VSM sodba I Cp 1149/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je le-ta od toženke v roku 15 dni terjal plačilo 4.861,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2005 dalje do plačila ter povrnitev njegovih pravdnih stroškov (I. odstavek izreka). Posledično je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 673,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku. Prvenstveno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se je oprlo na izvedene dokaze, ki temeljijo na ugotovitvah delavcev toženke. Po prepričanju pritožnika mora toženka pribaviti vse dokaze, s katerimi dokazuje, da je šlo za fingirano prometno nesrečo, gre torej za obrnjeno dokazno breme. Toženka pa ni zagotovila, da bi se postavil izvedenec, ki bi svoje mnenje podal na podlagi neposrednega ogleda poškodovanega vozila in kraja nesreče, poleg tega je izkoristila nevestno opravljeno delo policistov pri obravnavanju konkretne prometne nesreče. Sicer pa bi lahko posamezne poškodbe na vozilu nastale v času, ko je bilo vozilo prepeljano in kasneje skladiščeno na nezavarovanem parkirnem prostoru. Med postopkom pridobljeni izvedenski mnenji temeljita na podatkih in fotografijah, ki jih je zbral delavec toženke, sicer pa so izvedenci po prepričanju pritožnika bolj naklonjeni v korist zavarovalnic, ki so jim glavni vir zaslužka. Mnenji naj bi bili tudi v nasprotju z listinskimi podatki v spisu. V konkretnem primeru ima namreč drevo izrastek, kar se lepo vidi na eni od fotografij, narejenih s strani delavca toženke, prav ta pa je moral povzročiti udarec v pokrov motorja. Na podlagi ugotovitev pri ogledu kraja nesreče, ki ga je tožnikov pooblaščenec opravil po prejemu izpodbijane sodbe, tožnik izpostavlja, da bi bila glede na zelo frekventno cesto uprizoritev prometne nesreče nemogoča. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ocenilo zavarovalnih pogojev, ki so lex specialis nasproti Obligacijskemu zakoniku – OZ. V razlogih prvostopne sodbe naj bi tudi prihajalo do neskladij, saj se odločitev opira na 943. člen OZ, ki govori o izplačilu odškodnine, v izreku pa je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Z navedeno pritožbeno grajo tožnik sodišču prve stopnje očita zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v okviru istega pritožbenega razloga pa izpostavlja še nejasnost razlogov sodbe in njihovo nasprotje z listinskimi dokazi v spisu (predvsem z izpovedbami policistov in ugotovitvami policijskega zapisnika ter v razmerju do zavarovalnega kritja, saj gre vendar za popolni kasko). Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V okviru na prvi stopnji podanih zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov je prvostopno sodišče tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnik od toženke na podlagi z njo sklenjenega kasko zavarovanja na leasing vzetega vozila terjal plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo na tem vozilu utrpel v prometni nezgodi z dne 21.1.2005, ko ga je z avtom zaneslo v drevo. Pri tem je navajal, da mu je leasingodajalec odstopil terjatev za izterjavo škode. Toženka se je njegovemu tožbenemu zahtevku med drugim zoperstavljala tudi z zatrjevanjem da naj prometna nesreča glede na poškodbe na vozilu ne bi nastala na po tožniku zatrjevan način, saj naj bi šlo za uprizorjeno prometno nesrečo. Glede na to, da je tožnik po lastnih zatrjevanjih navedeno vozilo še pred vložitvijo tožbe karambolirano vrnil leasingodajalcu, iz podatkov v spisu pa je razbrati, da je bilo vozilo kasneje prodano naprej neznanemu kupcu, je bilo mogoče v postopku na prvi stopnji o obsegu poškodb vozila sklepati zgolj na podlagi fotografij. Le-te, posnete ob ogledu poškodovanega vozila pred vložitvijo tožbe, je predložila le toženka, tožnik s fotografijami poškodb vozila ni razpolagal, pa tudi policijskemu zapisniku fotografije niso bile priložene. Ob tem je potrebno poudariti, da tožnik med postopkom na prvi stopnji po toženki predloženim fotografijam poškodovanega vozila ni ugovarjal, ni zanikal, da je na njih prikazano stanje vozila po obravnavani prometni nesreči niti ni zatrjeval, da naj katera izmed na fotografijah prikazanih poškodb v zatrjevani prometni nesreči ne bi nastala. Šele v pritožbi prvič izpostavljeno, da bi lahko posamezne poškodbe na vozilu nastale v času, ko je bilo vozilo prepeljano in kasneje skladiščeno na nezavarovanem parkirnem prostoru, se zato pokaže kot nedopustna pritožbena novota v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Kot nedopustne novote pa je potrebno opredeliti tudi pritožbena zatrjevanja o ugotovitvah tožnikovega pooblaščenca pri ogledu kraja nesreče, ki ga je le-ta opravil šele po prejemu izpodbijane sodbe, torej celo zunaj časovnih meja, ki jih prvostopna sodba zajema (da bi bila namreč glede na zelo frekventno cesto uprizoritev prometne nesreče nemogoča).

Po vsem obrazloženem je neutemeljena tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo pritožnik sodišču prve stopnje prvenstveno očita zato, ker se je le-to „oprlo na izvedene dokaze, ki temeljijo na ugotovitvah delavcev toženke“. Glede na potek časa od škodnega dogodka, odtujitev vozila in odsotnost fotografij iz policijskega zapisnika je bilo namreč zgolj na podlagi teh po toženki predloženih dokazov (fotografij poškodovanega vozila) mogoče ugotavljati stanje vozila po zatrjevani prometni nesreči, čemur se tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni protivil. Na v pritožbi izpostavljeno, da mora toženka pribaviti vse dokaze, s katerimi dokazuje, da je šlo za uprizorjeno prometno nesrečo, sodišče druge stopnje dodaja, da je v obravnavani zadevi toženka tako svoje dokazno breme v celoti izpolnila. Ne le, da je edina zagotovila fotografije poškodovanega vozila, ampak je med postopkom tudi predlagala postavitev izvedenca prometne stroke, na podlagi obeh med postopkom postavljenih izvedencev te stroke pa je imelo sodišče prve stopnje dovolj trdno podlago za zaključek, da prometna nesreča ni nastala na po tožniku zatrjevan način. Res je sicer, da toženka ni zagotovila, da bi se postavil (neodvisni) izvedenec, ki bi mnenje podal na podlagi neposrednega ogleda poškodovanega vozila in kraja nesreče (to je še pred vložitvijo tožbe opravil le pri toženki zaposlen revizor oz. cenilec avtomobilske stroke), vendar pa po prepričanju sodišča druge stopnje navedeno niti ni bilo v toženkini moči. Toženka je namreč tožnikov odškodninski zahtevek odklonila pred vložitvijo tožbe, po tem pa je tožnik vozilo tudi po lastnih navedbah še pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi vrnil leasingodajalcu (in se strinjal s prodajo ali prenosom leasinga vozila na drugega uporabnika, kot izhaja iz potrdila o vračilu predmeta leasinga v prilogi A6). Toženka glede na odtujitev vozila s strani tožnika tako v obravnavani zadevi izvedencem ni mogla zagotoviti neposrednega ogleda poškodovanega vozila, medtem ko si je kraj prometne nezgode med postopkom prvo postavljeni izvedenec prometne stroke celo ob navzočnosti pravdnih strank ogledal.

Slediti tudi ni mogoče pritožbenemu očitku, da so izvedenci bolj naklonjeni v korist zavarovalnic, ki so jim glavni vir zaslužka, s čimer poskuša tožnik vzbuditi dvom v verodostojnost med postopkom izdelanih izvedenskih mnenj izvedencev prometne stroke. Gre za sicer pavšalen očitek pristranskosti med postopkom postavljenih izvedencev (6. točka prvega odstavka 70. člena ZPP), ki bi ga moral tožnik kot morebiten razlog za izločitev konkretnega izvedenca v skladu z drugim odstavkom 247. člena ZPP uveljavljati najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem. Iz pritožbene graje, da naj bi bili med postopkom pridobljeni mnenji izvedencev prometne stroke v nasprotju z listinskimi podatki v spisu, ni mogoče razbrati, katere konkretne pomanjkljivosti in nasprotja pritožnik med postopkom pridobljenima mnenjema očita, zgolj pavšalno zatrjevanih nasprotij pa sodišče druge stopnje niti ob uradnem preizkusu zadeve ni ugotovilo. Pritožba navedeno nasprotje morebiti vidi v zatrjevanem izrastku na drevesu, ki bi moral po prepričanju pritožnika povzročiti udarec v pokrov motorja (in s tem ugotovljene poškodbe), pri čemer se tožnik sklicuje na fotografije delavcev toženke kakor tudi na ob ogledu z izvedencem neposredno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da sta oba izvedenca navedene fotografije ob izdelavi izvedenskega mnenja upoštevala, prvopostavljeni izvedenec je ob navzočnosti pravdnih strank opravil tudi neposredni ogled kraja škodnega dogodka, pa nobeden izmed izvedencev ni ugotovil, da bi konkretna oblika drevesa lahko povzročila ugotovljene poškodbe na vozilu. Tožnik postavitve tretjega izvedenca med postopkom na prvi stopnji ni predlagal, predlagal pa tudi ni ogleda kraja škodnega dogodka, na podlagi česar bi lahko sodišče prve stopnje morebiti samo ugotovilo šele v pritožbi prvič konkretno izpostavljene specifičnosti drevesa, v katerega naj bi tožnik z vozilom trčil, ki naj bi šele po v pritožbi konkretiziranih zatrjevanjih tožnika povzročile udarec v pokrov motorja.

Kot že omenjeno, sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni zasledilo v pritožbi zatrjevanih neskladij v razlogih prvostopne sodbe niti nejasnosti razlogov te sodbe oz. njihovega nasprotja z listinskimi dokazi v spisu. Iz izpovedb v postopku zaslišanih policistov ter iz ugotovitev policijskega zapisnika namreč ni mogoče razbrati podatkov, ki bi prvostopnemu zaključku o tem, da gre v obravnavani zadevi za uprizorjeno prometno nezgodo, izrecno nasprotovali. Sicer pa navedene priče s strokovnim znanjem za raziskavo mehanizma nastanka posameznih poškodb na vozilih in njihovo primerjavo z zatrjevanim načinom nastanka le-teh niti ne razpolagajo (kar so v postopku tudi same izpovedale). V kolikor tožnik v pritožbi smiselno izpostavlja nejasnost in nesprejemljivost opisanih prvostopnih zaključkov (o tem, da je bila prometna nesreča uprizorjena) glede na dejstvo, da je imel vendarle sklenjeno popolno kasko zavarovanje, zaradi česar naj za uprizoritev prometne nesreče ne bi imel interesa, sodišče druge stopnje dodaja, da tudi sklenjeno kasko zavarovanje, ki načeloma krije škodo zaradi od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnega uničenja ali poškodovanja zavarovanih stvari (prvi odstavek 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska – AK - 02/03 v prilogi B14, v nadaljevanju: splošni pogoji), le-te vendarle ne krije v vseh primerih. V 10. členu splošnih pogojev so namreč predvidene številne okoliščine, v katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. V kolikor bi poškodbe na vozilu, za katere je v obravnavani zadevi tožnik terjal plačilo odškodnine, nastale v takih okoliščinah, bi tožnik izgubil zavarovalne pravice, s tem pa hkrati „pridobil interes“, da prometno nesrečo uprizori v „neobremenjujočih“ okoliščinah. V obravnavani zadevi, ko tožnik ni uspel dokazati, da je do prometne nezgode prišlo na zatrjevani način, ni mogoče izključiti možnosti, da so poškodbe na vozilu nastale v okoliščinah, v katerih bi tožnik v skladu s splošnimi pogoji izgubil zavarovalne pravice. Izključitev te možnosti pa je v dani situaciji, ko način nastanka prometne nesreče ni ugotovljen (jasno je le, da do nje ni prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik), po prepričanju sodišča druge stopnje v dokaznem bremenu tožnika.

Po vsem obrazloženem se kot neutemeljena pokaže tudi pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopna odločitev je namreč pravilna in utemeljena tako na v prvostopni sodbi navedenih določilih Obligacijskega zakonika – OZ, kakor tudi na že izpostavljenih splošnih pogojih toženke. Ker je sodišče prve stopnje tudi na podlagi 922. člena OZ pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi ni prišlo do zavarovalnega primera (saj zatrjevanega nastanka prometne nezgode tožnik ni uspel dokazati), je na podlagi 943. člena OZ pravilno zaključilo, da toženki ni mogoče naložiti izplačila zavarovalnine oziroma odškodnine. Slednjo mora namreč v skladu z omenjenim določilom OZ zavarovalnica izplačati zgolj v primeru nastanka zavarovalnega primera.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. členu ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena istega zakona).

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.