povezan s strahom za delovno zmožnost tožnika ter s tem povezan strah za njegovo finančno preskrbljenost. Odškodnina v višini 1.500,00 EUR tako predstavlja pravično denarno odmeno v skladu z merili iz 200. člena ZOR ter sodno prakso.

Sodišče prve stopnje je primerno ovrednotilo tudi duševne bolečine tožnika zaradi skaženosti v obliki 2 cm dolge brazgotine na čelu, ki se je ne da zakriti. Odškodnina v višini 1.000,00 EUR je po prepričanju pritožbenega sodišča, glede na izpovedbo tožnika, da ga ta “malo moti”, prej visoka kot nizka ter pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku poleg že s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine v skupni višini 12.500 EUR prisodilo še 2.000 EUR odškodnine, skupaj torej 15.000 EUR, prav tako pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska po (pritožbeno negrajanih) obrestnih merah ter s (pritožbeno negrajanim) tekom, kot ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

3K odločitvi o stroških postopka

Ker se je zaradi spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh pravdnih strank, je bilo upoštevaje spremenjeni uspeh (154. člen ZPP) treba na novo odločiti tudi o povračilu stroškov postopka na prvi stopnji. Pri odmeri višine potrebnih pravdnih stroškov (155. člen ZPP) je pritožbeno sodišče v celoti sledilo pritožbeno negrajanim ugotovitvam sodišča prve stopnje ter tožniku v prvi fazi postopka (do 25.2.2009) priznalo stroške v višini 2.048,21 EUR, do katerih povračila je upravičen v celoti (zahteval je 11.266,90 EUR, prisojeno pa mu je bilo 14.500 EUR), v drugi fazi postopka pa mu je pritožbeno sodišče priznalo 736,82 EUR pravdnih stroškov, upravičen pa je do povrnitve 83 % tega zneska (zahteval je plačilo 17.500 EUR, prisojenih mu je bilo 14.500 EUR), kar znaša 611,56 EUR. Toženki v prvi fazi postopka nista uspeli ter do povračila stroškov nista upravičeni, v drugi fazi postopka pa sta uspeli v deležu 17 %. Prvotoženki je pritožbeno sodišče priznalo 421,36 EUR ter je upravičena do povračila 71,63 EUR, drugotoženki pa je pritožbeno sodišče priznalo 604,28 EUR ter je upravičena do povračila 102,73 EUR. Po pobotanju sta toženki nerazdelno dolžni tožniku povrniti stroške v višini 2.485,41 EUR.

Pritožbeno sodišče je tudi o stroških postopka s pritožbo odločilo upoštevaje uspeh pravdnih strank (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Ker je drugotoženka v pritožbenem postopku v celoti propadla, je dolžna svoje pritožbene stroške nositi sama. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel v deležu 40 % (sodbo je izpodbijal glede zneska 5.000,00 EUR, uspel pa je v višini 2.000,00 EUR), pritožbeno sodišče mu je kot potrebne za pravdo (155. člen ZPP) priznalo stroške v višini 475,51 EUR (500 točk za pritožbo (zavrnilo je za 300 točk,ki so bile glede na pritožbeno sporno vrednost 5000 EUR priglašene v nasprotju s tar. št. 21 Odvetniške tarife), 2 % materialnih stroškov (10 točk), kar znaša 234,09 EUR, 20 % DDV (46,82 EUR) in sodno takso v višini 147,78 EUR), upravičen pa je do povračila stroškov v višini 190,20 EUR.

Pritožbeno sodišče je določbe ZOR uporabilo na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ.