VSL Sodba in sklep I Cp 3123/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in ugotovilo, da je lastnik parkirnega prostora v podzemni garaži stanovanjskega bloka R. 32 - 44, ki je v zemljiški knjigi vpisan z ID znakom 000, posamezni del št. 1 v stavbi 1 k. o. YX. V presežku je zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo s posebnim sklepom¹ in odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 982,22 EUR v roku 15 -tih dni s pripadki.

2Toženec zoper obe odločitvi vlaga pritožbo.

3V pritožbi zoper sodbo, ki jo vlaga zoper odločitev pod točko I, navaja, da je zmotna ugotovitev, da gre pri parkirišču za pomožen prostor. Iz soinvestitorske pogodbe, aneksa in sporazuma o identifikaciji nepremičnine ne izhaja, da parkirni prostor spada k stanovanju. To za definicijo pomožnega prostora tudi ne zadošča - prostor mora hkrati predstavljati tudi sestavni del stanovanja. Zakaj naj bi šlo za sestavni del stanovanja, pa iz izpovedb zaslišanih prič ne izhaja. V zvezi s tem sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da je moral investitor že ob izgradnji zagotoviti ustrezno število parkirnih mest. Posest nepremičnine ne utemeljuje stališča, da gre za pomožni prostor. Toženec je, ko se je seznanil z uporabo, tožnika oziroma njegove pravne prednike pozival k ureditvi spornega razmerja. Za presojo je odločilen dogovor v soinvestitorski pogodbi o plačilu kupnine za sporno nepremičnino. Aneks predstavlja samostojno prodajno pogodbo. Za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini je potrebna pisna pogodba. Ni razumljivo, zakaj je sodišče vsebino (pisne) pogodbe SV 447/06 zanemarilo in njeno vsebino utemeljuje z izpovedbo strank. Pogodba izrecno našteva prostore, ki so s stanovanjem neločljivo povezani, a parkirišče pri tem ni omenjeno. Izostala je opredelitev sodišča do izpovedi strank o tem, zakaj v pogodbi parkirno mesto ni omenjeno. Izročitev daljinca lahko pomeni le uporabo brez pravne podlage. Iz pogodbe ni razvidna izročitev parkirnega prostora. Opozarja, da je bilo takrat parkirno mesto že vpisano v zemljiško knjigo s samostojnim identifikacijskim znakom. Če je v samostojnem pravnem prometu, ne zadošča, da bi opredelitev stanovanja v prodajni pogodbi, kot to izhaja iz sodbe, predstavljala zavezovalni pravni posel. To bi veljalo le, če bi bil prostor v zemljiški knjigi naveden kot pomožni prostor. Ne drži, da prodajalec stanovanja brez parkirnega prostora ni mogel prodati. Ker ni šlo za njegov sestavni del, je bil dolžan prodati le stanovanje. Če bi bilo drugače, bi to v pogodbi omenili. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer se navaja, da je bilo zahtevi po pisnosti zadoščeno, saj ni jasno, kateri zakon ima sodišče v mislih. Opozarja, da neobstoječa pogodba ne more konvalidirati. Ker tožnik ni izkazal veljavnega pravnega naslova, ni bil v dobri veri. Vedel je, da ni lastnik, saj to izkazuje pogodba, v kateri ta nepremičnina ni omenjena; ne gre za pomožni prostor; v zemljiški knjigi pa je lastninska pravica vpisana na toženca. Ni jasno, kako je tožnik ob neurejeni zemljiški knjigi štel, da je pridobil lastninsko pravico tudi na sporni nepremičnini. Dobro vero tožnika izključuje tudi izpovedba priče M. M. Toženec nepremičnine ni prodal, zato ne drži zaključek, da pri pridobitvi lastninske pravice ni bil v dobri veri. Če nepremičnine ni uporabljal, to pomeni le to, da lastninske pravice ni užival. Sodba, na katero se sodišče sklicuje, s konkretno zadevo ni primerljiva. Priglaša stroške.

4V pritožbi zoper sklep navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ni uspel s predlogom za izdajo začasne odredbe in s primarno uveljavljenim dajatvenim zahtevkom. Sodišče ni obrazložilo zavrnitve priznanja teh stroškov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni, da ima spremenjena tožba naravo nove tožbe. Ker imata oba zahtevka samostojno naravo, bi mu moralo sodišče priznati nagrado za zavrnjeni dajatveni zahtevek. Sodišče se do stroškov, ki so nastali pred spremembo tožbe, ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Stroški toženca znašajo 1.624,43 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

5Tožnik je na pritožbo zoper sodbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo

7Tožnik zahteva ugotovitev, da je lastnik nepremičnine, to je parkirnega prostora v podzemni garaži objekta Resljeva 32 do 44. Trdi, da je lastninsko pravico priposestvoval. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da so bili že pravni predniki tožnika (O. J. in K. S. oziroma kasneje njuni dediči) dobroverni in zakoniti posestniki nepremičnine v trajanju več kot deset let (od 12. 11. 1991 do 21. 7. 2006)² , dobroveren lastniški posestnik³ pa je bil od nakupa nepremičnine (to je od 27. 9. 2006) do vpisa pravnega prednika toženca v zemljiško knjigo (to je do 4. 3. 2008) tudi tožnik. Za toženca je ugotovilo, da ob pridobitvi lastninske pravice ni bil v dobri veri.

8Toženec je že pred sodiščem prve stopnje trdil, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi, da pravni predniki tožnika, enako pa trdi tudi za tožnika, niso razpolagali z veljavnim pravnim naslovom, saj jim sporna nepremičnina s strani njegovega pravnega prednika (P., d. o. o.) ni bila prodana (prodano naj bi bilo le stanovanje), kasneje pa ni bila prodana niti tožniku. Ključno zanj je dejstvo, da parkirni prostor v kupnih pogodbah ni naveden.

9Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da pritožnik zmotno meni, da se lahko sporno vprašanje, kaj je bilo prodano (zato, ker je za veljavnost pogodbe predpisana pisna oblika) ugotavlja le preko vsebine obeh kupnih pogodb, torej z vpogledom v listino. ZPP v tem pogledu nima pravil. Pozna več dokaznih sredstev (poleg listinskih dokazov še zaslišanje strank in prič ter postavitev izvedenca), s katerimi stranka lahko dokazuje svoje (sporne) trditve. Sodišče prve stopnje je zato vprašanje, kaj je bilo prodano, pravilno reševalo ne le na podlagi vsebine pogodb (njune vsebine namreč ni spregledalo, saj je izrecno ugotovilo, da v pogodbah parkirni prostor ni izrecno omenjen), ampak na podlagi dokazne ocene vseh dokazov, ki jih je v zvezi s tem izvedlo, med drugim tudi izpovedbe priče K. K. in tožnika. Dodati je treba tudi to, da noben zakon ne določa, da bi moral biti predmet pogodbe - konkretno stanovanje - v pogodbi specificiran tako, da so nujno navedeni vsi njegovi deli. Ob upoštevanju 34. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zadošča, da je predmet določen oziroma določljiv. Povedano drugače: predmet tako prve kot druge kupne pogodbe je bilo stanovanje, kaj je k njemu sodilo, pa je bilo dejansko vprašanje. To vprašanje je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno rešilo, ko je ugotovilo, da je k stanovanju (kot pomožen stanovanjski prostor⁴) sodilo tudi parkirno mesto in je bilo prodano skupaj s stanovanjem.

10Odgovor na vprašanje, ali je parkirni prostor pomožen stanovanjski prostor in s tem sestavni del stanovanja, je odvisen od okoliščin posameznega primera⁵. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje takšne okoliščine tudi ugotovilo in jih nanizalo v razlogih pod točkami 16 do 19. Te okoliščine⁶ tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo več kot dovolj podlage ne le za zaključek, da je parkirno mesto bilo pomožni stanovanjski prostor in s tem sestavni del (prodanega) stanovanja⁷ , ampak tudi za presojo, da konkretno stanovanje in parkirni prostor tvorita funkcionalno celoto⁸.

11Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožnik v pritožbi prepričljivih argumentov za drugačno presojo vprašanja, ali gre za pomožni stanovanjski prostor ali ne, ne ponudi.

Res je, da v sklenjenih pogodbah (soinvestitorska pogodba, aneksi in sporazum o identifikaciji nepremičnin) parkirni prostori niso izrecno opredeljeni kot pomožni prostori, vendar to ni odločilno. Pomembno je (in to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo), da iz teh dokumentov izhaja, da je bilo že ob gradnji in kasneje jasno, da vsakemu stanovanju pripada tudi parkirišče. To pa je ena od okoliščin, ki je za presojo, ali gre za pomožen stanovanjski prostor ali ne, pomembna.

Dejstvo, da je bilo treba ob izgradnji vsakemu stanovanju zagotoviti tudi parkirno mesto, je bilo neprerekano. Sodišču prve stopnje zato v zvezi s tem dokaznega postopka ni bilo treba izvajati (214. člen ZPP). Je pa o tem izpovedal tudi zaslišani L. L., nekdanji direktor pravnega prednika toženca.

Dejstvo, da so pravni predniki tožnika parkirni prostor uporabljali, neposredno res ne dokazuje, da gre za pomožni stanovanjski prostor, kaže pa na to vsaj posredno - če ne bi šlo za pomožni stanovanjski prostor, ki je bil sestavni del kupljenega stanovanja, ga zagotovo ne bi imeli v (nemoteni) uporabi več kot deset let⁹.

Sodišče prve stopnje je vsebino soinvestitorske pogodbe, aneksa in dogovor glede plačila pravilno interpretiralo in dokazno ocenilo (glej točko 20 izpodbijane sodbe). Ob izrecni ugotovitvi v aneksu (priloga A4), da k stanovanju pripada tudi parkirno mesto, zapis, da bo kupnina za parkirno mesto plačana po končnem obračunu za stanovanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni le to, kar je pojasnilo prvo sodišče: ker je bila vrednost stanovanj s parkirišči večja kot je bilo to ocenjeno ob sklenitvi soinvestitorske pogodbe, sta se pogodbeni stranki dogovorili za plačilo razlike v denarju. S sklenitvijo aneksa tudi ni bila sklenjena (posebna) kupna pogodba za parkirišča, ampak je bilo le ugotovljeno, kaj je bil predmet osnovne pogodbe (stanovanja s parkirišči) in dogovorjen drugačen način poplačila (poleg sodelovanja pri izgradnji še plačilo v denarju).

Ob povedanem se izkaže, da je očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava (določb SZ oziroma SZ-1 glede opredelitve pomožnih stanovanjskih prostorov) neutemeljen. V zvezi s tem pa je neutemeljen tudi očitek o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj te kršitve ni mogoče utemeljevati z očitki, ki kažejo na nestrinjanje z dokazno oceno. Gre namreč za kršitev, ki je tehnične narave in jo sodišče stori s tem, ko napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo.

12Kot je bilo že poudarjeno, pa sodišče prve stopnje ugotovitve, da je bilo parkirno mesto (kot del stanovanja) prodano tako pravnima prednikoma tožnika kot tožniku, ni oprlo zgolj na okoliščino, da je šlo za pomožen stanovanjski prostor, ampak tudi na izpovedbo priče K. K. in tožnika. K. K. je tako potrdila, da ji je njena sestra (K. S.) ob nakupu stanovanja povedala, da je zraven tudi parkirišče. To z drugimi besedami pomeni, da je kupila vse: stanovanje in parkirno mesto. Priča je še povedala, da je bilo tudi tožniku prodano stanovanje s parkiriščem in mu je sama predala ključe in daljinca. Da je parkirno mesto prodano (tako v letu 1991 kot v letu 2006), pa (vsaj posredno) potrjuje dejstvo, da so tako pravni predniki tožnika kot tožnik parkirno mesto vse od novembra 1991 uporabljali in plačevali tudi stroške, ki so na to parkirno mesto vezani (skupna elektrika za garažo).

13Okoliščine, ki jih toženec izpostavlja v pritožbi, ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitve, da je bilo tako leta 1991 kot 2006 prodano (kot del stanovanja) tudi sporno parkirno mesto:

Sodišče prve stopnje tako izpovedbe tožnika, zakaj v pogodbi (iz leta 2006) parkirno mesto ni bilo posebej navedeno, ni spregledalo, jo je pa, glede na ugotovitev, da je bil parkirni prostor nedvomno tožniku prodan skupaj s stanovanjem, v tem delu pravilno štelo za nerelevantno.

Dejstvu, da je bil tožniku ob prodaji oziroma nakupu stanovanja izročen daljinec za dostop do parkirnega mesta, je sodišče prve stopnje pripisalo ustrezno težo. Gre namreč za simbolično izročitev posesti, kar še dodatno kaže, da je bil parkirni prostor tožniku res prodan.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo parkirno mesto (kot posamezen del) v zemljiško knjigo vpisano šele po letu 1991, torej že po tem, ko je bilo kot del stanovanja prodano pravnima prednikoma tožnika. Opozarjanje na to dejstvo v zvezi z kupno pogodbo iz leta 1991 že zato ne more biti relevantno. Ne more pa vplivati niti na ugotovitev, kaj je bilo prodano tožniku v letu 2006. Tudi če bi sledili stališču toženca, da bi zato, ker je bila takrat nepremičnina v zemljiški knjigi že vpisana kot (samostojen) posamezen del, morala biti v pogodbi posebej navedena, ni dvoma, da sta jo pogodbeni stranki obravnavali kot sestavni del stanovanja in je bila zato med prodajalci (dediči O. J. in K. S. ter tožnikom) sklenjena vsaj ustna kupna pogodba, ki je bila realizirana in ji zato veljavnosti ni mogoče odrekati (58. člen OZ).

Res je, da parkirni prostor kot pomožni stanovanjski prostor s stanovanjem ni vedno neločljivo povezan in je zato lahko (ob soglasju prizadetih) samostojen objekt stvarnopravnih pravic, vendar pa konkreten primer ni tak. Dokazni postopek je namreč potrdil trditev tožnika, da se je stanovanje tako v letu 1991 kot 2006 prodalo kot celota, torej skupaj s parkirnim prostorom.

14Dobroverna posest se po 72. členu ZTLR (enako določa 9. člen SPZ) domneva. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je bilo na tožencu, ki pa ga tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogel.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo, da so bili pravni predniki tožnika vse od nakupa pa do 21. 7. 2006 v dobri veri, da so lastniki parkirnega prostora. Kot je bilo že obrazloženo, so razpolagali z veljavno pogodbo, ki je bila (ob upoštevanju sklenjene soinvestitorske pogodbe in aneksa) sklenjena z dejanskim lastnikom, od tedaj dalje pa so imeli nepremičnino tudi v (nemoteni) posesti in so v zvezi z njo nosili tudi stroške. Pravni prednik toženca je šele v letu 2006 pravne prednike tožnika obvestil, da bo predlagal vpis v zemljiško knjigo in jih seznanil s stališčem, da parkirni prostor s kupno pogodbo v letu 1991 ni bil prodan. Tudi dejstvo, da se pravna prednika tožnika ob nakupu nista vpisala v zemljiško knjigo, ne more biti odločilno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno (parkirni prostor ni bil vpisan kot posamezen del, pravni prednik toženca se je v zemljiško knjigo vpisal šele v letu 2008). Tudi sodna praksa je za čas veljavnosti ZTLR upoštevala, da je dobroveren posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova, nedobrovernosti pa ni utemeljevala zgolj z okoliščino, da priposestvovalec v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Dobrovernosti ni bilo le v primeru, če je posestnik vedel, ali bi moral po okoliščinah domnevati, da stvar pripada nekomu drugemu¹⁰. V konkretnem primeru toženec takšnih okoliščin ni izkazal.

15Pritožnik pa neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitev, da je bil od nakupa pa do leta 2008 (ko se je kot lastnik parkirnega prostora v zemljiško knjigo vpisal njegov pravni prednik) v dobri veri tudi tožnik. Kot je bilo že obrazloženo, je tudi on razpolagal z veljavno kupno pogodbo, pri čemer je šlo najmanj za realizirano ustno pogodbo. Sklicevanje na opis predmeta nakupa v pisni kupni pogodbi je zato za presojo dobre vere nerelevanten. Toženec dobre vere tožnika ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na podatke (neurejene) zemljiške knjige. Tožnik je nepremičnino kupil od dedičev prvih dveh kupcev, ki so mu pojasnili, da parkirni prostor pripada stanovanju, lastnino (na stanovanju in s tem tudi parkirnem prostoru) so izkazovali s kupno pogodbo, parkirni prostor pa so imeli tudi v posesti, saj so razpolagali z daljincem, ki je omogočal dostop in je bil ob nakupu tožniku tudi izročen. Tožnika pri uporabi, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni nihče oviral. Pritožnik v pritožbi sicer omenja pozive k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, vendar pa gre za pozive iz časa po letu 2008. Končno tudi izpovedba priče M. M. tožnikove dobre vere (do leta 2008) ni izpodbila. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je do telefonskega razgovora, v katerem se je izkazalo, da tožnik (že) ve, da je lastninska pravica na parkirnem prostoru sporna, prišlo v letu 2013, kar pa ne dokazuje, da je za to vedel že pred letom 2008, ampak potrjuje ugotovitev, da je za to izvedel, ko se je pravni prednik toženca vpisal v zemljiško knjigo.

16Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženca na izjemo iz drugega odstavka 44. člena SPZ, saj se ta nanaša le na primere pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se namreč lahko sklicuje le tisti, ki je na navedeni podlagi pridobil veljavno pogodbeno lastninsko pravico na nepremičnini, kar pa toženec, ki je kot edini družbenik, po zaključku likvidacijskega postopka družbe P., d. o. o., na podlagi sklepa skupščine te družbe o izročitvi premoženja, postal lastnik sporne nepremičnine, ni.

Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožencu varstva po tej določbi tudi sicer ne bi bilo mogoče nuditi. V slabi veri je tako lahko (tudi) tisti, ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da pravni prednik toženca parkirnega mesta ni nikoli uporabljal in do njega ni imel dostopa, pač pa so ga uporabljali pravni predniki tožnika oziroma tožnik. Ker je bilo posestno stanje navzven zaznavno, bi toženec ob vsaj minimalni skrbnosti lahko ugotovil, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je neutemeljeno tudi sklicevanje na dobro vero toženčevega pravnega prednika, to je družbe Pako, d. o. o., saj je bila slednja tista, ki je sporno nepremičnino prodala pravnemu predniku tožnika in je bila, preden se je vpisala v zemljiško knjigo, tudi podpisnica sporazuma o identifikaciji nepremičnin (v njem pa je izrecno ugotovljeno, da parkirna mesta pripadajo stanovanjem). Pred vpisom je bila seznanjena tudi s sodbo I Cp 5240/2006, v kateri je bilo potrjeno stališče o pripadnosti parkirnih prostorov stanovanjem.

17Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

18Glede pritožbe zoper sklep o stroških

19Odločitev o stroških postopka je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pri čemer s tem delom posebni stroški niso nastali. Zahtevek je bil zavrnjen (ne da bi se v zvezi z zavrnjenim delom izvajali kakršnikoli dokazi) le v delu, s katerim je tožnik zahteval, da toženec (s strani sodišča ugotovljeno) lastninsko pravico prizna in dopusti vpis v zemljiško knjigo. Tožniku je zato sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno priznalo vse stroške.

20Na presojo uspeha strank v postopku ne more vplivati dejstvo, da je bil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (pravnomočno) zavrnjen. Ne gre namreč za odločitev o glavni stvari. (Ne)uspeha z predlogom za začasno odredbo tudi ni mogoče upoštevati tako, da bi sodišče o stroških, ki so strankama v zvezi z odločanjem o začasni odredbi nastali, odločalo ločeno. V primeru, da je predlog za izdajo začasne odredbe vložen med pravdnim postopkom, so namreč stroški, ki pravdnima strankama v zvezi s tem nastanejo, del pravdnih stroškov in delijo usodo vseh ostalih stroškov. Povedano drugače: ker toženec v tem postopku ni uspel, tudi do povračila stroškov v zvezi z začasno odredbo ni upravičen. Nobene potrebe zato ni bilo, da bi se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do njih opredeljevalo in jih odmerjalo. Izostanek teh razlogov posledično ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21Res je tožnik med postopkom, to je na prvem naroku, spremenil tožbeni zahtevek, vendar tudi ta okoliščina ne daje podlage za drugačno stroškovno odločitev. Sodišče je izvajalo dokaze in s sodbo odločalo le o tako spremenjenem zahtevku, ne pa morda o primarnem in podrejenem zahtevku kot to (zmotno) navaja pritožnik v pritožbi. Sodišče torej zahtevka, kot je bil postavljen pred spremembo, ni zavrnilo. Tožencu pa zaradi spremembe tožbe tudi sicer niso nastali nič večji stroški kot bi mu nastali, če bi tožnik že ob vložitvi tožbe pravilno oblikoval svoj zahtevek oziroma vložil sklepčno tožbo, saj je z dokaznim postopkom sodišče pričelo šele po spremembi. Opredeljevanje sodišča prve stopnje do stroškov, ki so tožencu nastali pred spremembo oziroma njihovo odmerjanje zato ni bilo potrebno, kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni bila storjena.

22Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

Glede pritožbenih stroškov

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker toženec s pritožbama ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožniku v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

¹ Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le opozarja, da 163. člen ZPP poseben sklep o stroških predvideva le v primeru, če pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. O stroških postopka bi moralo sodišče odločiti v sodbi s katero se je postopek končal.
² Na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v času 1.9.1980 do 31.12.2002, je dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku desetih let.
³ Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003 je v 43. členu za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini predpisal dobroverno lastniško posest v trajanju desetih let.
⁴ Stanovanje je nedeljiv materialnopravni pojem. Po definiciji 2. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) so bili sestavni deli stanovanja tudi pomožni prostori in so praviloma delili njegovo usodo (primerjaj odločbo VS RS II Ips 308/1999).
⁵ Primerjaj odločbo II Ips 928/1993 in II Ips 280/2005. V slednji so primeroma naštete okoliščine, ki nudijo podlago za zaključek, da gre za pomožne prostore (da je bil prostor (garaža) že od vsega začetka predviden kot pomožni prostor stanovanja, da ima vsako stanovanje svojo garažo, da je podlaga za uporabo stanovanja in garaže ista pogodba itd.)
⁶ Stanovanje se nahaja v strogem središču ...; iz zazidalnega načrta, ki je veljal ob gradnji, izhaja, da so morala imeti vsa stanovanja ustrezna parkirna mesta v podzemlju objekta; v stanovanjskem objektu R. 32 do 44 je toliko parkirnih mest kot stanovanj; stanovanja in parkirna mesta so bila enako označena (stanovanje tožnika in pripadajoč parkirni prostor z oznako C1); na podlagi soinvestitorske pogodbe z dne 15. 10. 1984 in aneksov je bila na pravnega prednika toženca prenesena lastninska pravice ne le na štirih stanovanjih, ampak tudi na (pripadajočih) parkirnih mestih; v sporazumu o identifikaciji nepremičnin z dne 3. 7. 2006, ki ga je sklepal pravni prednik toženca z družbo IMOS, je bilo ugotovljeno, da k stanovanjem pripadajo tudi parkirna mesta, naveden pa tudi opis stanovanj in pripadajočih parkirnih mest (k stanovanju tožnika, označenem s C1, sodi parkirni prostor C1 v prvi kleti objekta).
⁷ Ob prodaji po privatizacijskih predpisih (117. člen SZ) je bil lastnik stanovanja dolžan imetniku stanovanjske pravice prodati ne le stanovanja ampak tudi pomožen prostor, če je bil ta sestavina stanovanja.
⁸ Smiselno enako stališče je pritožbeno sodišče doslej zavzelo v zadevi I Cp 5240/2006, I Cp 2099/2010, II Cp 2389/2015 in I Cp 3185/2015.
⁹ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do prve komunikacije med pravnim prednikom toženca in pravnimi predniki tožnika glede parkirnega prostora prišlo šele v letu 2006 (dopis z dne 9. 6. 2006).
¹⁰ Primerjaj M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 263 - 265 in dr. Alojzij Finžgar, stvarno pravo 1972, stran 112 in odločbe VSL I Cp 164/2010, II Cp 853/2010, II Cp 1555/2010, I Cp 1276/2011, II Cp 1501/2011 ter VS RS II Ips 818/2009.