VSL sklep I Ip 1185/2009

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi, opr. št. VL 131314/2008 z dne ... v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj (1. točka izreka) ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v L..

Zoper sklep se iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje upnik. Dolžnik ne more zgolj na podlagi Stanovanjskega zakona in Stvarnopravnega zakonika zastopati etažnih lastnikov, saj gre med toženimi strankami (pravilno med upnikom in dolžniki) za povsem normalna obligacijska razmerja, čeprav temelječa na SZ. Upravnik namreč ne more kar tako v celoti zastopati etažnih lastnikov pred sodišči, kadar so toženi, še posebej, če za to nima posebnega pooblastila. Glede na to, da dolžniki niso predložili pooblastila za zastopanje, upnik sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v njem odloči: „Sodišče dovoli predlagano izvršbo, dolžniku se naloži, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upniku v predlogu navedeno terjatev, dolžnikom se naloži plačilo pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, pa do plačila.“. Priglaša pritožbene stroške.

Dolžniki so po zakonitem zastopniku na pritožbo upnika odgovorili ter predlagajo, da se kot neutemeljena zavrne. Menijo, da ne drži pritožbeno stališče, da upravnik ne zastopa etažnih lastnikov, kadar gre za razmerja, temelječa na SZ. Na podlagi drugega odstavka 48. člena SZ-1 je upravnik pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Ker gre po stališču upnika za obligacijsko razmerje, temelječe na SZ-1, je glede na pravkar citirano določbo jasno, da je upravnik stavbe pooblaščenec etažnih lastnikov, ki jih zastopa v takih razmerjih. Za to ne potrebuje nobenega posebnega pooblastila, saj ga za to pooblašča zakon.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

V obravnavanem primeru je XY L. d.d. (v nadaljevanju XY d.d.) kot zastopnik dolžnikov vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Svoje upravičenje za vložitev ugovora je utemeljeval z okoliščino, da je upravnik večstanovanjske hiše Ulica S ..., L., in da je zato na podlagi Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03, v nadaljevanju SZ-1), Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) ter pogodbe o upravljanju upravniških storitev zastopnik etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o ugovoru odločalo. Upnik pa v pritožbi zoper izpodbijani sklep opozarja, da XY d.d. ne more zgolj na podlagi prej naštetih zakonov in pogodbe zastopati etažnih lastnikov pred sodiščem, saj gre med strankami za povsem normalna obligacijska razmerja, čeprav temelječa na SZ-1, temveč mora za to imeti posebno pooblastilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moral XY d.d. imeti posebno pooblastilo za zastopanje, pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da XY d.d., ki je pravna oseba, ne more biti pooblaščenec dolžnikov, saj je v izvršilnem postopku lahko pooblaščenec stranke le fizična oseba ali pa odvetniška družba (navedeno izhaja neposredno iz prvega in tretjega odstavka 87. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če drži ugovorna navedba, da je XY d.d. upravnik etažnih lastnikov (dolžnikov) ter da gre hkrati za spor v zvezi s posli upravljanja večstanovanjske stavbe, pri katerih je upravnik upravičen zastopati etažne lastnike (pred sodišči), pa ima lahko XY d.d. v tem izvršilnem postopku položaj zakonitega zastopnika. Tako sodna praksa kot tudi pravna teorija je namreč sprejela enotno stališče, da je upravnik na stanovanjskem področju zakoniti zastopnik etažnih lastnikov in da za zastopanje ne potrebuje posebnega pooblastila v okviru pooblastil, ki mu jih daje zakon. Po določbah 80. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora sodišče (med drugim) med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ter ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Drugi odstavek 79. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa določa, da kdor nastopi kot zakoniti zastopnik, mora na zahtevo sodišča dokazati, da je zakoniti zastopnik.

S tem ko je upnik v pritožbi navedel, da v obravnavanem primeru XY d.d. zaradi pravne narave obligacijskega razmerja, iz katerega izvirajo terjatve, ki jih želi upnik izterjati od dolžnikov, ne more zastopati dolžnikov v tem izvršilnem postopku (navedene pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče ocenilo kot dovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj upnik ni imel možnosti teh navedb podati v postopku pred sodiščem prve stopnje), se je pojavilo vprašanje, ali je bil XY d.d. upravičen v imenu etažnih lastnikov (dolžnikov) vložiti ugovor oziroma ali ima XY d.d v konkretnem primeru položaj zakonitega zastopnika. Ker se sodišče prve stopnje s presojo te procesne predpostavke ni ukvarjalo, je dejansko stanje (torej glede tega, ali je XY d.d. v konkretnem primeru zakoniti zastopnik dolžnikov), ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ravna v nakazani smeri, in sicer naj predvsem ugotovi: ali je XY d.d. sploh upravnik konkretne večstanovanjske stavbe, ali so terjatve, ki jih izterjuje upnik, nastale na podlagi takega obligacijskega razmerja med upnikom in dolžniki, v katerem je XY d.d. kot upravnik upravičen zastopati etažne lastnike oziroma ali gre za pravno razmerje, v katerem je XY d.d. upravičen za zastopanje etažnih lastnikov pred sodišči.

Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločati (posebej) še o ugovorih dolžnic R. - M. G. in N. T. M., ki sta vložili vsaka svoj ugovor. Pritožbeno sodišče je namreč, glede na to, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijanega sklepa navedlo, da (vse) dolžnike zastopa XY d.d. in da iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo odločeno le o enem ugovoru, štelo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo le o ugovoru, ki ga je vložil XY d.d..

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.