929. člen ZOR

Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.

Glede na jasne določbe lastnih splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (PG-odg/99-12) drugotoženka z ugovorom, da je izključena njena obveznost povrnitve škode iz razloga, ker je delavec zavarovanca to povzročil naklepno, ne more uspeti.

Zavarovančev sin je večkrat očetu izmaknil avtomobilske ključe. Zato se šteje za sozavarovano osebo, saj mu oče tega ni aktivno preprečeval.

Ker je bil tožnik le pasivno prisoten poleg svojih prijateljev pred vrati stanovanja K. R., s katerim se je pogovarjal P. J., in brez razloga prejel najprej udarec v obraz ter potem še poškodbo v predelu ledvice, ni podana izključitev obveznosti zavarovalnice iz nezgodnega zavarovanja. Če bi splošni pogoji izključevali zavarovalničine obveznosti tudi za take primere, bi moralo biti to izrecno navedeno (7. točka prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev pa določa le, da so izključene zavarovalničine obveznosti za nezgode, ki nastanejo pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe).

Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka zoper toženca, pri čemer pa nimata enake podlage, saj gre pri znesku 68.428,00 SIT za regres odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovanemu lastniku avtomobila, pri znesku 145.871,00 SIT pa oškodovanemu podjetju za vzdrževanje cest. Gre torej za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov po prvem odstavku 188. člena ZPP 1977. V takšnem primeru se pristojnost, in s tem tudi vrednost tožbenega zahtevka določi po vrednosti posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP 1977).

Ob izgubi zavarovalnih pravic ima zavarovalnica pravico regresirati od zavarovanca odškodnino, ki jo je izplačala oškodovanki. Pri tem ima pravico od zavarovanca izterjati odškodnino, plačano oškodovancu, in to z obrestmi in stroški.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neodgovornost za prometni prekršek še ne pomeni, da voznica ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti kot trditve strank.

Zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja AO plus, če je kot voznik motornega vozila neposredno po prometni nesreči kazal očitne znake alkoholiziranosti, ki jih je strokovno evidentiral zdravnik kirurg, čeprav ni bila opravljena kvantitativna meritev alkohola v voznikovi krvi.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Sporno razmerje med pravdnima strankama temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. S to pogodbo je toženec kot zavarovanec zavaroval svojo odgovornost za škodo, povzročeno drugim v prometni nezgodi. Sestavina navedenega zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama so tudi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki v 3. točki prvega odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primeru, če je kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nezgode pod vplivom alkohola in dalje, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola v primeru, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Navedena domneva o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, je izpodbojna. To pomeni, da lahko zavarovanec vselej dokaže nasprotno. Toženec bi moral tako v tem primeru dokazati, da njegova prometna nezgoda in škodne posledice le-te ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in k

I. Ker toženec ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku zatrjeval, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, je regresni zahtevek utemeljen. II. Ugovor zmanjšanja odškodnine po 191. čl. ZOR proti regresnemu zahtevku zavarovalnice po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilistove odgovornosti bi bil utemeljen le, če bi toženec uspel dokazati, da je njegov položaj v regresnem razmerju glede višine vtoževanega zneska slabši, kot bi bil v odškodninskem razmerju.