VSL sodba I Cp 1441/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da tožeča stranka odpoveduje toženi stranki najemno pogodbo, sklenjeno dne 17.5.2000 za stanovanje št. 4 v velikosti 40,94 m2, lociranega v mansardi večstanovanjske stavbe na naslovu C., pri čemer je tožena stranka dolžna izročiti navedeno stanovanje tožeči stranki, praznega stvari in oseb ter sanitarno čistega v 60. dneh, pod izvršbo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da ni nikoli prejel nikakršne tožbe in ni z ničemer izkazano, da bi bila vročitev pravilno opravljena. Meni tudi, da ne obstajajo pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker utemeljenost tožbenega zahtevka nedvomno ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Navaja, da iz sodbe z ničemer ne izhaja, da bi bili tožbi predloženi dokazi, ki bi potrjevali, da je bila tožeča stranka upravičena s tožbo zahtevati odpoved najemne pogodbe. Navaja, da Stanovanjski zakon določa, da najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če lastnik ni predhodno pisno opozoril najemnika, da naj bi ta kršil pogodbo, pri čemer so v zakonu tudi izrecno navedene sestavine, ki jih mora tak opomin vsebovati. Opomin mora vsebovati kršitev in način odprave odpovednega razloga kot tudi primeren rok za odpravo tega razloga, ki ne sme biti krajši od 15 dni (103. člen SZ-1). Navaja, da nikdar ni prejel takšnega opomina in da zato pogoji za odpoved najemne pogodbe niso bili izpolnjeni. Poudarja pa tudi, da tožeča stranka ne more odpovedati najemne pogodbe, saj je toženec izgubil zaposlitev in ostal brez mesečnih sredstev za preživljanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) v 318. členu določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek

3člena ZPP);

3da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedene v tožbi;

4da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki

jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Toženec v pritožbi navaja, da nista bila izpolnjena 1. in 3. pogoj iz 318. člena ZPP.

Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu pod list. št. 6 je razvidno, da je bila tožba tožencu vročena v skladu z odločbo 142. člena ZPP. Ta v 3. odstavku določa, da če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Iz vročilnice je razvidno, daje vročevalec postopal v skladu z navedeno določbo. Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da pravilna vročitev tožbe ni izkazana.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je s tožencem sklenila najemno pogodbo, ki jo je tudi priložila tožbi, da toženec obveznosti plačevanja najemnine ni izpolnjeval, da mu je bil 4.4.2008 v hišnem predalčniku puščen opomin pred odpovedjo najemne pogodbe, v katerem je bilo navedeno, da toženčev dolg iz naslova neplačevanja najemnine znaša 2.464,46 EUR, da pa je bil iz evidence prejšnjega upravnika prenesen tudi dolg v znesku 59,84 EUR. V opominu je tožeča stranka toženca pozvala naj v 30 dneh od vročitve opomina odpravi odpovedne razloge in poravna vse obveznosti, sicer bo začela s postopkom vložitve tožbe za izpraznitev stanovanja pri pristojnem sodišču in z izterjavo celotnega dolga. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 3. odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03, v nadaljevanju SZ-1). Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo 318. člen ZPP, ko je izdalo izpodbijano zamudno sodbo.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.