VSK Sodba I Cp 218/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni, prvi podrejeni in drugi podrejeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica), s katerimi je zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) izselitev iz štirisobnega stanovanja z ID znakom X-1899/98, na naslovu L., S. ter da toženca obravnavano stanovanje izpraznita in ji ga izročita prostega stvari in oseb in povrnitev pravdnih stroškov (I., II. in III. točka izreka). V IV. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna tožencem v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.004,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude dalje do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki. Uveljavlja neobrazloženost in protispisnost sodbe. Tako sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Sežani P 187/93 z dne 8.9.1994 in sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 1034/94 z dne 28.12.1994 pravni prednici tožnice naloženo, da je dolžna v treh mesecih prvemu tožencu omogočiti nakup drugega primernega nadomestnega stanovanja pod pogoji VIII poglavja SZ, ni pojasnilo pomena in odločilnosti te svoje ugotovitve oziroma tega dejstva za konkretni postopek, zato izpodbijana sodba v temu delu nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Navedena ugotovitev je tudi napačna. Sodišče ne v sodbah niti v zakonih, ni imelo podlage za ugotovitev, da je bilo s citiranima sodbama tožnici naloženo, da prvemu tožencu omogoči nakup primernega nadomestnega stanovanja. Sodišče prve stopnje se v zvezi s to ugotovitvijo tudi ni opredelilo do navedb in pravnih naziranj, ki jih je v zvezi z navedenima sodbama in dolžnostjo tožnice po teh sodbah sama podala v postopku na prvi stopnji in jih ponavlja tudi v pritožbi, in sicer da je dolžnost tožnice po citiranih sodbah, da prvemu tožencu omogoči nakup primernega stanovanja pod pogoji iz VIII. poglavja SZ in ne primernega nadomestnega stanovanja, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V posledici tega je ostalo dejansko stanje v tem delu, to je glede prave in zakonite vsebine obveznosti tožnice v zvezi z omogočitvijo nakupa drugega stanovanja napačno in nepopolno ugotovljeno, sodbe pa zaradi navedene opustitve ni mogoče preizkusiti. Enako velja za ugotovitev sodišča prve stopnje glede dejstva, da je prvi toženec s predlogom za izvršbo z dne 3.7.1995 zaradi neizpolnitve obveznosti po citiranih sodbah uveljavljal svojo terjatev v izvršilnem postopku, ki se vodi pred naslovnim sodiščem I 421/95, kateri še ni končan. Sodišče prve stopnje se ni določno opredelilo do listinskih dokazov, v katere je v zvezi s tem vpogledalo, oziroma je v zvezi s tem spregledalo njene navedbe iz prve pripravljalne vloge, ki jih v pritožbi ponavlja, glede same obveznosti tožnice ter dejstva, da bi sodišče moralo predlog v celoti zavrniti. Te so glede na to, da je sodišče na ugotovitve v zvezi z izvršilnim postopkom oprlo svojo odločitev, v obravnavani zadevi odločilnega pomena. Poleg tega se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do njenih navedb da je obravnavani izvršilni postopek brez pravnega učinka, sklep o izvršbi pa neveljaven in neizvršljiv, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodbe v posledici navedene opustitve tudi ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), dejansko stanje o vlogi, pomenu in vplivu izvršilnega postopka pa je ostalo neugotovljeno. Ugotovitev, da toženca uporabljata sporno stanovanje ves čas, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj sodišče v zvezi s tem ni izvedlo z njene strani pravočasno predlaganega dokaza z opravo poizvedb o dejanskem in začasnem prebivanju, niti tega dokaza ni obrazloženo zavrnilo. Ugotovitev sodišča, da ni izkazala, da se je prvi toženec iz stanovanja izselil, je preuranjena, saj je dejansko stanje o tem ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede uporabnine se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo naslovnega sodišča P 117/2011 z dne 29.3.2012, v katero je, kot navaja v razlogih sodbe, vpogledalo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je izvajalo dokaze samo in brez podlag v dokaznih predlogih strank. Hkrati pa je spregledalo, da je sodišče v tej sodbi materialnopravno odločitev o uporabnini oprlo na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki predpostavlja uporabo tuje stvari brez pravne podlage, torej nezakonito rabo. Na tem pa sama v konkretni zadevi temelji svoj tožbeni zahtevek. Ker so tako podane vse predpostavke po 111. členu SZ-1, je odločitev o zavrnitvi zahtevka nezakonita. Pritožba izpodbija tudi odločilno stališče sodišča prve stopnje, to je da je obveznost tožeče stranke po citiranih sodbah, da prvemu tožencu omogoči nakup primernega nadomestnega stanovanja pod pogoji iz VIII. poglavja SZ v neposredni zvezi s pravico prvotoženca, da do nakupa drugega primernega stanovanja skupaj s svojimi družinskimi člani uporablja sporno stanovanje in stališče, da ker tožnica ni izpolnila obveznosti iz citiranih sodb, toženca spornega stanovanja ne uporabljata nezakonito. To je v nasprotju z 111. členom SZ in z lastno ugotovitvijo sodišča, da toženca plačujeta uporabnino (ki implicira uporabo tuje stvari brez podlage) in da nimata sklenjene najemne pogodbe. Prvo stališče je obremenjeno tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, saj sodišče razlogov za tak zaključek sploh ni navedlo in sodbe v temu delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega za zaključek ni najti podlage v veljavnih predpisih niti v ustaljeni sodni praksi. Niti se v zvezi s tem ni opredelilo do njenih obrazloženih navedb, s katerimi je v prvi pripravljalni vlogi temu stališču nasprotovala. S tem je poseglo tudi v njeno pravico do poštenega sojenja in pravico do enakega varstva. V posledici napačnega in nezakonitega zaključka o neposredni zvezi sodb s pravico tožencev do uporabe spornega stanovanja je napačen in nezakonit tudi zaključek, da obveznost iz sodb ni zastarala. Dejstvu, da obravnavani izvršilni postopek še teče je izrecno ugovarjala tudi na naroku 22.6.2016, ko se je sklicevala na navedbe iz prve pripravljalne vloge in posebej navedla, da toženca nista dokazala, da je ta postopek uspešno končan in da sta pravilno oblikovala svoj predlog za izvršbo. Brez presoje njenih navedb glede izvršilnega postopka, to je da je sklep o izvršbi neizvršljiv in brez pravnega učinka, je zavrnitev ugovora zastaranja napačna oziroma se sodišče do teh njenih navedb ni opredelilo. Pritožba posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev ter trdi, da višine dosojenih stroškov zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje tako primarni kot tudi oba podrejena tožbena zahtevka tožnice, s katerimi je zahtevala od tožencev izselitev iz štirisobnega stanovanja z ID znakom X-1899/98, na naslovu L., S. ter izpraznitev in izročitev prostega stvari in oseb tožnici zavrnilo, ker je zaključilo, da spornega stanovanja ne uporabljata nezakonito. Kot je razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe je štelo, da nezakonita uporaba, kljub temu da toženca nimata sklenjene najemne pogodbe, ni podana, ker tožnica ni izpolnila svoje obveznosti do nakupa drugega primernega nadomestnega stanovanja, ki izhaja iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Sežani P 187/93 z dne 8.9.1994 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 1034/94 z dne 28.12.1994. Navedena obveznost iz sodb je namreč v neposredni zvezi s pravico prvega toženca, da do nakupa drugega primernega stanovanja skupaj s svojimi družinskimi člani, to je drugo toženko, uporablja sporno stanovanje. Navedeni zaključek sodišča je obrazložen in pravilen ter ga tožnica s pritožbo, v kateri ponavlja svoje nasprotno stališče, ne more izpodbiti.

5Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi bistveno, da je prvi toženec na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) imel stanovanjsko pravico na obravnavanem stanovanju, da je prvi toženec kot bivši imetnik stanovanjske pravice skladno z določbo 123. člena SZ od pravne prednice tožnice uveljavljal odkup tega stanovanja po določbah SZ, katerega je le-ta upravičeno odklonila ter je zato skladno z določbo drugega odstavka 129. člena SZ dolžna prvemu tožencu omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji, ki jih določa SZ. Navedena obveznost je bila pravni prednici tožnice naložena z zgoraj navedenima sodbama. Ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z vsebino te obveznosti je pravilna in zmožna preizkusa, saj temelji na sodbah oziroma izreku le-teh, ki se nahajata v spisu¹. Nasprotne tožničine navedbe, da je obveznost po navedenih sodbah drugačna oziroma navedbe, s katerimi problematizira pravilnost navedenih sodb, do katerih se sodišče prve stopnje res ni konkretno opredelilo, pa so očitno neutemeljene in pravno nerelevantne za predmetno pravdo in z njimi pritožba ne more uspeti, saj v konkretnem postopku ni dopustno presojati pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodbe izdane v drugem postopku. Pritožbeno sodišče na tem mestu tožnici še pojasnjuje, da se ustreznost drugega stanovanja, nakup katerega je sama dolžna omogočiti prvemu tožencu, presoja v izvršilnem postopku.

6Temeljno načelo privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš, kateremu SZ dosledno sledi, je izenačitev pravice do odkupa stanovanja za vse tiste občane, ki so bili na dan uveljavitve SZ imetniki stanovanjske pravice. Zato SZ nalaga vsem lastnikom stanovanj dolžnost prodaje stanovanja pod pogoji, ki jih določa SZ, vsem imetnikom stanovanjske pravice, ki to želijo, oziroma določa lastnikom stanovanj za primere, ko dolžnost prodaje ne obstaja, dolžnost omogočiti nakup drugega primernega stanovanja (117. člen in 129. člen SZ). Glede na navedeno ter upoštevaje zgoraj ugotovljeno dejstvo, da je prvi toženec izbral opcijo odkupa stanovanja (to za pritožbo ni sporno), pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča, da v konkretni zadevi, kljub temu da toženca nimata sklenjene najemne pogodbe in da za uporabo spornega stanovanja plačujeta uporabnino, ni mogoče govoriti o nezakoniti uporabi spornega stanovanja in ga pritožba s sklicevanjem na prvi odstavek 111. člena SZ ter na ugotovitve sodišča glede uporabnine ne omaja. Prvi toženec in druga toženka sta namreč izbrala opcijo odkupa stanovanja in to jima je tožnica glede na navedene sodbe ter zgoraj citirane določbe SZ dolžna omogočiti. Glede na zgoraj navedeno temeljno načelo privatizacije ter upoštevaje ustavno zagotovljeno nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave RS) pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da vse dokler tožnica prvemu tožencu ne bo omogočila odkupa stanovanja, ima slednji skupaj z drugo toženko pravico uporabljati sporno stanovanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre namreč za "vzajemno" povezane obveznosti. Nasprotne pritožbene navedbe tožnice pa so neutemeljene, neprepričljive ter v nasprotju s temeljnim načelom SZ in pomenijo izigravanje določb SZ. Nenazadnje pa tudi SZ nikjer ne določa, da so se bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so uveljavljali pravico do odkupa stanovanja, v vmesnem obdobju, torej dokler jim lastnik ne omogoči nakup drugega primernega stanovanja, dolžni izseliti iz obstoječega stanovanja.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, s katerim pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede izvršilnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Sežani I 421/95. Ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu obrazložena in zmožna preizkusa ter je tožnica s sklicevanjem na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more izpodbiti. Drži, da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do tožničinih trditev, ki se nanašajo na sam izvršilni postopek, in sicer da bi izvršilno sodišče moralo dejansko predlog za izvršbo v celoti zavrniti², da je sklep o izvršbi neveljaven, neizvršljiv in brez pravnega učinka, na katere se je sklicevala v postopku na prvi stopnji. Vendar kljub temu neopredelitev do teh navedb ne predstavlja posega v tožničino pravico do izjave, saj gre za očitno neutemeljene trditve.

8Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obveznost tožnice do nakupa drugega primernega nadomestnega stanovanja po pravnomočni sodbi ni zastarala. Očitek, da sodba v tem delu nima razlogov je protispisen. Trditve, da je zaključek glede zastaranja napačen in nezakonit, pa neutemeljene in ga z navedbami, da zastaranje z vložitvijo predloga za izvršbo ni bilo pretrgano, ker je izdani sklep o izvršbi brez pravnega učinka in neizvršljiv ter z navedbami, ki se nanašajo na plačilo uporabnine ne more omajati, saj le-te za odločitev glede zastaranja niso pravno relevantne. Pravilna je v zvezi s tem tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica dejstvu, da izvršilni postopek, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Sežani I 421/95, še ni zaključen, ni izrecno ugovarjala, saj podatki spisa ne izkazujejo, da bi tej navedbi konkretizirano nasprotovala. Niti ni tega storila s trditvami, da toženca nista dokazala, da je izvršilni postopek uspešno končan, da nista pravilno oblikovala predloga za izvršbo, da je sklep o izvršbi neizvršljiv in pravnega učinka, na katere se sklicuje v pritožbi.

9Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica v postopku na prvi stopnji pravočasno predlagala dokaz z opravo poizvedb o dejanskem in začasnem prebivanju prvega toženca. Do navedenega dokaza se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar tožnica izpostavlja v pritožbi. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, obenem pa ga v sklepu ni zavrnilo niti zavrnitve izrecno obrazložilo, je sicer treba pritrditi pritožbi, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 287. člena ZPP, ki pa v konkretni zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj tožnica drugačne odločitve o svojem zahtevku, zaradi zgoraj pojasnjenega, ne more doseči. Iz enakega razloga je v zvezi s tem neutemeljen tudi očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10Pritožba ne more uspeti niti z očitkom, da je sodišče prve stopnje z izvedbo dokaza z vpogledom v sodbo Okrajnega sodišča v Sežani P 117/2011 z dne 29.3.2012 prekoračilo trditveno oziroma dokazno podlago ter ji onemogočilo seznanitev in izjasnitev glede tega. Iz podatkov spisa je razvidno, da je izvedbo obravnavanega dokaza pravočasno predlagala sama tožnica³ ter sodišču ta dokaz tudi predložila⁴, kar pomeni, da je bila z navedenim dokazom seznanjena in se je o njem tudi izjasnila. Odločitve sodišča prve stopnje pa tožnica ne more izpodbiti niti z očitkom, ki se nanaša na ugotovitev, da poskušata stranki reševati spor, saj navedena ugotovitev za odločitev v konkretni zadevi ni pravno relevantna.

11K odločitvi o stroških pravdnega postopka je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da jih je, upoštevaje uspeh strank v postopku (154. člen ZPP) in potrebnost stroškov (155. člen ZPP), odmerilo na podlagi veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter jim prištelo še potne stroške tožencev za pristop na narok. Višje sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi res niso navedene tarifne številke, ki zneske posameznih priznanih postavk utemeljujejo. Vendar gre pritožnici pojasniti, da je pri obrazložitvah stroškovnih odločitev tako sodna praksa⁵ kot pravna teorija sprejela stališče,⁶ po katerem za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi. Zadostuje namreč, če je odmera na pregleden način, ki na pritožbeni stopnji omogoča njen preizkus, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Tak pristop je izbralo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, ko je v izpodbijani sodbi sistematično, upoštevajoč posamezne postavke stroškovnika, navedlo, katere priglašene stroške in nagrado je priznalo ter v kakšni višini je to storilo, na samem stroškovniku v spisu⁷ pa je odmero ustrezno zaznamovalo, tako da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila postavka priznana in v kakšni višini. Zato je tožnica imela možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov z vpogledom v sodni spis in s pritožbo tudi konkretno nasprotovati priznanju stroškov, česar pa ni storila.

12Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj s strani pritožbe konkretno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

¹ Prilogi B3 in B4 spisa.
² Trditev, da to izhaja iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Kopru Cp 484/96 z dne 16.8.1996 (priloga B7) je protispisna.
³ List. št. 29 spisa.
⁴ Priloga A6 spisa.
⁵ Tako tudi VSL sklep I Cpg 125/2016, VSL sklep I Cp 2374/2015, VSL I Cpg 1680/2014, VSL sodba II Cp 1528/2011.
⁶ Primerjal J. Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9.
⁷ List. št. 49 spisa.