VSK sodba in sklep Cp 1308/2005

Pritožba se zavrne in
p o t r d i t a

sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je pod točko I sklenilo, da za odločanje o tožbenem zahtevku v delu, ki se nanaša na nepremično zapuščino, ki leži v tujini, sodišče Republike Slovenije ni pristojno in je zato opravljena pravdna dejanja v tem obsegu razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo. Pod točko II je tožbeni zahtevek, ki glasi na ugotovitev in so toženci dolžni priznati, da tožnikoma pripada nujni delež po pokojnem P.D.M., umrlem 12.03.1996, in sicer za vsakega od njiju do 1/8 na celotni zapuščini v Republiki Sloveniji, zavrnilo. Pod točko III je odločilo o stroških postopka in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep in sodbo pa tako spremeni, da zahtevku tožnikov v celoti ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Sklep in sodba sta povsem nepravilna. Tožeča stranka ni podala zahtevka na nepremičnini, ki se nahaja v tujini, tako pa je sodišče odločilo. Zahtevala je zgolj ugotovitev upravičenosti do nujnega deleža glede na vse premoženje zapustnika, katerega obseg po zapuščini še ni bil ugotovljen. Gre za vprašanje, ali glede na oporočiteljevo navedbo v oporoki z dne 05.07.1994, da sta tožnika prejela določeno premoženje, le-tema gre pravica do nujnega deleža ali ne in v kakšni višini. Seveda pa je ugotovitev upravičene višine in nujnega deleža odvisna od ugotovitve vrednosti vsega zapustnikovega premoženja. Vsekakor imata tožnika interes za ugotovitev upravičenosti do nujnega deleža tako z napotitvijo na pravdo s strani hrvaškega sodišča kot zato, ker je ta pravica prerekana v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Ugotovitev pravice do nujnega deleža in višine je nujna predpostavka za nadaljevanje obeh zapuščinskih postopkov. Res pa bi morali sodišči napotiti na pravdo današnje tožence, saj pravica do nujnega deleža tožnikoma gre po zakonu in bi toženci morali dokazovati nasprotno, torej, da je bil le-ta že dan za časa življenja in to v celoti in ni možna niti dopolnitev. Pravni interes tožeče stranke je izkazan. Zahtevek je tudi sklepčen, sodišče bi moralo odločiti vsebinsko, zaradi zmotnega pravnega mnenja glede interesa pa se ni spustilo v izvajanje dokaznega postopka in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ob sklepčnosti zahtevka bi moralo izdati zamudno sodbo, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Izpolnjeni so bili zato pogoji za izdajo zamudne sodbe. Če je bilo sodišče drugačnega mnenja glede sklepčnosti, bi moralo ravnati po določbah 3. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka je sicer sodišču neko vlogo poslala, a ni ugovarjala tožbenemu zahtevku, zgolj pristojnosti sodišča. Napačna je tudi odločba o stroških. Sodišče ne obrazloži kako je odmerilo nagrado odvetniku, ki je priglasil tudi take stroške, ki jih sodišče ne priznava in so vsebovani že v drugih opravilih. Narok ni trajal dlje kot 25 minut. Sodbe se ne da preizkusiti v tem delu, podana je bistvena postopkovna kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Priglašata pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Dejstvo je, da sta tožnika v tožbi jasno navedla, kaj je celotna zapuščina, torej ne le hiša v Ljubljani, pač pa tudi vikend na Hrvaškem in omenila zapuščinski postopek, ki teče ravno zaradi konkretnega premoženja. Če bi tožeča stranka vpogledala spis, bi ugotovila, da je tožena stranka res po prejemu tožbe, ki jo je s pozivom na odgovor prejela 17.12.2004, dne 24.12.2002 ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani, zatem pa v okviru 30-dnevnega roka podala odgovor na tožbo, prerekala navedbe tožeče stranke in predlagala konkretne dokaze. Pritožba naj se zato zavrne kot neutemeljena, priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, naj bi zapustnik z oporoko razpolagal s premoženjem, med drugim tudi z nepremičnino v Republiki Hrvaški, v naravi počitniško hišo z zemljiščem. V oporoki naj bi tudi navedel, da je tožnikoma že podaril svoj tretjinski solastniški delež hiše na naslovu S. 13 v L. z inventarjem, ki se nahaja v tem delu hiše. S tožbenim zahtevkom sta zahtevala ugotovitev, da tožnikoma pripada nujni delež po pokojnem P.D.M. do 1/8 na celotni zapuščini, torej tudi na tisti, ki se, kot navaja tožeča stranka v tožbi, nahaja v Republiki Hrvaški.

Prav ima sicer pritožba, da se sodišče z vprašanjem pravnega interesa ne bi smelo niti ukvarjati, vendar pa sodišče tožbe ni zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, pač pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti (razen kolikor se nanaša na nepremičnine v Republiki Hrvaški, kar bo pojasnjeni v nadaljevanju). Pravnega interesa tožnikoma ni mogoče odreči že zato, ker je zapuščinski postopek prekinjen prav zato, da se rešijo sporna dejanska vprašanja med dediči, torej vprašanja, od katerih je odvisna ugotovitev glede morebitnega prikrajšanja nujnega deleža. Odveč je dvom o pravilnosti sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka, saj je ta sklep pravnomočen. Pravni interes je zaradi prekinitve zapuščinskega postopka prav zaradi že sprožene pravde na podlagi določb 210. in naslednjih členov Zakona o dedovanju (ZD), podan, taka ugotovitvena tožba ima podlago v posebnih dednopravnih predpisih (prim. tudi 2. odst. 181. čl. ZPP). Sklicevanje pritožnikov na 318. čl. ZPP, ki ureja institut zamudne sodbe, ni uspešno, saj so toženci tožbo prejeli dne 17. oziroma 18.12.2002, s pozivom na odgovor, odgovor na tožbo pa so vsi trije toženci vložili po pooblaščencu dne 15.01.2003 (list. št. 12 in 7 spisa), torej znotraj 30-dnevnega roka, ter odgovorili na tožbene navedbe.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo, ko je zaključilo, da tožba ni bila sklepčna in zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Del zapuščine, ki bi pripadel posameznemu nujnemu deležu, je nujni delež. Če je zapustnik s tem deležem razpolagal, bodisi z darili bodisi med živimi, lahko prikrajšani nujni dediči po zapustnikovi smrti zahtevajo, da se ta razpolaganja razveljavijo (26. čl. ZD). Nujni delež se določi na podlagi obračunske vrednosti zapuščine (28. čl. ZD). Velikost nujnega deleža je del zakonitega dednega deleža, pravice do alikvotnega dela zapuščine (razen če oporočitelj določi, da dobi nujni delež le-ta na neki stvari). Nujni delež se torej izračuna od obračunske vrednosti zapuščine. Če pa je, kot v konkretnem primeru trdijo pritožniki, kljub zapisu oporoke, da so že dobili določena darila za časa življenja zapustnika, nujni delež z oporočnimi razpolaganji načet, se lahko zahteva bodisi zmanjšanje oporočnih razpolaganj bodisi vračanje daril. Glede na trditveno podlago tožbe o kršeni pravici do nujnega deleža, glede na določbe oporoke, bi se ta kršena pravica lahko uveljavila z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj (34., 35. in 40. čl. ZD). Potrebna je ne le ugotovitvena, pač pa tudi oblikovalna oziroma dajatvena tožba. Takega zahtevka pa, kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, tožnika nista postavila. Taka tožba zato glede na trditveno podlago ni sklepčna, iz navedb v tožbi zatrjevana pravna posledica, nujni delež tožnikov na premoženju zapustnika, ne izhaja, saj je s tem premoženjem zapustnik z oporoko razpolagal, tako, da premoženje zapustnika pridobijo sodediči in ne tožnika, tožnika pa zahtevka za zmanjšanje oziroma redukcijo oporočnih razpolaganj nista postavila.

Ker, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je v Republiki Hrvaški zapuščinski postopek glede tam ležečih nepremičnin izveden in tudi že izdan sklep o dedovanju, ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana v tujini (2. odst. 79. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP). Navedbe pritožnikov o potrebi po skupnem obravnavanju zapuščine (torej celote) zaradi ugotavljanja prikrajšanja nujnega deleža so glede na postavljeni tožbeni zahtevek kot že uvodoma pojasnjeno brezpredmetne, zaradi nesklepčnosti tožbe sodišče ne ugotavlja vrednosti zapuščine, daril in v posledici morebitnega prikrajšanja tožnikov kot nujnih dedičev (in mu ob nesklepčni tožbi tudi dokazov ni treba izvajati) in zato odločitev o zavrženju tožbe pritožnikoma ni v škodo, v tem delu ne bi mogla biti ugodnejša za pritožnika, ki zaradi nesklepčnosti tožbe v tej pravdi ne moreta uspeti.

Pravilna je tudi odločba o stroških in ni podana uveljavljana postopkovna kršitev. Odločitev je mogoče preizkusiti, saj je odmera razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Res je narok dne 08.03.2005 trajal 25 minut, pritožnika pa spregledata, da je bil razpisan za 10.00 uro, pričel pa se je ob 10.15 uri, odvetniku pa pripada urnina tudi za čakanje na narok za obravnavo, ki se je pričel z zamudo, zato mu pripada nadaljnjih 50 točk za pol ure. Druge pritožbene navedbe pa so le posplošene in zato neutemeljene.

Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita in pritožbeno sodišče tudi procesnih kršitev ob uradnem preizkusu ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP) je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške po 155. čl. ZPP, zato mora pritožbene stroške trpeti sama (154. in 165. čl. ZPP).