VSL Sodba I Cpg 70/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2Tožeča stranka je občina, ki je plačevala subvencije za tržna stanovanja. Tožeča stranka je trdila, da tožena stranka ni plačala tistega dela subvencije, ki se je nanašala na neprofitni del najemnine za tržna stanovanja za leti 2012 in 2013. Zahtevala je plačilo 44.756,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 in 90.134,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 204 naprej.

3Tožena stranka je Republika Slovenija. Menila, da takšnega deleža ni bila dolžna plačati.

4Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka pustilo v veljavi. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.

5Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je naprej navedla, da naj bi bila tožeča stranka v sklepu o izvršbi označena nepravilno, upnica pa naj ne bi nikoli popravila svojega predloga. Spor se naj bi vodil zoper subjekt, ki ne more biti stranka postopka.

6Kolikor se je pritožba nanašala na uporabo materialnega prava, pa je tožena stranka predvsem menila, da se 2. odstavek 28. člena ZUPJS ne nanaša le na način izračunavanja neprofitne najemnine, temveč tudi na to, kdo plačuje neprofitno najemnino. Neprofitna stanovanja bi morala priskrbeti občina. Če občina svoji zakonski obveznosti ni zadostila, bi morala upravičencu do neprofitnega stanovanja plačati znesek subvencije, ki bi sicer pripadal takšnemu upravičencu. Če ne bi bilo tako, bi posledice neaktivnosti občin nosil državni proračun. Občine naj ne bi imele spodbude, da bi zagotavljale neprofitna ravnanja. Da je takšna razlaga pravilna, naj bi dokazovala tudi k predlogu ZUPJS objavljena obrazložitev (Poročevalec št. 55/2010 z dne 5. 5. 2010). V predlogu ZUPJS, v drugem odstavku točke 3.1 naj bi bilo razvidno, da naj bi zakonodajalec ne imel namena obremenjevati državnega proračuna z dodatnimi bremeni. Tožena stranka se sklicuje tudi na obrazložitve zakonov v Poročevalcih št. 81/2002 in 47/2008.

7Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V njej je navedla svoje pravna stališča. Ta so, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

8Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

9Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Tožeča stranka je upravičena zahtevati povrnitev neprofitnega dela najemnine za tržna stanovanja (2. stavek 2. odstavka 28. člena ZUPJS v povezavi s 3. stavkom 5. odstavka 121.b člena SZ-1).

10Neutemeljen je očitek, da je tožeča stranka označena nepravilno. Z vlogo z dne 29. 1. 2015 je upnik še v izvršilnem postopku popravil navedbo tožeče stranke. O tem je izvršilno sodišče izdalo sklep dne 10. 2. 2015 (l. št. VL 176216/2014-10). Tožena stranka je bila od tedaj naprej označena pravilno. Tudi v izpodbijani sodbi je tožena stranka navedena pravilno.

11Pritožba niti z besedo ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede višine obeh glavničnih terjatev, niti ne izpodbija odločitve o začetku teka zamudnih obresti. Višina obeh terjatev je bila med strankama sicer nesporna že v teku prvostopenjskega postopka. Navedbe tožeče stranke glede višine je natančno povzelo že prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, r. št. 3). Ugotovilo je tudi, da višina med strankama ni sporna (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Na te ugotovitve se prvostopenjsko sodišče sklicuje.

12Spor se nanaša izključno na plačilo subvencije za tržna stanovanja. To so stanovanja, ki se najemajo na prostem trgu in se za njihov najem plačujejo tržne najemnine. Te so navadno višje kot najemnine za neprofitna stanovanja.

13Subvencija za najemnino za tržna stanovanja je sestavljena iz dveh delov: iz subvencije v višini subvencije za neprofitno stanovanje in iz subvencije za razliko med tržno in neprofitno najemnino. Tožeča stranka je zahtevala plačilo dveh zneskov. Prvi znesek je ustrezal vsoti subvencij, ki jih je tožeča stranka izplačala v letu 2012 za vsa tržna stanovanja v Občini Maribor, in sicer za neprofitni del najemnine. Drugi znesek se je nanašal na leto 2013, razlog za zahtevek tožeče stranke pa je bil sicer povsem enak kot pri na leto 2012 nanašajočem se zahtevku.

14Stranki sta si vsaka drugače razlagali le 2. stavek 2. odstavka 28. člena ZUPJS in z njim povezane določbe SZ-1. To pa so 121., 121.a in 121.b člen SZ-1. Sporna pa je razlaga le toliko, kolikor se nanaša na tisti del subvencije, ki ustreza subvenciji za neprofitna stanovanja, plačuje pa se za tržna stanovanja.

15Drugače kot meni pritožba (r. št. 7 na strani 5 spodaj) besedilo ZUPJS ne odkazuje na SZ-1 le glede načina izračunavanja neprofitne najemnine, ne pa tudi glede "način(a) zagotavljanja sredstev za ta namen" (namreč za subvencioniranje neprofitnega dela najemnine). Zato mora Republika Slovenija povrniti občini tudi polovico tistega (dela) subvencij, ki se nanaša na razliko med tržno in neprofitno najemnino.

16Po sprejetju novele SZ-1A je imel najemnik tržnega stanovanja pravico le do subvencije za razliko med tržno in neprofitno najemnino (1. odstavek 121.a člena in 2. odstavek 121.b člena SZ-1). Subvencijo v korist najemnika (subvencijo v pravem pomenu besede) je v teku leta plačevala zadevna občina (2. stavek 5. odstavka 121.b člena SZ-1). Znesek, ki je ustrezal polovični višini subvencij, je potem nadomestila tožena stranka na zahtevo zadevne občine, po koncu koledarskega leta (3. stavek 5. odstavka 121.b člena SZ-1). Navedena določba se torej nanaša na finančno izravnavo med občino in Republiko Slovenijo.

17Šele s sprejetjem in uveljavitvijo ZUPJS v letu 2010 se je položaj spremenil tako, da je najemnik tržnega stanovanja, če je bil upravičen do subvencioniranja najemnine, pridobil tudi pravico do subvencioniranja še tistega dela (sicer tržne) najemnine, ki je ustrezal najemnini za neprofitna stanovanja. Takšen je nedvomno smisel 2. stavka 2. odstavka 28. člena ZUPJS.

18Drugi stavek 2. odstavka 28. člena ZUPJS ničesar izrecno ne določa glede tega, ali mora tožena stranka (Republika Slovenija) občini plačati polovico tistega dela subvencije, ki ustreza neprofitni najemnini. Drugi stavek drugega odstavka 28. člena ZUPJS določa le, da se prizna subvencija na način, kot je določen za subvencije neprofitnih najemnin. S tem je bilo nedvomno odkazano na uporabo določb, kako določiti velikost (znesek) tistega dela subvencije, ki ustreza subvenciji za neprofitna stanovanja (3. in 4. odstavek 121. člena SZ-1). Odkazilo se nanaša tudi na način plačevanja subvencije (5. odstavek 121. člena SZ-1). Na oboje je pravilno opozorila že pritožba. Vendar glede razlage teh določb med strankama niti ni bilo spora. Odločilno je, da iz 2. stavka 2. odstavka 28. člena ZUPJS ni mogoče sklepati, da povrnitve polovice izplačanih subvencij občina ne more zahtevati od Republike Slovenije.

19Najemniki subvencioniranih tržnih stanovanj so namreč lahko le osebe, ki so bili prosilci za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja (121.a člen SZ-1). Za te osebe, torej za najemnike subvencioniranih tržnih stanovanj, velja 5. odstavek 121.b člena SZ-1. Zneske subvencij v teku koledarskega leta v celoti plačuje občina v korist najemnikov. Po koncu leta pa lahko zahteva polovico takšnih zneskov od Republike Slovenije (3. stavek 5. odstavka 121.a člena SZ-1). Prvi in tretji stavek 5. odstavka 121.b člena SZ-1 pri tem ne delata nobene razlike med delom, ki se nanaša na neprofitno najemnino in tistim, ki se nanaša na razliko med neprofitno in tržno najemnino. Republika Slovenija je dolžna povrniti polovico plačanih subvencij. Ker ni omejitve v besedilu navedenega člena, torej katerihkoli.

20Dodaten razlog, da je takšna razlaga 2. stavka 2. odstavka 28. člena ZUPJS pravilna je še v tem, da je subvencija najemnine le tisti znesek, ki ga namesto samega najemnika plača občina. 3. stavek 5. odstavka 121.b člena SZ-1 pa ne ureja subvencije, temveč medsebojno finančno izravnavo med plačnico subvencije (občino) in Republiko Slovenijo. Nanjo se 2. stavek 2. odstavka 28. člena ZUPJS niti ne nanaša.

21Pritožbeno sodišče se je seznanilo tudi z vsebino Poročevalca št. 81/2002 in 47/2008. Oba se nanašata na SZ-1. Ker je bila pravica, o kateri je treba odločiti, uvedena šele z ZUPJS, ta dva Poročevalca ne moreta nuditi kaj več kot podatkov o tem, kakšna je bila ureditev pred ZUPJS. O njej pa ni bilo treba odločiti. Le Poročevalec št. 55/2010 se je nanašal na ZUPJS. Točka 3 se je nanašala na posledice ZUPJS za javne finance. V uvodnem delu (pod 3) se je nanašala na posledice za državni proračun. Podtočka 3.1 se je nanašala na "Druga javna finančna sredstva", očitno torej na denar iz proračuna občin. Takšna je tudi sicer vsebina tega podpoglavja. S tem pa v tem podpoglavju še ni bilo zapisano nič, kar bi se nanašalo na proračun Republike Slovenije. Točka 3.1 kot razlog za spremembo obsega proračunskih sredstev iz občinskih proračunov navaja le povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka kot razlog za zvišanje proračunskih sredstev. Kot faktor za znižanje navaja isto podpoglavje znižanje števila upravičencev do denarne socialne pomoči. Razširitve pravice do subvencij še na tisti del najemnine, ki ustreza neprofitni najemnini, in pri tržnih stanovanjih ni bila niti omenjena. To pa je faktor, ki bi nujno moral voditi do povečanja potrebnega denarja za subvencije za najemnine. Očitno so navedeni podatki nepopolni, saj iz njih ni mogoče sklepati, kdo naj bi torej končno nosil finančno breme v letu 2010 dodatno uvedenih subvencij. Iz preostalih navedb pa tudi ni mogoče zanesljivo sklepati, kaj je zakonodajalec res nameraval.

22Ni nelogično, da bi zakonodajalec del bremena, ki ga sicer nosijo občine, hotel prevzeti sam. Pritožba namreč meni, da obstaja pomanjkanje neprofitnih stanovanj in da je pomanjkanje neprofitnih stanovanj mogoče pripisati nedejavnosti občin. Če drži, da neprofitnih stanovanj ni dovolj, potem je eden od načinov, da se priskrbi dovolj najemnih stanovanj tudi ta, da del stroškov za najemnine (v višini subvencij) priskrbi Republika Slovenija, sicer bi se na tem področju položaj za upravičence (po 121.a členu SZ-1) ostal enako slab kot pred uveljavitvijo ZUPJS. Ureditev, kot je bila uvedena s 2. stavkom 2. odstavka 28. člena ZUPJS lahko služi za doseganje takšnega cilja in ni nelogična. Sicer pa tudi morebitna nedejavnost občin končno prizadene njih same: še vedno morajo na koncu nositi polovico vseh subvencij za tržna stanovanja same.

23Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev prvostopenjskega sodišča še glede zamudnih obresti, in sicer po uradni dolžnosti. Glede na 2. odstavek 299. člena ZPP je bila odločitev prvostopenjskega sodišča nedvomno pravilna. Upnik lahko zahteva zamudne obresti od začetka postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka je zahtevala zamudne obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo.

24Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).