VSRS Sklep X Ips 870/2007

Revizija se zavrže.

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 10. 12. 2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS,

št. 105/06 in 26/07 – sklep US

).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.11.2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada N.G. z dne 8.5.2002. Prvostopenjski carinski organ je v navedeni odločbi dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave V. z dne 12.2.1999, iz razloga po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), ker je bilo v postopku naknadnega preverjanja deklaracije ugotovljeno, da predmetno blago ne bi smelo biti deležno preferencialne carinske obravnave, ker potrdilo o poreklu blaga ni bilo verodostojno.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. O ustavnosti tega stališča se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka K.Š. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra za finance dr. D.M., ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister za finance dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra.

ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje neenotno sodno prakso upravnega sodišča glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po določbah

Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99) in v zvezi s tem odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča.

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, ali če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil obnovljeni postopek carinjenja izveden pravilno in zakonito ter s tem povezano vprašanje, ali je treba carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunom carine po CZ

ali

na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP

.

Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Sodna praksa prvostopenjskega sodišča je v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Poleg tega se vrhovno sodišče glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja z ustaljenim stališčem prvostopenjskega sodišča, v skladu s katero pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Glede v reviziji zatrjevane neenotnosti sodne prakse prvostopenjskega sodišča v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), in sicer, da naknadno preverjanje carinske deklaracije po določbah CZ (in na podlagi tega naknadni obračun carinskega dolga) ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji). V obravnavanem primeru je bil carinski postopek obnovljen na podlagi določb ZUP o obnovi postopka, zato sklicevanje tožeče stranke na določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ni relevantno. Tudi neenotnost sodne prakse zato ni izkazana.

Ker torej vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za odločitev o vsebini zadeve, torej ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

V skladu s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.