VSK sodba Cp 123/2009

I. Pritožbi se delno ugodi, izrek izpodbijane sodbe se

s p r e m e n i

tako, da se v dokončnem in pravilnem besedilu glasi:

„Sklep Okrajnega sodišča v Postojni z dne 25.8.2004 ostane v veljavi v točki 3. in delno v točki 1. tako, da se točka 1. pravilno glasi:

Toženec je dolžan plačati tožeči stranki 16.691,70 EUR (kar je pred uvedbo EUR znašalo 4.000.000,00 SIT); v ostalem se točka 1 sklepa o izvršbi razveljavi in višji tožbeni zahtevek zavrne.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji“,

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu a izpodbijanem delu
p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencu 280,90 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 31.507,15 EUR (kar je pred uveljavitvijo znašalo 7.550.373,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.005.491,00 SIT od 13.8.2001 do 31.12.2006, od zneska 8.368,77 EUR pa od 1.1.2007 dalje, in od zneska 680.542,00 SIT od 2.10.2001 do 31.12.2006 in zneska 2.839,85 EUR od 1.1.2007 dalje, od zneska 2.421.340,00 SIT od 24.1.2002 do 31.12.2006, od zneska 10.104,07 EUR od 1.1.2007 dalje in od zneska 2.433.000,00 SIT od 16.5.2002 do 31.12.2006 in zneska 10.194,46 EUR od 1.1.2007 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 791,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodila pritožbenega sodišča glede oblikovanja izreka sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da odloča v tem sporu o veljavnosti sklepa o izvršbi v 1. in 3. točki izreka tega sklepa. Izrek kot ga je oblikovalo je napačen, pomanjkljiv in nasprotuje razlogom sodbe, kar predstavlja po mnenju pritožnika absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sodišče je napačno sklepalo, da bi toženec lahko v vzvratnem ogledalu videl, da je prišlo do prometne nesreče. Do nesreče je prišlo tik po prehitevanju toženca, ko vozil za sabo ni več videl, saj je peljal za ovinek. Priča W. je toženca pričela opozarjati s svetlobnimi signali in hupo, kar pa ne izključuje toženčeve navedbe, da sam prometne nesreče ni videl. Toženec meni, da sodišče njegovega vedenja za nesrečo na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja. Sploh pa ne sprejema ugotovitve, da je bil alkoholiziran. Sodišče bi moralo s stopnjo prepričanja ugotoviti ali je toženec res opazil, da je povzročil nesrečo, o tem ali je sploh lahko razumel pričo W., ki mu je po nemško nekaj razlagal. Ker je v celoti sledilo izpovedi te priče, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Sodba nima obrazložitve, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je bil toženec pod vplivom alkohola. Moralo bi povedati, zakaj tožencu ni uspelo izpodbiti te domneve. Toženec je s trditvami in dokazi oporekal, da ni bil alkoholiziran. V nadaljevanju izpodbija ugotovitve glede vzročne zvezi med njegovo domnevno alkoholiziranostjo in nastankom škode. Do tega ključnega vprašanja se sodišče ni opredelilo. Sodišče je zavrnilo njegov dokazni predlog, da se postavi izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi podal izvedensko mnenje glede vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom škode. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti. Napačno je uporabilo materialno pravo glede izpodbojne pravne domneve in posledično napačno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Glede vzroka in povzročitelja prometne nesreče je toženec predlagal izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi lahko pojasnil tudi ravnanje ostalih udeležencev v prometni nesreči. Sodba ne pove, zakaj je prav toženec s svojim ravnanjem v celoti odgovoren za prometno nesrečo. Iz izpovedi prič R. in Ž. izhajajo mnoga nasprotja, tako glede njune utrujenosti, ustavljanja med potjo, hitrosti vožnje in še posebej pomembnega razhajanja v zvezi z konzumiranjem alkohola. Tudi zaradi teh razhajanj v izpovedbah, bi moralo sodišče strokovno ugotoviti, kdo je dejansko povzročil ta škodni dogodek. Glede same višine regresnega zahtevka pa toženec opozarja, da sodišče ni ocenilo izplačil odškodnin kot primernih oz. običajnih. Sodišče ugotavlja samo, da je nematerialna škoda priznana na podlagi odškodninskih zahtevkov in zdravniške dokumentacije, ne oceni pa posamezne višine odškodnine, niti tega ali so ustrezne, niti jih ne primerja s podobnimi višinami v sodni praksi. Zato je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Končno opozori še na višino samega regresnega zahtevka, katerega omejitev je uveljavljal že v prvostopenjskem sojenju. Na podlagi 7. člena ZOZP-A je bil omejen regres na 2.000.000,00 SIT. Sodišče pa je zmotno in v nasprotju s sodno prakso odločilo, da te omejitve ne more uporabiti v danem primeru. Sodišče je napačno presodilo, da naj bi bil pomemben poziv zavarovalnice tožencu za prijavo škode in predložitev kupona, saj gre v tem primeru za standarden postopek, ki nima nobene zveze z regresnim zahtevkom. Pravilna uporaba materialnega prava bi pripeljala do tega, da je regresni zahtevek tudi v tej zadevi omejen tako kot se je sodna praksa že izrekla npr. v odločbi II Ips 615/2004. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je povzročil prometno nesrečo, v kateri je nastala premoženjska in nepremoženjska škoda zaradi trčenja vozila Z.R. v vozilo F.R., toženec M.P., ki je nepravilno prehiteval pred seboj vozečo kolono vozil. Ko je začel prehitevati, je očitno napačno ocenil razdaljo nasproti vozečega osebnega avtomobila, ki ga je vozil Z.R.. Ta se je zaradi toženčevega prehitevanja umaknil skrajno desno tako, da je zapeljal na travo. Zaradi višinske razlike terena izven cestišča, je moral popraviti smer, pri tem pa ga je zavrtelo tako, da ga je vrglo nazaj na cestišče in v avto, ki ga je toženec prehitel. O toženčevi vožnji so skladno izpovedale priče, ki so bile udeležene v nesreči. Zelo natančno je dogodek opisala priča W., ki je kot prva vozila v koloni in je v vzvratnem ogledalu spremljala celotno dogajanje. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in na njihovi podlagi prišlo do prepričljivih dejanskih ugotovitev, ki utemeljujejo sklep, da je prav toženčevo nepravilno prehitevanje bilo vzrok škode oškodovancem, ki jim je tožeča stranka plačala odškodnino iz zavarovanja odgovornosti za vozilo, ki ga je upravljal toženec. Dejanske okoliščine dogodka so v izpodbijani sodbi že na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovljene.

Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo treba izvajati. Ta dokaz je predlagal toženec v pripravljalni vlogi z dne 10.12.2006 (list. št. 30 spisa). Iz navedb v tej pripravljalni vlogi izhaja, da predlaga toženec dokaz v informativne namene, saj pripravljalna vloga nima konkretnih trditev zakaj, naj bi druga dva voznika, med katerima je prišlo do trčenja vozil, bila odgovorna za prometno nesrečo, ampak so v pripravljalni vlogi izražena ugibanja toženca, kako naj bi ta dva voznika prispevala k temu, da se je pripetila nesreča. Dokaza v informativne namene sodišče ni dolžno izvajati, zato utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu, da se postavi izvedenec cestno prometne stroke.

Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da je bilo dejansko stanje glede ključnih okoliščin že pojasnjeno z zaslišanjem prič, ki so o samem dogodku povedale natančno in iz njihovih izpovedi jasno sledi, da je zakrivil nastali škodni dogodek prav toženec s svojim nepravilnim prehitevanjem. Sodišče prve stopnje je torej imelo podlago v zbranem dokaznem gradivu za zanesljiv zaključek o toženčevi odgovornosti.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi življenjsko prepričljiv zaključek, da se je toženec po nesreči izmaknil preiskavi alkoholiziranosti in s tem onemogočil ugotavljanje, ali je dejansko bil pod vplivom alkohola ali drugih substanc. Tudi, če toženec ni videl, kaj se je zgodilo v vzvratnem ogledalu, ker je po prehitevanju zapeljal za ovinek, je to zvedel od priče W., ki je zapeljala za njim in ga med potjo opozarjala s svetlobnimi znaki in hupo na to, da je nekaj narobe. Zatem pa mu še v lokalu A. povedala, kjer se je toženec ustavil, da je prišlo do nesreče. Iz reakcije, da je toženec zapeljal nazaj proti P. in se peljal mimo kraja, kjer je bila prometna nesreča, ni pa se ustavil, sledi logičen sklep, da se je hotel izogniti dati kakršnokoli izjavo policistom. Neprepričljive so njegove navedbe, da se na kraju nesreče ni ustavil, ker so oškodovancem dajali pomoč že policisti in medicinsko osebje. Njegova dolžnost je bila, da se ustavi na kraju zato, da se predstavi policistom in jim da svojo izjavo neposredno po samem dogodku. Zato tudi v tem delu pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilno ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjske sodbe. Iz teh ugotovitev pa sledi, da je za toženca v skladu s pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 šteti, da je vozil pod vplivom alkohola in s tem izgubil zavarovalne pravice.

Ob takšnem dejanskem stanju je imel regresni zahtevek proti njemu vso podlago v 939. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodba ima tudi o tem obsežne razloge, zato ne drži pritožbena navedba, da se iz obrazložitve ne da ugotoviti na podlagi katerih dejstev je sodišče sklepalo, da je bil toženec pod vplivom alkohola.

Tožeča stranka je plačilo škod izkazala z dokumentacijo, ki jo je vložila v spis. Toženec kakšnih konkretnih ugovorov zoper višino regresnega zahtevka med postopkom na prvi stopnji ni imel. Zato so tudi pritožbene navedbe, v katerih zatrjuje, da bi moralo sodišče dejansko stanje v zvezi z višino regresnega zahtevka natančneje raziskati, neutemeljene.

Pač pa toženec utemeljeno izpodbija materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ni mogoče uporabiti določbe noveliranega 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-A), ki je predpisal omejeni regres. Škodni dogodek se je pripetil 7.7.2001, to je pred uveljavitvijo novele ZOZP-A, ki je stopila v veljavo 10.8.2002, vendar je tožeča stranka regresni zahtevek sodno uveljavljala šele 21.7.2004, ko je vložila izvršilni predlog. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je v takem primeru kot relevantna točka za presojo v časovnem pogledu trenutek, ko zavarovalnica sodno uveljavlja svoj povračilni zahtevek, ker to ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz prvega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije, saj je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožene stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom in zato ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, če se predpis uporabi pri takšnem stanju, ko učinki dogodka, ki je sicer nastalo v preteklosti, še trajajo. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je skladu z določbo noveliranega 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 67/02 – ZOZP-A) zavezalo toženca, da mora plačati tožeči stranki omejeni regres v višini 2.000.000,00 SIT oz. v protivrednosti tega zneska v EUR (prvi odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006), po katerem se šteje, da se tolarski zneski navedeni v predpisih in sodnih aktih z dnem uvedbe eura, to je 1.1.2007, glasijo na eure, preračunane po tečaju zamenjave, ki je bil določen v uredbi sveta ES št. 1086/2006 z dne 11.7.2006, Ur. l. št. 195/06 z dne 15.7.2006, v višini 239,40 slovenskih tolarjev za en euro. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo z izrekom izpodbijane sodbe tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 13.8.2001. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razveljavilo 1060. Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen ZOR, je moralo pritožbeno sodišče v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), presoditi tudi to okoliščino. Ugotovilo je, da so zakonske zamudne obresti v tem primeru dosegle glavnico že 11.11.2005, zato je upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča tudi v obrestnem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo po četrtem odstavku 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo dveh glavnic, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Pravilno pa je tudi oblikovalo izrek izpodbijane sodbe, saj ima pritožba prav, da bi sodišče prve stopnje pri oblikovanju izreka moralo upoštevati, da se je postopek v tej zadevi začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pravda pa je bila sprožena na podlagi sklepa izvršilnega sodišča z dne 5.1.2005, s katerim je Okrajno sodišče v Postojni ugodilo ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi z dne 25.8.2004 in razveljavilo 2. točko izreka. Z izrekom sodbe je zato treba odločiti o tem ali ostaja nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi, to je 1. in 3. točka v veljavi (določba drugega odstavka 62. člena ZIZ v zvezi z določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 165. členu ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Toženec je po spremenjeni sodbi dolžan plačati bistveno manj, kot je bil dolžan plačati po sodbi, kjer ni bila upoštevana omejitev regresa iz noveliranega 7. člena ZOZP-A. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen postopek zaradi katerega so nastali stroški predvsem ko je ugotavljalo temelj toženčevega regresnega zahtevka, zato je v skladu z drugim odstavkom 154. čl. ZPP odločilo, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji. Zaradi delnega uspeha toženca s pritožbo pa je še odločilo, da mu je tožeča stranka dolžna povrniti polovico stroškov pritožbenega postopka. Stroške pritožbenega postopka je odmerilo po veljavni odvetniški tarifi. Plačila sodnih taks pa je toženec bil oproščen.