VDSS sodba in sklep Pdp 532/2008

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki I/1b (neupravičeno odtegnjene bonitete), I/2a (premalo izplačane neto plače) in I/2c (provizija) ter izpodbijani del sklepa (tč. II/2) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (tč. I/2b) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku iz naslova neupravičeno odtegnjenih bonitet za uporabo službenega vozila v privatne namene znesek 42.386,70 SIT (176,87 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2004 dalje do plačila. V presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (tč. 1 a) in 1 b) izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača iz naslova zamudnih obresti od zneska 67.276,60 SIT (ki predstavlja plačilo drugega dela regresa za leto 2005) za obdobje od 1. 7. 2005 do 6. 12. 2005, znesek v višini 2.626,31 SIT (10,95 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva modifikacije tožbe, s katero je bil ta zahtevek postavljen, to je od 10. 11. 2006 dalje do plačila (2. tč. izreka sodbe). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika in sicer, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati premalo izplačano neto plačo v znesku 338.410,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2005 dalje do plačila ter od neto zneska obračunati ustrezne davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zneske za dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 1.925.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2005 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati provizijo v znesku 8.300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 1.650.000,00 SIT od 1.1.2004 dalje do plačila ter od 6.650.000,00 SIT od 1. 1. 2005 dalje do plačila (2. tč. a,b,c izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da se tožnika oprosti plačila sodne takse za sodbo (1. tč. sklepa) ter da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.964,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka od izdaje sodbe do plačila (2. tč. sklepa).

Tožnik se je pravočasno pritožil zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje v zavrnjenem delu tožbenega zahtevka (tč. 1.b ter tč. 2. a,b,c izreka sodbe ter 2. tč. izreka sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – ZDSS-1) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Glede bistvenih kršitev določb postopka tožnik navaja, da je v postopku na prvi stopnji predlagal pritegnitev izvedenca finančne stroke, čemur je sodišče ugodilo. Tožnik se z izvedenskim mnenjem ni strinjal in je zaradi nepopolnosti mnenja in protislovij zahteval postavitev drugega izvedenca oz. vsaj zaslišanje izvedenca na naroku. Sodišče tem dokaznim predlogom ni ugodilo. Zaslišanje izvedenca je sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da pri proviziji za projekt G. ne gre za tak znesek, ki bi tožnika opravičeval do dodatnega plačila. Tak zaključek je zmoten, saj iz kontnih kartic za G. izhaja, da je bil prihodek 737.320.800,00 SIT po eni kontni kartici in 2.889.000,00 SIT po drugi kontni kartici. Zgolj posel na projektu G. predstavlja več kot 50 % letne realizacije oz. letnih prihodkov tožene stranke za leto 2004. Skrajno nelogično je, da bi tožnik vodil projekt, ki predstavlja polovico letnih prihodkov tožene stranke, pa kljub temu ne bi dosegel več kot 25.000.000,00 SIT dobička. Navedenega spornega dejstva tožnik ni mogel preizkusiti z izvedenskim mnenjem, ker se izvedenec do tega ni opredelil. Vseh natančno razdelanih pripomb na izvedeniško mnenje, ki jih je tožnik podal v pripravljalni vlogi ter jih sedaj ponavlja tudi v pritožbi sodišče prve stopnje ni upoštevalo. S tem je bilo kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov po 253. čl. ZPP, ki med ostalim določa, da mora izvedenec vselej obrazložiti svoje izvedensko mnenje. Takšnemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 498/2001, opr. št. II Ips 342/2000). Poleg tega se je izvedenec postavil v vlogo sodnika in je presojal utemeljenost posameznih tožnikov zahtevkov, kar ni v njegovi domeni. Naloga izvedenca je, da predstavi ustrezna dejstva, naloga sodišča pa, da oceni, ali bo določeno dejstvo štelo za dokazano ali ne. Glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pa tožnik glede zavrnjenega zahtevka zaradi neupravičeno odtegnjenih bonitet navaja, da ne nasprotuje zaključkom izvedenca in sodišča, da je tožena stranka tožniku v skladu z Zakonom o dohodnini morala obračunati boniteto. Tožnik s tožbo v tem delu zahteva, da mu tožena stranka povrne navedeni znesek, ki mu ga je odtegnila kot boniteto, torej da tožniku nadomesti vrednost davčnega odtegljaja iz naslova bonitete, saj se je k temu zavezala s sklenitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005, ki v 4. čl. določa, da bo delodajalec delojemalcu kril stroške bonitete za prevoze s službenim vozilom v privatne namene do 500 km na mesec. Tožnik poziva pritožbeno sodišče, naj poda svoje tolmačenje citiranega pogodbenega določila, ker sodišče prve stopnje tega ni storilo. Tožnik tudi za december 2004 iztožuje znesek 10.432,00 SIT, kot je razvidno iz priložene listine „oškodovanja bonitete“ z dne 25. 8. 2005. Glede premalo izplačane plače ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova bruto plača po individualni pogodbi znašala 259.771,68 SIT. Tožena stranka je ta znesek sama vpisala v pogodbo o zaposlitvi (tožnikov izvod pogodbe ne vsebuje zneska), glede na dejstvo, da je za tolikšen znesek plačevala prispevke, medtem ko je razliko izplačevala tožniku v gotovini na roko. Zaključek sodišča je v nasprotju z navedbami same tožene stranke, saj je slednja v odgovoru na tožbo zapisala, da je tožniku dejansko izplačevala ves čas njegovo bruto plačo, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, povečano za predviden dobiček, čeprav ta ni bil z ničemer izkazan, kar je pomenilo, da je tožnik iz tega razloga prejemal plačo okoli 300.000,00 SIT neto. Pri tem iz plačilnih list nikjer ne izhaja, da je šlo za izplačilo dobička, ampak za redno delo. Izvedenec ni pregledal izplačanih plač neposredno pred spornim obdobjem. Takšen pregled bi jasno pokazal, da je tožnik ves čas prejemal višjo plačo, kot je bila naknadno vpisana v individualno pogodbo s strani tožene stranke. Zmanjšanje plače od aprila do junija 2005 je bilo izvedeno brez spremembe pogodbe o zaposlitvi. Glede dodatnega pokojninskega zavarovanja izvedenec pravilno ugotavlja, da sta se pravdni stranki že v 9. čl. pogodbe o zaposlitvi dogovorili za dodatek k osebnemu dohodku v obliki sklenitve rentnega varčevanja in življenjskega zavarovanja. Na podlagi takega dogovora je tožena stranka sklenila zavarovanje za tožnika kot zavarovanca, vendar je kot upravičenca nepravilno navedla sklenitelja zavarovanja namesto zavarovanca. Zavarovanje je bilo določeno kot dodatek k osebnemu dohodku in če je dodatek izplačan v obliki življenjskega zavarovanja potem je očitno, da je lahko koristnik iz naslova te police le tožnik. Ker je bila po tej zavarovalni polici toženka prejemnica sredstev, je dolžna tožniku povrniti ustrezno protivrednost zavarovanja, ki predstavlja dodatek k osebnemu dohodku. Tožena stranka življenjskega zavarovanja, s katerim je zavarovala življenje tožnika, ne bi mogla skleniti brez pisnega soglasja tožnika (2. odst. 981. čl. OZ). Tožena stranka je očitno izkoristila klavzulo iz pogodbe o zaposlitvi in sebe določila za upravičenca. Glede plačila provizije pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zato, ker se tožba nanaša na celotne projekte, medtem, ko je tožena stranka sodišču in izvedencu posredovala zgolj del teh projektov, ki so se vodili na različnih kontih in delovnih nalogih. Izvedenec je izpustil pregled projekta G., ni upošteval in preveril pravilnosti razporejenih fiksnih stroškov, izvedenec je mnenju priložil rekapitulacijo po posameznih projektih, ki je ni izdelal sam, temveč mu jih je predložila tožena stranka. Dokumentacija je prirejena za potrebe tega postopka in je ni mogoče primerjati z originalno računovodsko dokumentacijo. Izvedenec je tudi spregledal, da je tožena stranka ustvarjeni dobiček na projektu B – Hotel E. brez vednosti tožnika obremenila za stroške na kontu 41000 - stroški storitev v znesku 21.200.000,00 SIT, ki se nanašajo na računa I.B. s.p., čeprav navedeni izvajalec na projektu ni izvajal nobenih del in gre za stroške, ki niso obstajali. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdi. Tožena stranka poudarja, da izkaz poslovnega izida tožene stranke za poslovno leto 2004 izkazuje čisti dobiček v višini 10.934.000,00 SIT, tako da je že laiku jasno, da tožnik ni mogel sam v tem letu doseči več kot 25.000.000,00 SIT (čistega dobička) z vodenjem svojih projektov. S tega vidika je dodatno dokazovanje z izvedencem sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo ustrezno stališče, na podlagi opredelitev izvedenca, glede aneksa k individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005, tako da je pri razsoji sodišča prve stopnje upoštevana sprememba, vezana na kritje stroškov bonitet za prevoze s službenim vozilom. Izvedenca zavezujejo pravila stroke in je zato dolžan vpogledati v vso relevantno dokumentacijo, pri čemer pa v praksi ni pričakovati, da bo v mnenju podal spisek vse vpogledane dokumentacije. Prvostopenjsko sodišče je vsa razlogovanja izvedenca preverilo in jim dodalo svojo argumentacijo. Glede dodatnega pokojninskega zavarovanja pa tožena stranka poudarja, da je tožnik s podpisom pogodbe, v kateri je izrecno navedena kot upravičena oseba tožena stranka, privolil v to, da se sklene takšna zavarovalna polica. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe za spremembo oz. razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje glede zahtevka iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. V tem delu je sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je na podlagi dogovora, ki naj bi ga imel s toženo stranko, zahteval plačilo zneskov za dodatno pokojninsko zavarovanje, katerih tožena stranka, kljub zatrjevanemu dogovoru ni plačevala v II. pokojninski steber. Tožnik je iz tega naslova zahteval znesek 1.925.000,00 SIT, kar je 35 mesecev (kolikor je bil zaposlen pri toženi stranki) pomnoženo s 55.000,00 SIT (kar naj bi bil dogovorjen znesek). Tožnik ni uspel dokazati dogovora, po katerem bi bila tožena stranka v tožnikovo korist v II. pokojninski steber dolžna vplačevati 55.000,00 SIT mesečno. Tožnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je upravičen do vtoževanih zneskov iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Utemeljene pa so pritožbene graje, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevkov in naslova neupravičeno odtegnjenih bonitet za uporabo službenega vozila, premalo izplačane neto plače ter provizije.

V zvezi z navedenimi zahtevki pritožbeno sodišče primarno potrjuje pritožbi, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po pritožbenih izvajanjih je ta kršitev podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca, kot je to predlagal tožnik, ki je pisno izvedeniško mnenje grajal in nanj podal vrsto pripomb strokovne narave ter terjal pojasnila izvedenca. Glede na naravo spora in njegovo zamotanost oziroma enostavnost, sodišče po določilu 260. člena ZPP odloči, ali naj izvedenec poda svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj da tudi pismeno mnenje pred obravnavo (da bi stranke lahko na poznejši obravnavi razpravljale o takem mnenju – dokazu). Načelo neposrednosti ni kršeno, kadar sodišče pribavljeno pisno izvedeniško mnenje le prebere na obravnavi, če stranke na mnenje niso imele pripomb. Kadar pa stranke pisno izvedeniško mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti ali pravilnosti mnenja (kot v konkretnem primeru), je dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Opustitev zaslišanja izvedenca v takih primerih pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršeno je namreč načelo neposrednosti (4. člen ZPP), gre pa tudi za kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP), ker ima vsaka stranka pravico postavljati vprašanja in torej terjati odgovore (pojasnila). Ta načela zagotavljajo strankam pravico, da se opredelijo do vsega procesnega in dokaznega gradiva in da lahko aktivno vplivajo na potek in rezultat postopka. Kršitev take pravice zato predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe in sicer le v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevkov iz naslova neupravičeno odtegnjenih bonitet za uporabo službenega vozila, premalo izplačane neto plače ter provizije. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je namreč zahtevek iz naslova pokojninskega zavarovanja utemeljeno zavrnilo že ob pravilni uporabi materialnega prava, zato ta kršitev na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe v tem delu ni mogla vplivati.

Glede zahtevka iz naslova provizije:

V obravnavanem primeru je tožnik podal pripombe na izvedeniško mnenje, ki se sicer nanašajo na tožbeni zahtevek iz vseh naslovov, na podlagi katerih je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo posamičnih denarnih zneskov. Največji problem izvedeniškega mnenja pa predstavlja predvsem izračun provizije, saj po zatrjevanju tožnika izpušča pregled ustvarjenega dobička na projektu G., ki je predstavljal daleč največji posamični projekt tožnika v vrednosti več kot 700.000.000,00 SIT. Tožnik utemeljeno protestira tudi proti dejstvu, da je izvedenec navedeno mnenje pripravil le na podlagi sodelovanja tožene stranke, tožnik pa pri tem ni sodeloval. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo upoštevati tožnikove pripombe na izvedeniško mnenje ter izvedenca dodatno ustno zaslišati na obravnavi, kot je to tožnik utemeljeno zahteval že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje se bo natančno opredelilo tudi do 7. čl. individualne pogodbe o zaposlitvi (priloga A3), iz katere izhaja, da je osnova za izračun provizije vsota dobičkov na projektih in ne letni dobiček podjetja, kar je seveda bistvena razlika. Sodišče prve stopnje bo v obzir vzelo tudi zadnji odstavek navedene določbe, ki izrecno določa pisno obliko seznanitve s pričakovanim dobičkom, pri tem pa bo upoštevalo dokazno breme, ki je glede na vsebino te določbe ter glede na navedbe strank, na delodajalcu.

Glede zahtevka in naslova premalo izplačane neto plače:

Tožnik je vtoževal premalo izplačane neto plače za mesece april, maj in junij 2005. Trdil je, da se je s toženo stranko dogovoril za 300.000,00 SIT neto plače. Izvedenec je prikrajšanje ugotavljal na osnovi izplačil plač, ki jih je tožnik prejel v teh treh mesecih, pri tem pa je upošteval individualno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je predložila tožena stranka in iz katere izhaja, da naj bi tožnikova bruto plača znašala 259.771,68 SIT. Glede na navedeno osnovo je ugotovil, da prikrajšanja ni bilo, sodišče pa je navedenemu pritrdilo. Sodišče prve stopnje pa pri navedeni odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik v vseh mesecih pred aprilom 2005, dejansko prejemal večjo bruto plačo, kot izhaja iz individualne pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložila tožena stranka. Navedeno je moč preveriti v tožnikovih plačilnih listah (prilogi A5, A8). Tožnik utemeljeno opozarja, da je celo tožena stranka v odgovoru na tožbo zapisala, da je tožniku dejansko izplačevala ves čas njegovo bruto plačo, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, povečano za predviden dobiček, čeprav ta ni bil z ničemer izkazan, kar je pomenilo, da je tožnik iz tega razloga prejemal plačo okoli 300.000,00 SIT neto (torej vsoto, ki jo vtožuje tožnik). Tožnik utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da iz plačilnih list ne izhaja, da je šlo za izplačilo dobička, temveč izhaja, da je tožnik takšno (večjo) plačo prejel za redno delo. Izvedenec ni pregledal izplačanih plač neposredno pred spornim obdobjem. Iz plačilne liste za mesec januar 2005 tako izhaja, da je tožnik za 168 ur rednega dela prejel plačilo 457.270,80 SIT bruto oz. 288.493,10 SIT neto, za mesec maj 2005, pa je za 176 ur prejel le 308.405,40 SIT bruto oz. 186.538,00 SIT neto. Razlika je očitna. Tožnik je trdil, da je bilo takšno zmanjšanje plače od aprila do junija 2005 izvedeno brez kakršnekoli spremembe pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, bo sodišče prve stopnje ponovno ocenilo navedbe strank glede dogovora o višini plače, izvedencu pa bo naročilo, da glede na izplačila plač za mesece januar, februar in marec 2005 izračuna povprečno plačo, do katere bi bil upravičen tožnik, glede na polno mesečno urno obveznost, nato pa naj tako dobljeni znesek primerja z izplačili za mesece april, maj in junij 2005.

Glede zahtevka in naslova neupravičeno odtegnjenih bonitet za uporabo službenega vozila:

Tožnik je s tožbo v tem delu zahteval, da mu tožena stranka povrne znesek v višini 299.475,80 SIT. Navedeni znesek naj bi predstavljal oškodovanje iz naslova bonitet in plačila prevoza na delo. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določbe 4. čl. aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005 (priloga A9), v kateri je zapisano, da bo delodajalec delojemalcu kril stroške bonitete za prevoze s službenim vozilom v privatne namene do 500 km na mesec. Sodišče prve stopnje se bo v ponovljenem postopku do navedene določbe natančno opredelilo, nato pa bo, preden o tem odloči, naročilo izvedencu finačne stroke, da pregleda tožnikove plačilne liste za leto 2005 in se izjavi o tem, kaj glede navedenih bonitet iz njih izhaja. Glede same opredeljenosti tožbenega zahtevka, pa bo sodišče prve stopnje ob uporabi načela materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) tožnika pozvalo, da se glede na trditveno podlago, ki jo je podal, natančno izjasni, kakšen znesek še vtožuje za posamezni mesec in iz katerega naslova (potni stroški, bonitete). Pri tem bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), ki prepoveduje delodajalcu njegovo terjatev do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.

Glede na vse obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je imelo podlago za svojo odločitev v delu, v katerem je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, v določbi 354. člena ZPP, v delu, v katerem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pa v določbi 353. člena ZPP.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Tožnik je v pritožbi predlagal tudi oprostitev plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče glede navedenega predloga ugotavlja, da je bil tožnik že s sklepom tega sodišča opr. št. 1348/2005 z dne 9. 12. 2005 v zadevi pod opr. št. Pd 335/2005, oproščen plačila sodnih taks, kar pomeni, da se učinek tega sklepa razteza tudi na predmetni postopek. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 10. 11. 2006 zadevo pod opr. št. Pd 335/2005 razdružilo tako, da je za zahtevke, ki se sedaj obravnavajo v tem sporu odprlo nov spis (torej predmetni spis) pod opr. št. 545/2006.

Pritožbeno sodišče še dodatno ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni dosledno upoštevalo Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS št. 114/2006 z dne 9. 11. 2006). V izreku sodbe, ki je bila izdana 21. 2. 2008, so namreč posamični vtoževani zneski navedeni v tolarjih, kar je nepravilno. Vsi zneski v sodbi, izdani po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007 (2. čl. ZUE), še posebej pa zneski, navedeni v izreku sodbe, morajo biti navedeni v eurih (in sicer ne glede na to, če je tožbenemu zahtevku ugodeno oziroma, če je tožbeni zahtevek zavrnjen). Po 1. in 4. odst. 13. čl. ZUE se namreč z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, itd. glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili morajo po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo.

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se do bistvenih okoliščin ni opredelilo, relevantnih dokazov, opisanih v obrazložitvi pritožbene odločitve ni izvedlo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Določbo 30. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008).