VSK sodba in sklep Cpg 208/2008

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se p o t r d i

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 1.632,71 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se s sodbo ugotovi ničnost sklepov 13. skupščine tožene stranke z dne 19.7.2007, sprejetih pod točko 2 do vključno 9 dnevnega reda, kot je navedeno v notarskem zapisniku notarke N.K. z dne 19.7.2007, opr. št. SV. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sklepov, sprejetih pod točko 7 in 8 dnevnega reda omenjene skupščine tožene stranke, kot so navedeni v omenjenem notarskem zapisniku notarke N.K.. Ker tožeča stranka ni uspela, jo je sodišče obsodilo, da mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 4.496,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se razveljavi začasna odredba, izdana s sklepom prvostopnega sodišča 20.12.2007, s katero je bilo toženi stranki naloženo, naj umakne nalog za zamenjavo nematerializiranih delnic izdajatelja L., d.d. na podlagi spremembe statuta delniške družbe oz. drug ustrezen nalog za vpis spremembe prednostnih participativnih delnic izdajatelja L., d.d. v navadne delnice z oznako L, ki so bile predmet preoblikovanja po sklepu št. 7, in sprememb statuta po sklepu št. 8 na 13. skupščini tožene stranke, podan pri Centralni Klirinško depotni družbi d.d..

Tožeča stranka je po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo proti navedeni sodbi sodišča prve stopnje in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, saj ni identitete med tožbenim zahtevkom in zahtevkom, ki je predmet izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, katere dokaze je izvedlo, pri čemer tudi ni podalo nobene ocene izvedenih dokazov, čeprav je iz obrazložitve sodbe vendarle razvidno, da se opira predvsem na mnenje prof. dr. G. in prof. dr. J. iz januarja 2008, glede katerega se ne opredeli, ali ga šteje kot dokaz ali kot del trditev tožene stranke. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da delničarji tožene stranke na sporni skupščini niso zahtevali utemeljitve o spremembi delnic iz prednostnih v navadne, saj je to izrecno zapisano v zapisniku skupščine in navedeno pod točko V tožbe. Sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj glede uskladitve nezakonitosti, ki jo je vseboval statut tožene stranke, ni bila izbrana ustreznejša rešitev, kajti izbrana rešitev ima hude posledice za imetnike navadnih delnic. Možna bi bila tudi rešitev, po kateri bi se pri prednostnih delnicah popolnoma izključila glasovalna pravica. Statut tožene stranke ni bil v tem delu (glasovalna pravica prednostnih delnic) skladen z zakonom, kar je razvidno iz mnenja Instituta za gospodarsko pravo Univerze v Mariboru, o katerem sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališča. Sprejem izrednih sklepov je namenjen v prvi vrsti zaščiti manjšinskih delničarjev. Nepravilna objava sklica skupščine (kjer se bo odločalo o vprašanju, ki zahteva sprejem izrednega sklepa) privede do ničnosti sklepov. Manjšinski delničarji morajo biti vnajprej obveščeni o načinu in obliki sprejemanja izrednih sklepov. V skladu z določbo 313. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) lahko na sami skupščini podajo predlog za ločeno zasedanje o izrednem sklepu, pri čemer korporacijska ureditev v 3. odst. 316. člena ZGD-1 glede glasovanja o izključitvi ali omejitvi prednosti prednostnih delničarjev v obliki sprejema izrednega sklepa sploh ne predvideva ločenega glasovanja manjšinskih delničarjev na skupnem zasedanju, pač pa zgolj glasovanje na ločenem zasedanju. To zasedanje pa mora biti zanesljivo vnaprej objavljeno. Nesprejemljiva je razlaga sodišča prve stopnje, da bi zaradi tega prišlo do zavlačevanja postopka sprejemanja odločitev, saj gre za strateško odločitev in je zaščita manjšine še toliko bolj pomembna. Iz 2. odst. 313. člena ZGD-1 jasno izhaja, da imajo delničarji, ki (že) sodelujejo pri glasovanju o izrednem sklepu, manjšinsko pravico zahtevati sklic ločenega zasedanja ali objavo zadeve ločenega glasovanja. Torej je lahko takšna zahteva podana že na sami skupščini, saj bi sicer zakonodajalec v okviru te zakonske določbe zapisal, da se sklic ločenega zasedanja lahko zahteva ob uporabi določil o sklicu skupščine s strani manjšine. Tudi 5. odst. 300. člena ZGD-1 omogoča delničarjem, ki podajo svoje nasprotne predloge na sami skupščini, da se ti predlogi obravnavajo na tej isti skupščini. Uprava na sami skupščini nima legitimacije, da odloča, ali se bo o izrednem sklepu glasovalo z ločenim glasovanjem na skupnem zasedanju ali na ločenem zasedanju, pri čemer gotovo tudi ni bil namen zakonodajalca, da bi se ta izbira prepustila predsedniku skupščine. Če kvalificirana manjšina zahteva ločeno zasedanje, je potrebno takšno zasedanje sklicati, sicer izgubi 2. odst. 313. člena ZGD-1 vsakršen smisel. V tej zvezi tudi ne vzdrži interpretacija sodišča prve stopnje o tako imenovani začasni blokadi odločanja o pomembnih zadevah družbe. Če delničar svojo na zakonu temelječo pravico izvrši in izkoristi, mora družba ravnati tako, kot določa zakon, saj družba nima diskrecijske pravice zavrniti uporabo delničarjeve pravice iz razloga domnevne zlorabe, sicer bi bil to vselej argument za neupoštevanje izvrševanja pravic manjšinskih delničarjev. Ker sklic ločenega zasedanja niti v sklicu za 13. zasedanje skupščine tožene stranke, ki se je odvijalo 19.7.2007, niti kasneje ni bil objavljen, je podan razlog za ničnost vseh sklepov, ki so bili sprejeti na omenjeni skupščini. Skupščina namreč ni bila sklicana v skladu z 2. odst. 295. člena ZGD-1, pri čemer se ločene skupščine niso udeležili vsi delničarji, ki imajo pravico odločati na ločenem zasedanju. Poleg tega določba 49. člena statuta tožene stranke ni veljavna, ker ne določa, da mora biti pri sprejemanju izrednega sklepa prisotna vsaj polovica osnovnega kapitala posameznega razreda (kvorum), kot to predpisuje določilo 2. odst. 329. člena ZGD-1.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala prav tako obširen odgovor na pritožbo in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavljala je tudi konkretno zahtevo za povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

Tožeča stranka se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tudi proti sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je bilo ugodeno ugovoru tožene stranke in razveljavljena izdana začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je že s preprosto jezikovno razlago 2. odst. 313. člena ZGD-1 mogoče zaključiti, da lahko manjšinski delničarji na sami skupščini podajo zahtevo za glasovanje o izrednem sklepu na ločenem zasedanju. Gre za manjšinsko pravico, ki jo sodišče s svojo materialnopravno presojo ne more odvzeti. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s trditvijo tožeče stranke, da bo tožeči stranki brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, kar pomeni, da je pritrdilo stališču, da toženi stranki z izdano začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor tudi na to pritožbo, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da tudi to pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo še stroške za odgovor na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, niti ni zagrešilo takšne procesne kršitve, ki je absolutne narave in na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodba, s katero sodišče zavrne tožbeni zahtevek, je vselej ugotovitvena sodba, saj ima značaj negativne ugotovitve. Z njo se ugotavlja, da ne obstoji zahtevek materialnega prava, na katerega tožeča stranka opira dajatveni zahtevek, oz. da ne obstoji zatrjevana pravica ali pravno razmerje, oz. da ne obstoji pravica zahtevati preoblikovanje pravnega razmerja. Po oceni pritožbenega sodišča že iz tega razloga ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločalo o postavljenem tožbenem zahtevku, saj je več kot očitno, da je sodišče prve stopnje zavrnilo oba tožbena zahtevka na način, da je (prvič) zavrnilo ugotovitev, da gre za nične sklepe, sprejete na 13. seji skupščine tožene stranke 19.7.2007, in sicer pod točko 2 do vključno 9 dnevnega reda, kot je to navedeno v notarskem zapisniku notarke N.K. z dne 19.7.2007 pod opr. št. SV, in (drugič) zavrnilo zahtevek na razveljavitev sklepov, sprejetih pod točko 7. in 8. dnevnega reda na isti skupščini, kot so zabeleženi v omenjenem notarskem zapisniku. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je dovolj jasna in je določno opredeljena tudi v smeri zatrjevane identitete, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je kot povsem nepotrebno iz izreka sodbe izpustilo besedilo oz. tekst samih sprejetih sklepov.

V 4. odst. 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sicer predpisano, da mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti dokaze, ki jih je izvedlo, česar sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni naredilo, vendar gre po oceni pritožbenega sodišča za kršitev, ki ni imela nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Katere dokaze konkretno je sodišče prve stopnje izvedlo v dokaznem postopku na prvi stopnji, je namreč razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo (list. št. 177 spisa), poleg tega pa tožeča stranka v pritožbi niti ne konkretno pojasni, na kakšen način je omenjena kršitev sploh lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe (1. odst. 337. člena ZPP). Nikakor pa ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni na podlagi izvedenega dokaznega postopka naredilo dokazne ocene, saj iz obširne obrazložitve te sodbe jasno izhaja, da se je sodišče prve stopnje povsem določno in konkretno opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev konkretnega primera. V tej zvezi sodišče druge stopnje ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje na primeren način opredelilo do pravnih stališč, ki sta jih v sodni spis predložili pravdni stranki v obliki strokovnega mnenja Instituta za gospodarsko pravo Univerze v Mariboru (priloga A 20) in strokovnega mnenja prof. dr. P.G. in prof. dr. M.J. (priloga B4). Ti dve strokovni pravni stališči si sploh ne nasprotujeta, saj sta obravnavali različni materialnopravni vprašanji, pri čemer sodišče prve stopnje pravnega stališča, ki ga je v sodni spis predložila tožeča stranka, nikakor ni spregledalo, marveč je oceni iz tega mnenja v celoti sledilo. Ugotovilo je namreč, da so konkretne prednostne delnice imele določeno prednost pred navadnimi delnicami (najmanj v obliki fiksnega deleža dividende) in da naša korporacijska zakonodaja ne dopušča izdaje prednostnih delnic z omejeno glasovalno pravico, kot je bil ta institut statutarno urejen pri toženi stranki glede delnic, katerih imetnica je Republika Slovenija. Delnicam, ki vsebujejo prednostno pravico pri razdelitvi dobička, se glasovalna pravica lahko izključi (314. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, prej isto 302. člena ZGD). Prednostna delnica torej glasovalno pravico ima, ali je nima. Drugih možnosti korporacijski zakon ne dopušča, zato je bila tožena stranka dolžna odpraviti to očitno nezakonitost statutarnega določila. Katero (zakonito) pot bo tožena stranka oz. njeni organi ubrala, pa ni stvar sodišča, kot to zmotno ocenjuje pritožba, ko izpostavlja očitek, da sodba nima razlogov o tem, zakaj glede uskladitve omenjene nezakonitosti ni bila izbrana drugačna rešitev. Sodišče je namreč pristojno le, da odloča, ali so posamezni skupščinski sklepi zakoniti ali ne (v okviru sodnega postopka za ugotovitev ničnosti ali razveljavitev skupščinskih sklepov), nikakor pa ni njegova naloga v tem, da namesto skupščine delniške družbe (ki edina sprejema sklepa z ustrezno večino) presoja, katera od dveh zakonitih možnosti bi bila za družbo ali delničarje (ali celo posamezni razred delnic) bolj primerna oz. ugodna. Glede v pritožbi izpostavljenih procesnih kršitev pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ne drži pritožbeni očitek, da je protispisna odločite sodišča prve stopnje, da delničarji niso na skupščini zahtevali dodatne utemeljitve o spremembi delnic iz prednostnih v navadne. Takšno stanje stvari, kot to okoliščino v okviru posplošenih trditev v obravnavani pritožbi prikazuje tožeča stranka, iz notarskega zapisnika (priloge od A 15 do A 18), ki je javna listina (domneva resničnosti zapisanih dejstev – 3. odst. 224. člena ZPP), namreč ne izhaja.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Teh zaključkov sicer obravnavana pritožba izrecno in konkretno pravzaprav niti ne izpodbija, razen v delu, kolikor posplošeno navaja, da nastajajo imetnikom navadnih delnic s preoblikovanjem prednostnih delnic v navadne delnice hude posledice. Poleg tega pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka teh škodljivih posledic (tudi v smeri izgube ali omejitve prednosti) ni konkretizirala niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je v okviru tožbenih navedb zgolj pavšalno zatrjevala, da bi morala tožena stranka pojasniti, kakšni bodo morebitni borzni učinki na vrednost navadnih delnic po izvedeni spremembi prednostnih delnic v navadne delnice. Kar zadeva bodočo udeležbo pri delitvi bilančnega dobička, pa že iz omenjenega strokovnega mnenja mariborskega instituta (ki ga je v sodni spis vložila sama tožeča stranka) jasno izhaja, da bodo z omenjeno spremembo premoženjsko prednost izgubili samo prednostni delničarji, in sicer vsaj v delu v najprej zagotovljenega dela fiksne dividende. Pritožbeno sodišče na tem mestu v celoti sprejema tudi argumentirano oceno sodišča prve stopnje glede uporabljenega menjalnega razmerja v zvezi s spremembo prednostnih delnic v navadne delnice. V primeru preoblikovanja enega razreda delnic v drugega ne gre za pridobitev novih delnic, niti za razpolaganje z obstoječimi delnicami, marveč zgolj za spremembo vsebine posameznih pravic iz delnice. Pravno gledano gre za eno in isto delnico, ki pomeni isti delež v osnovnem kapitalu in iste članske pravice, le konkretna vsebina članskih pravic je drugačna.

Tožeča stranka je v okviru primarnega tožbenega zahtevka uveljavljala ničnost praktično vseh sklepov, ki so bili sprejeti na 13. seji skupščine tožene stranke, ki se je odvijala 19.7.2007. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je uprava tožene stranke objavila sklic te skupščine z dnevnim redom in predlogi sklepov ter razširitev dnevnega reda s predlogi sklepov (na predlog prednostnega delničarja glede izključitve prednosti in posledično ustreznih sprememb statuta – točka 7. in 8. dnevnega reda skupščine) v Uradnem listu, pri čemer je bil glede predlaganih sprememb statuta v objavi naveden tudi čas in kraj kjer, so si lahko zainteresirani delničarji vpogledali ustrezno skupščinsko gradivo. Iz tega pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da je skupščino sklicalo poslovodstvo tožene stranke (upravičen sklicatelj) in da je bil sklic pravilno (v skladu z zakonom in statutom) objavljen v Uradnem listu. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni bil podan ničnosti razlog iz 1. alineje 390. člena ZGD-1. Ravno tako je v materialnopravnem pogledu pravilna ocena sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni bila kršena pravica tožeče stranke do obveščenosti, saj iz že omenjenih notarskih zapisnikov ni razvidna okoliščina, da je tožeča stranka (oz. njeni pooblaščenci) sploh skušala uveljaviti to pravico do obveščenosti, kaj šele, da bi ji bilo to dejanje na skupščini onemogočeno. Pritožbeno sodišče se zato na tem mestu v celoti pridružuje argumentiranim in dokazno podprtim zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih pavšalne pritožbene navedbe v smeri protispisnosti ne morejo omajati.

Ne soglaša pa sodišče druge stopnje s pravnim naziranjem prvostopnega sodišča, da ne držijo navedbe tožene stranke, da se v konkretnem primeru za veljavnost sklepov pod točko 7. in 8. dnevnega reda ne sme uporabljati določilo 49. člena statuta tožene stranke o tem, da mora (v obliki izrednega sklepa) dati soglasje k tema dvema sklepoma tudi razred neprizadetih navadnih delničarjev. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč statutarno določilo v tem delu v nasprotju s prisilno (zakonsko) ureditvijo. Res je sicer, da se izredni sklep sprejema tedaj, ko tako določi zakon, lahko pa se tako opredeli avtonomno v statutu družbe (1. odst. 313. člena ZGD-1), vendar pa je treba imeti ob tem pred očmi, da delniško pravo ni dispozitivno, ampak je kogentno, pri čemer je avtonomija delničarjev mogoča le tedaj, kadar jo zakon izrecno predpisuje, in samo v obsegu, ki ga zakon izrecno dopušča. S statutom se dodatna vprašanja uredijo le, če zakon teh vprašanj ne ureja celovito (načelo statutarne strogosti – 2. odst. 183. člena ZGD-1). Kar zadeva sprejem in veljavnost sklepa o izključitvi ali omejitvi prednosti, pritožbeno sodišče meni, da je zakonodajalec to vprašanje uredil celovito in koherentno v specialni določbi 316. člena ZGD-1. Isto velja tudi za sprejem in veljavnost sklepa o spremembi statuta, kar je vsebinsko in zaokroženo urejeno v določbi 329. člena ZGD-1. Za veljavnost sklepa o omejitvi ali razveljavitvi prednosti je potrebno zgolj soglasje (v obliki izrednega sklepa) prednostnih delničarjev. Tudi za veljavnost sklepa o spremembi statuta, s katerim se dosedanje razmerje več razredov delnic spremeni v škodo enega razreda, je potrebno samo soglasje tega prizadetega razreda, saj ni videti nobenega razumnega razloga, da bi o takšnem predlogu sklepa neprizadeti razred delničarjev glasoval dvakrat: enkrat v okviru sprejemanja rednega sklepa in drugič kot poseben razred v okviru sprejemanja izrednega sklepa. Samo prizadeti delničarji morajo sprejeti izredni sklep, pri čemer za sprejetje tega izrednega sklepa velja določba 2. odst. 329. člena ZGD-1, kjer je urejeno vprašanje o potrebni večini za sprejem tega sklepa (3. odst. 329. člena ZGD-1). Stavka, da lahko statut uredi tudi druge zahteve, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče tolmačiti v smeri, da lahko statut mimo jasne, zaokrožene in vsebinsko racionalne zakonske ureditve predpiše tudi, da za veljavnost sklepa o spremembi statuta (s katerim se razmerje več razredov spremeni v škodo enega razreda) potrebno tudi (še) soglasje neprizadetega razreda delnic v obliki izrednega sklepa. Iz tega pa sledi, da tožeča stranka (delničarji, imetniki navadnih delnic, katerih deleži, s katerimi sodelujejo na glasovanju, dosegajo relevantno desetino deležev) na konkretni skupščini sploh ni bila upravičena zahtevati sklic ločenega zasedanja po 2. odst. 313. člena ZGD-1, saj ni šlo za delničarja, ki sodeluje pri glasovanju o izrednem sklepu. Že iz tega razloga sklepa, ki sta bila sprejeta na obravnavani skupščini v okviru 7. in 8. točke dnevnega reda, nista nična oz. izpodbojna.

Pa tudi sicer (kolikor bi bila statutarna ureditev v tem delu vendarle v mejah, ki jih dopušča zakon) ZGD-1 v 2. odst. 313. člena predpisuje, da manjšinski delničarji, ki sodelujejo pri glasovanju o izrednem sklepu, lahko zahtevajo sklic ločenega zasedanja ali objavo zadeve ločenega glasovanja, kar z drugimi besedami pomeni, da ni nujno (kot je to primer v nemški ureditvi – glej podrobno 4. odst. paragrafa 124 AktG), da se ločeno glasovanje objavi kot posebna točka dnevnega reda že ob sklicu skupščine. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba glede časovne točke, do katere lahko manjšinski delničarji predlagajo objavo zadeve ločenega glasovanja, smiselno uporabiti določbo 1. odst. 298. člena ZGD-1, saj gre po eni strani za manjšinsko pravico, po drugi strani pa v tej zvezi določila o nasprotnem predlogu iz 300. člena ZGD-1 niti pojmovno ni mogoče uporabiti. Nasprotni predlogi delničarjev se namreč obravnavajo na sami skupščini (5. odst. 300. člena ZGD-1), zato so lahko podani tudi na sami skupščini, medtem ko manjšinski predlog objave zadeve ločenega glasovanja o izrednem sklepu na sami skupščini že pojmovno ni mogoč, saj gre pri teh sklepih, četudi ni vnaprej objavljeno ločeno glasovanje, že po naravi stvari za sklepe, o katerih ločeno (v obliki soglasja k rednemu sklepu) glasuje razred prizadetih delnic. Tudi sklic ločenega zasedanja lahko zahtevajo samo prizadeti delničarji, to je tisti delničarji, ki so upravičeni zahtevati izredne sklepe, pri čemer se za sklic ločenega zasedanja in udeležbo na njem, kakor tudi za pravico do obveščenosti, smiselno uporabljajo določbe o sklicu skupščine, za izredne sklepe pa določbe o skupščinskih sklepih. To pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da je treba smiselno uporabiti določilo 296. člena ZGD-1 (sklic na zahtevo manjšine), če skupščina o določeni točki dnevnega reda s strani uprave še ni bila sklicana (v konkretnem primeru o izključitvi prednosti prednostnih delnic in v tej zvezi povezani spremembi statuta). Če pa je skupščina že bila sklicana, potem pride v poštev smiselna uporaba 1. odst. 298. člena ZGD-1, saj gre pri zahtevi za ločeno zasedanje pravzaprav za proceduralno spremembo že objavljenega dnevnega reda zasedanja skupščine. Ne gre torej za nasprotni predlog po določbi 300. člena ZGD-1, ki se lahko poda in obravnava na sami skupščini, kajti nasprotni predlog, ki ni vezan na manjšinsko pravico, že pojmovno pomeni vsebinsko obrnjeno sliko samega predloga objavljenega sklepa. V konkretnem primeru bi šlo denimo za nasprotni predlog, če bi upravičeni delničarji na sami skupščini predlagali, da se nezakonitost glede obstoječih prednostnih delnic odpravi na način, da se pri teh delnicah v celoti izključi glasovalna pravica.

Skupščinski sklep, sprejet na 13. seji skupščini tožene stranke pod točko 8 dnevnega reda, po oceni pritožbenega sodišča ni ničen, prav tako pa tudi ni izpodbojen, saj je bil sprejet v skladu z zakonom in statutom tožene stranke. V tej zvezi je bil namreč redni sklep sprejet z zadostno kvalificirano večino, razred prizadetih delničarjev pa je soglasno (100% glasov) na ločenem glasovanju podprl to odločitev. Iz tega skledi tudi, da je bila pri sklepanju zastopana najmanj polovica osnovnega kapitala razreda prednostnih delničarjev (enako velja tudi za drugi izredni sklep, ki ga je sprejel razred navadnih delničarjev), kar pomeni, da je bilo v celoti spoštovano tudi zakonsko določilo iz 2. odst. 329. člena ZGD-1. Nekoliko drugačna pa je situacija, ki se nanaša na skupščinski sklep, ki ga je skupščina tožene stranke sprejela v okviru 7. točke dnevnega reda in sicer iz razloga, ker razred prednostnih delničarjev izrednega sklepa v okviru te točke dnevnega reda ni sprejel na ločenem zasedanju, temveč na skupnem zasedanju z ločenim glasovanjem. V določbi 3. odst. 316. člena ZGD-1 je namreč predpisano, da odločajo prednostni delničarji o soglasju glede razveljavitve ali omejitve prednosti na ločenem zasedanju z izrednim sklepom. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tako sprejet sklep ni obremenjen z ničnostnimi razlogi, kot skuša to prikazati obravnavana pritožba, saj je bil sprejet na skupščini, ki je bila sklicana v skladu z 2. odst. 295. člena ZGD-1. Dejstvo pa je, da izredni sklep v okviru te točke dnevnega reda ni bil sprejet na ločenem zasedanju. Takšen način odločanja o tem vprašanju namreč zahteva sam zakon. Vendar pa je skupščinski sklep v primeru kršitve zakona izpodbojen le, če je kršitev vplivala na veljavnost sklepa (2. točka 1. odst. 395. člena ZGD-1). Takšne relevančne zveze pa tožeča stranka sploh ni konkretno zatrjevala in dokazovala (tudi v pritožbi ne), upoštevaje ob tem tudi, da je izredni sklep o tem vprašanju (z ločenim glasovanjem na skupnem zasedanju) z zadostno statutarno večino sprejel tudi razred navadnih delničarjev. Zaradi tega se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pojasnila, kakšno ugodnost (v smislu drugačnega rezultata glasovanja) bi dosegla s tem, da bi se o spornem izrednem sklepu glasovalo na ločenem zasedanju, kajti ločeno zasedanje in ločeno glasovanje na skupnem zasedanju tudi po oceni pritožbenega sodišča nista kvalitativno različni kategoriji glasovanja.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sklep:

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil v celoti pravnomočno zavrnjen, zato že iz tega razloga niso podani pogoji za predlagano začasno odredbo. Pritožbeno sodišče iz tega razloga niti ni vsebinsko obravnavalo ostalih pritožbenih razlogov, ki jih je tožeča stranka izpostavila v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, in je pritožbo tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je toženi stranki kot potrebne stroške priznalo stroške za odgovor na pritožbo zoper sodbo in za odgovor na pritožbo zoper sklep (smiselna uporaba 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Za odgovor na pritožbo zoper sodbo je toženi stranki priznalo nagrado v višini 1.625 odvetniških točk, za odgovor na pritožbo zoper sklep pa nagrado v višini 1.300 odvetniških točk, 2% oz. 1% od nagrade za materialnega stroške in 20% DDV na skupno nagrado, torej skupaj 1.632,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).