UPRS sodba U 529/2001

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Uprave RS za telekomunikacije z dne 4. 1. 2001, s katerim je prvostopenjski upravni organ zavrgel pritožbo tožnice zoper delno odločbo Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 30. 11. 2000, ker tožnica ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku prenosa radijskih dovoljenj družb AAA d.o.o., A, BBB d.o.o., B, in CCC d.o.o., C, na družbo DDD d.o.o., A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je zakonska podlaga za izdajo navedene delne odločbe določilo 37. in 45. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel) in 21. člen Pravilnika o radijskih dovoljenjih (Pravilnik). Obrazložitev izpodbijane odločbe tožena stranka opira na določilo 42. in 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka navaja, da tožnica ni vložila zahtevka za uvedbo postopka zaradi uveljavljanja kakšne pravice, postopek ni tekel zoper tožnico niti tožnici z delno odločbo ni naložena nobena obveznost. Obstajati mora določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki mora izhajati iz materialnega predpisa. Po navedbah pritožnika naj bi bil ta materialni predpis določilo 5. člena Zakona o RTV Slovenija. Tožena stranka v tej zvezi omenja tudi Zakon o javnih glasilih. Po tem predpisu je določen poseben položaj tožeče stranke pri podeljevanju prostih frekvenc. Vendar pa v konkretnem primeru po stališču tožene stranke ne gre za podelitev novega radijskega dovoljenja, ampak za prenos že obstoječih radijskih dovoljenj ob soglasju dosedanjega imetnika na drugega imetnika. Ker se pri prenosu radijskih frekvenc število prostih frekvenc ne spremeni, tožeča stranka v takih postopkih nima niti pravne niti dejanske koristi. Tudi določilo 5. člena Zakona o RTV Slovenija ni materialni predpis, na podlagi katerega bi imela ima tožeča stranka pravno korist pri prenosu radijskih frekvenc. Tožeča stranka pa tudi ni subjekt, ki zastopa javno korist v smislu določila 45. člena ZUP, ampak zastopa svoje pravice in pravne koristi. Uporaba določila 129. člena ZUP je zato po mnenju tožene stranke pravilna in preprečuje šikanozni vstop v postopek tistim, ki ne morejo izkazati nobene prizadetosti, in bi aktivni ali pasivni stranki samo oteževali postopek.

Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo drugostopenjske odločbe. Materialno podlago za obstoj pravne koristi v konkretnem primeru uveljavlja v določilu 4. člen ZTel in 5. člena Zakona o RTV Slovenija. Pravi, da lahko tožeča stranka svojo funkcijo iz omenjenih dveh določil izvaja le v primeru, da ima na razpolago zadostno število ustreznih, kakovostnih radijskih frekvenc. Tožeča stranka ob tem poudarja, da si nikakor ne poskuša prisvojiti pristojnosti, ki jih imata Svet za radiodifuzijo in Uprava RS za telekomunikacije, vendar pa zahteva, da omenjeni instituciji upoštevata interese tožeče stranke, ki temeljijo na zakonu. Meni, da bi bilo treba v tovrstnih postopkih zaradi pokrivanja ozemlja Republike Slovenije z nacionalnim programom, kar je izključno obveznost tožeče stranke, tožečo stranko pritegniti k odločanju oziroma ji omogočiti, da se izjavi o prenosu radijskih frekvenc. V takih postopkih bi bilo treba ugotavljati, ali prenos ne posega v zakonite obveznosti tožeče stranke do izvajanja nacionalnega programa na celotnem oziroma pretežnem delu Slovenije, ali če bi bilo z drugačno prerazporeditvijo radijskih frekvenc tožeči stranki omogočeno izboljšanje izvajanja dejavnosti. Če tožeča stranka nima frekvenc v zadostni meri, potem je nedvomno prizadeta v svojih koristih in je zato nedvomno izkazan pravni interes za udeležbo v postopkih. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Utemeljitev izpodbijane odločbe je zakonita in pravilna, zato sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak bo obrazložitev tožene stranke samo dopolnilo. Določba 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99), ki ureja pravico do udeležbe stranskega udeleženca v upravnem postopku, se nanaša zlasti na fizične in pravne osebe zasebnega prava. Zakonodajalec je predvsem za njih predvidel možnost udeležbe zaradi varstva njihovega pravnega interesa oziroma osebnih pravnih koristi, ki temeljijo na materialnem predpisu (2. odstavek 43. člena ZUP). Udeležba javnopravnega subjekta v upravnih postopkih v zvezi s pravicami in obveznostmi zasebnih subjektov zaradi varstva specifičnih javnih koristi mora zato imeti bodisi izrecno podlago v zakonski določbi, bodisi mora udeležbo v postopku prizadeti javnopravni subjekt dovolj zanesljivo in konkretno utemeljiti zaradi varovanja določenih pravnih koristi v konkretnem upravnem postopku. Tožena stranka je pravilno zavrnila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, kajti materialna zakonodaja izrecno ne določa, da bi tožeča stranka v tovrstnih postopkih imela status stranskega udeleženca, poleg tega pa tožena stranka sploh ni utemeljevala in ni poskušala dokazati, da ima prenos radijskih dovoljenj s treh imenovanih zasebnih subjektov na družbo DDD d.o.o. kakršno koli konkretno posledico za pravno korist tožeče stranke. Tožeča stranka namreč samo na splošno uveljavlja, da bi morala imeti v tovrstnih postopkih pravico do udeležbe v postopku kot stranski udeleženec. Ker zakonodajalec udeležbe v postopku za tožečo stranko ni izrecno predvidel, tožena stranka ne more uspeti samo s sklicevanjem na široko razlago določila 4. člena ZTel (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odločba US) ali 5. člena ZRTVS (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94, 73/94 - odločba US, 88/99, 90/99, 113/2000 - odločba US) ne da bi ob tem dokazala, da dostopnost javnih telekomunikacijskih storitev na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji (4. člen ZTel) in za pokrivanje nacionalnega programa na ozemlju, kjer živi najmanj 90 odstotkov prebivalstva Republike Slovenije oziroma 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti, kadar gre za narodnostni program (5. člen ZRTVS), lahko v konkretnem primeru učinkovito zagotovi le udeležba tožeče stranke v postopku.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določila 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).