VSM sodba I Cp 1605/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi okrajnega sodišča, opr. št. z dne v 1. in 3. točki (torej v naložitvenem delu ter v odločitvi o izvršilnih stroških) razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako odločitev se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnica s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe tako, da ostane sklep o izvršbi v veljavi. Tožnica nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da zavarovalna pogodba v vtoževanem obdobju ni več veljala. Navaja, da je toženec s tem, ko je na podlagi ponudbe št. ...57 in splošnih pogojev A01 (splošni pogoji) sklenil pogodbo prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, in sicer zavarovanje vseh doplačil k stroškom zdravstvenih storitev A01, podal tudi soglasje k vsem določilom omenjenih splošnih pogojev. Le-ti v petem odstavku 5. člena določajo, da lahko zavarovalnica dolgoročno zavarovanje z omejenim trajanjem po poteku skladno z veljavnimi pogoji in ceniki preoblikuje v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, če zavarovalec/zavarovanec preoblikovanja ne odpove najkasneje 90 dni pred potekom. V skladu s šestim odstavkom istega člena pa se dolgoročno zavarovanje z omejenim trajanjem, ki na zahtevo zavarovalca/zavarovanca po poteku ni bilo preoblikovano v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, podaljša za enak čas trajanja, če ga zavarovalec/zavarovanec pisno ne odpove najkasneje 90 dni pred potekom. Po prepričanju tožnice bi moral tako toženec, v kolikor ne bi želel preoblikovanja zavarovanja, preoblikovanje odpovedati najkasneje 90 dni pred potekom, česar pa slednji ni storil. Ker se v skladu z izpostavljenimi določili splošnih pogojev zahteva od zavarovanca/zavarovalca aktivno ravnanje, pasivnost toženca ne more pomeniti odpovedi preoblikovanja pogodbe. Sicer pa iz dopisa tožnice (priloga ... spisa) jasno izhaja, da je bilo zavarovanje preoblikovano. Po mnenju tožnice je bila torej pogodba veljavno sklenjena in je veljala tudi v spornem obdobju, zato sta bili obe pogodbeni stranki dolžni izpolnjevati, kar sta se s pogodbo zavezali. Toženec je bil tako dolžan redno plačevati premijo. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi glede na vrednost spornega predmeta postopek izpeljan po določilih postopka v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), o čemer sta bili pravdni stranki tudi pravilno poučeni (list št. in spisa). Prvostopna sodba se sme zato v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D, (katerega določila so bila v obravnavani zadevi uporabljena na podlagi prvega odstavka 130. člena ZPP-D - Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008), je o pritožbi zoper prvostopno sodbo odločila sodnica posameznica.

Ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so lahko predmet pritožbene graje v postopku v sporih majhne vrednosti. Na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da v spornem obdobju (od 1.1.2003 do 31.12.2003), na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, med pravdnima strankama ni bila sklenjena veljavna pogodba o zavarovanju vseh doplačil k stroškom zdravstvenih storitev. Taka pogodba je bila sicer med pravdnima strankama sklenjena dne 12.7.2000, in sicer za obdobje od 1.8.2000 (datum začetka zavarovanja) do 1.1.2002 (datum prenehanja zavarovanja), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedeno pa je bilo tudi med pravdnima strankama nesporno (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 2). Čeprav je toženec s podpisom pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju (zavarovanju vseh doplačil k stroškom zdravstvenih storitev) z dne 12.7.2000 sprejel tudi splošne pogoje tega zavarovanja A01, kot v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja tožnica, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje vendarle ni mogoče šteti, da je bila veljavnost tega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja podaljšana preko zgoraj navedenega obdobja, za katerega je bilo le-to sklenjeno. Tožnica je že med postopkom na prvi stopnji svoje nasprotno stališče, da je bilo namreč tudi v spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, med pravdnima strankama sklenjeno prostovoljno zdravstveno zavarovanje, iz katerega je izvirala toženčeva dolžnost plačila zavarovalnih premij, utemeljevala na podlagi petega odstavka 5. člena splošnih pogojev, v skladu s katerim lahko zavarovalnica dolgoročno zavarovanje z omejenim trajanjem po poteku skladno z veljavnimi pogoji in ceniki preoblikuje v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, če zavarovalec/zavarovanec preoblikovanja ne odpove najkasneje 90 dni pred potekom. Sodišče prve stopnje je iz omenjenega določila splošnih pogojev povsem pravilno razbralo, da je zavarovalnici v njem dana zgolj možnost preoblikovanja dolgoročnega zavarovanja z omejenim trajanjem po njegovem poteku v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, pod pogojem, da zavarovalec/zavarovanec preoblikovanja ne odpove najkasneje 90 dni pred potekom. Tožnica pa v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da bi tako v svojih splošnih pogojih določeno možnost izkoristila, torej da bi med pravdnima strankama sklenjeno zavarovanje z omejenim trajanjem (za čas od 1.8.2000 do 1.8.2002) tudi dejansko preoblikovala v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem.

Tako po tožnici zatrjevano preoblikovanje zavarovanja prav gotovo ne izhaja iz dopisa tožnice (priloga B3), kot to v svoji pritožbi izpostavlja slednja. Sodišče druge stopnje dodaja, da bi bilo iz omenjenega dopisa sicer mogoče razbrati, da je (po prepričanju tožnice) toženec prostovoljno zdravstveno zavarovan pri tožnici, ne pa tudi, na kateri podlagi oz. da je tožnica toženčevo dolgoročno zavarovanje z omejenim trajanjem preoblikovala v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem. Sicer pa je bil toženec v obdobju, iz katerega izvira ta dopis (datum ponudbe: 11.7.2002), pri tožnici še vedno prostovoljno zdravstveno zavarovan po osnovni pogodbi z dne 12.7.2000, v kateri je kot datum prenehanja zavarovanja naveden 1.8.2002. Temu dopisu je bila priložena polica št. ...38 z dne 11.7.2002, ki s strani toženca kot zavarovalca ni podpisana, zato po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporna zavarovalna pogodba v vtoževanem obdobju v letu 2003 ni več veljala in pravdnih strank ni zavezovala (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 3). Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bi morala tožnica uresničitev svoje fakultativne možnosti preoblikovanja dolgoročnega zavarovanja z omejenim trajanjem v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, v kolikor zavarovalec/zavarovanec preoblikovanja ne odpove najkasneje 90 dni pred potekom, kot je ta možnost določena v petem odstavku 5. člena splošnih pogojev, zavarovalcu/zavarovancu na jasen in nedvoumen način izjaviti. Taka obveznost tožnice izhaja že iz načela vestnosti in poštenja (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR oz. 5. člen Obligacijskega zakonika – OZ), ki se razteza tudi na izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerij. Da je tožnica tako svojo možnost oz. pravico preoblikovanja pogodbenega razmerja izkoristila, pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati. Za sporno obdobje veljavne pogodbe namreč ni predložila niti ni izkazala, da bi toženca na jasen in nedvoumen način seznanila s tem, da je v skladu s petim odstavkom 5. člena splošnih pogojev njuno pogodbeno razmerje preoblikovala, zaradi česar bi bila med njima kljub poteku veljavnosti osnovno sklenjenega zavarovanja z omejenim trajanjem pogodba o zavarovanju vseh doplačil k stroškom zdravstvenih storitev še vedno veljavno sklenjena, in sicer zaradi preoblikovanja v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem celo za nedoločen čas, kot je to v postopku na prvi stopnji sklicevaje na peti odstavek 5. člena splošnih pogojev tožnica sicer smiselno zatrjevala.

V šestem odstavku 5. člena splošnih pogojev je sicer navedena še ena možnost spremembe med pravdnima strankama sklenjenega zavarovanja, da se namreč dolgoročno zavarovanje z omejenim trajanjem, ki na zahtevo zavarovalca/zavarovanca po poteku ni bilo preoblikovano v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, podaljša za enak čas trajanja, če ga zavarovalec/zavarovanec pisno ne odpove najkasneje 90 dni pred potekom. V pritožbi prvič izpostavljeno sklicevanje na omejeno določilo splošnih pogojev pa je po prepričanju sodišča druge stopnje potrebno šteti za nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Tožnica namreč v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi bilo med pravdnima strankama nesporno sklenjeno prostovoljno zdravstveno zavarovanje za čas od 1.8.2000 do 1.0.2002 podaljšano zgolj za enak čas trajanja. Z izrecnim sklicevanjem na peti odstavek 5. člena splošnih pogojev je namreč tožnica smiselno zatrjevala veljavnost med pravdnima strankama sklenjenega pogodbenega razmerja zaradi njegovega preoblikovanja v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, ker zavarovalec preoblikovanja ni odpovedal najkasneje 90 dni pred potekom. Medtem ko je v petem odstavku 5. člena splošnih pogojev določena zgolj možnost preoblikovanja pogodbenega razmerja, odvisna od volje oz. izbire zavarovalnice (dikcija: „lahko preoblikuje“), pa je iz šestega odstavka istega člena mogoče razbrati kar avtomatično podaljšanje dolgoročnega zavarovanja z omejenim trajanjem za enak čas trajanja, če le-to po poteku ni bilo preoblikovano v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem. Ker pa je tožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala preoblikovanje med pravdnima strankama sklenjenega pogodbenega razmerja v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, hkrati ni podala pravočasnih navedb o tem, da naj bi bilo med pravdnima strankama sklenjeno pogodbeno razmerje v skladu s šestim odstavkom istega člena (vsaj) podaljšano za enak čas, kot je bilo sklenjeno (tudi v tem primeru bi v spornem obdobju pogodbeno razmerje veljalo). Zato se sodišču prve stopnje z vprašanjem podaljšanja pogodbenega razmerja pravdnih strank ni bilo potrebno ukvarjati. Ob odsotnosti takih zatrjevanj pravdnih strank sodišče prve stopnje šestega odstavka 5. člena splošnih pogojev ni moglo uporabiti, saj ni imelo nobene dejanske podlage za zaključek, da bi bilo med pravdnima strankama sklenjeno prostovoljno zdravstveno zavarovanje zgolj podaljšano za enak čas trajanja. Tožničina zatrjevanja o preoblikovanju zavarovanja v dolgoročno zavarovanje z neomejenim trajanjem, oprta na peti odstavek 5. člena splošnih pogojev, namreč možnost zgolj podaljšanja zavarovanja za enak čas trajanja po naravi stvari izključujejo. Tožnica zato s pritožbenim zavzemanjem po uporabi šestega odstavka 5. člena splošnih pogojev ni mogla uspeti.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.