230. člen ZIZ

Pritožba pravilno opozarja, da je poslovni razlog obstajal na nivoju celotnega podjetja, saj se je toženec zaradi odločitve o bistvenem zmanjšanju proizvodnih kapacitet odločil zreducirati število zaposlenih znotraj vseh organizacijskih enot oziroma oddelkov, torej tudi v oddelku Kadrovske in splošne službe, v katerem je opravljal delo tožnik. Za določitev presežnih delavcev je določil enotne kriterije in izvedel ocenjevanje vseh zaposlenih po notranjih organizacijskih enotah. Na podlagi tako izvedenega ocenjevanja je bil spoznan za presežnega delavca tudi tožnik. Iz navedenega tako izhaja, da za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni pomembno, ali je pri tožencu prenehala potreba po delu, podobnem delu informatika, temveč je pomembno, ali je bil na podlagi ocenjevanja po kriterijih tožnik zakonito določen za presežnega delavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se delovno razmerje po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave ni vzpostavilo. Že določilo pogodbe o zaposlitvi, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke brez prenehanja delovnega razmerja, se mora po oceni pritožbenega sodišča razlagati na način, da po odpovedi pogodbe in zavrnitvi nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu delovno razmerje preneha. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v izvršilnem postopku v skladu z določbami 230. do 233. člena ZIZ na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, s katero mu je bilo to omogočeno, ni zahteval izvršitve te sodbe in se skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v podobni zadevi delovno razmerje ni vzpostavilo. Zato ni podan temelj za pravico tožnika do vtoževane plače.

Sodba sodišča o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu in ugotovitvi, da je delodajalec dolžan delavca vrniti nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, sicer ne vzpostavlja delovnega razmerja le za nazaj, temveč tudi za vnaprej, a to le še za čas paricijskega roka, to je za čas njene izvršljivosti. Za naprej pa se delovno razmerje vzpostavi le z vrnitvijo delavca na delo. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, do katerega po pravnomočnosti sodbe oziroma njeni izvršljivosti torej ne pride že z delodajalčevim pozivom, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela.

Postopek zavarovanja z začasno odredbo predstavlja samostojen postopek, v katerem mora sodišče odločiti tudi o stroških postopka.

Denarna kazen se izreče s sklepom. Zato bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil.

Izvršilni naslov odločbe delovnega sodišča ni primeren za izvršbo, ker nima za izvršitev potrebnih objektivnih elementov, hkrati pa ne gre za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve - vrnitev delavcev na delo.