UPRS sodba U 167/2006

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi AA, novinarke časnika ZZZ d.o.o., B, ter zadevo vrnila organu prve stopnje (sedaj tožeči stranki) v ponovni postopek, v katerem je dolžan zahtevo in predlog odločitve v 15 delovnih dneh predložiti v odločanje Vladi RS, le ta pa je dolžna o zahtevi odločiti v 15 delovnih dneh od prejema predloga. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je AA (novinarka časnika ZZZ, v nadaljevanju prosilka) z zahtevo z dne 16. 9. 2005 od tožeče stranke zahtevala pogodbe o prodaji deleža tožeče stranke v družbi MMM d.d. v pisni obliki. V zahtevi je navedla, da se je tožeča stranka že v svojih predhodnih odgovorih sklicevala na poslovno skrivnost, zato se ona v tej zahtevi sklicuje na javni interes, torej na določilo 2. odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) ter zahteva izvedbo testa javnega interesa. Tožeča stranka je prosilki z dopisom z dne 26. 9. 2005 pojasnila, kdo so zavezanci za dostop do informacij javnega značaja ter navedla, da sama ne zagotavlja javnega interesa, temveč deluje tržno, kar je značilnost gospodarskih družb kot pravnih oseb zasebnega prava. Nedvomno so ustanovitev tožeče stranke narekovali javni interesi, vendar pa pri upravljanju premoženja ne zasleduje javnih interesov, pač pa je njeno poslovanje podrejeno pridobitnemu namenu, cilj je oplemenitenje premoženja ter ustvarjanje dobička. Tudi sam nadzor računskega sodišča nad njenim delom je usmerjen le v oceno, ali s premoženjem ravna gospodarno. Ker torej ni pravna oseba javnega prava, tudi dokumenti, ki se nanašajo na upravljanje in razpolaganje s finančnimi naložbami tožeče stranke ne morejo predstavljati informacije javnega značaja, ki je skladno z določilo ZDIJZ dostopna vsem pravnim in fizičnim osebam. Podatki v zvezi s finančnimi naložbami se po mnenju tožeče stranke štejejo za poslovno skrivnost in jih javnosti ne more posredovati. Tožeča stranka še pojasnjuje, da je kot nosilec javnega pooblastila na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (v nadaljevanju ZLPZ-1) ter Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ) glede postopkov, ki jih vodi kot nosilec javnega pooblastila, zavezanka za dostop do informacij javnega značaja, a le glede informacij, ki se nanašajo na ti dve delovni področji. Tožena stranka dalje navaja, da je dne 4. 10. 2005 prejela prosilkino pritožbo zaradi molka organa, ker tožeča stranka v zakonskem roku 20 delovnih dni o zahtevi ni odločila, ampak je na prosilkino zahtevo odgovorila le z dopisom. Tožena stranka zato tako ravnanje šteje za zavrnitev zahteve (6. odstavek 22. člena ZDIJZ), zato je od tožeče zahtevala, da ji pošlje vse dokumente, ki se tičejo zadeve, predvsem pa dokument, ki ga je zahtevala prosilka. Tožena stranka je opravila ogled v prostorskih tožeče stranke ter prevzela dokumentacijo. Po mnenju tožene stranke je pritožba utemeljena. Tožena stranka namreč ugotavlja, da tožeča stranka nedvomno je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, saj je pravna oseba javnega prava. Navedeno obrazlaga s tem, da je tožeča stranka ustanovljena z zakonom in zakon določa prenos državnega premoženja na tožečo stranko. Edini ustanovitelj je Republika Slovenija. Ustanovljena pa je bila za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), Zakonu o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja. Izdaja obveznice in druge vrednostne papirje ter upravlja in razpolaga z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v skladu z zakonom. Določen je bil tudi ustanovitveni kapital, razdeljen na delnice, ki se glasijo na Republiko Slovenijo. Da gre pri tožeči stranki za izrazito javno pravno sfero, po mnenju tožene stranke kažejo tudi določbe Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) o posebnem položaju glede kotacije vrednostnih papirjev na borzi. Tožeča stranka namreč ne sme posredovati na borzi vrednostnih papirjev in ne kupovati lastnih obveznic, razen če dobi posebno dovoljenje ministra, pristojnega za finance. Za samo izdajo in ponudbo obveznic pa tudi ne velja Zakon o trgu vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ZTVP-1). Tožeča stranka pridobiva sredstva za kritje obveznosti iz izdanih obveznic iz upravljanja in razpolaganja z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), dela kupnine, pridobljene s prodajo družbenih stanovanjskih hiš in stanovanj, celotne kupnine za prodana podržavljena stanovanja, če upravičenci po ZDen niso uveljavljali zahtevkov od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter iz drugih virov, določenih z zakonom. Organa upravljanja tožeče stranke sta skupščina in upravni odbor, pri čemer Vlada RS opravlja vlogo skupščine, vse dokler je Republika Slovenija edini delničar. Skupščina, torej Vlada RS, pa tudi imenuje predsednika in člane upravnega odbora, ta pa imenuje in razrešuje direktorja, iz česar izhaja popoln vpliv države na celotno poslovanje organa, kot tudi na imenovanje vseh organov upravljanja, česar v zasebno pravni sferi ni zaslediti. Po mnenju tožene stranke pa status tožeče stranke kot pravne osebe javnega prava izhaja tudi iz pravne teorije. Pravne osebe zasebnega prava so ustanovljene z zasebno pravnim aktom, to je pogodbo, v nekaterih primerih tudi statutom, medtem ko je za pravne osebe javnega prava glavni element opredelitve ustanovitveni akt, to je zakon ali drug oblastni akt. Ustanovitveni akt je namreč praviloma odločilen za uvrstitev pravne osebe med javno pravne. Samo izvajanje javnih pooblastil pa ne more biti odločilni kriterij za umestitev določene pravne osebe med pravne osebe javnega prava, saj lahko javno pooblastilo pridobijo tudi pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe. Po mnenju tožene stranke tako pri tožeči stranki ne gre in more iti za uresničevanje zasebnih interesov družbe oziroma družbenikov. Tožeča stranka je namreč ustanovljena z javno pravnim aktom, to je zakonom in to z namenom izvrševanja določenih nalog v javnem interesu. Dalje so po mnenju tožene stranke pravno irelevantne navedbe, da je zgolj zaradi svoje pravno organizacijske oblike delniške družbe pravna oseba zasebnega prava. Tožeča stranka res ni organizirana kot javni sklad, vendar to še ne pomeni, da ni pravna oseba javnega prava. Po mnenju tožeče stranke naj bi statusno pravna oblika delniške družbe bila odločilna za uvrstitev med osebe zasebnega prava. Vendar tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) za gospodarske družbe štejejo tudi družbe, ki v skladu z zakonom v celoti ali deloma opravljajo dejavnost, ki sicer ni pridobitna. Torej kriterij za uvrstitev med gospodarske družbe ni nujno pridobitna dejavnost. Tožena stranka ugotavlja, da je nedvomno izkazan obstoj krovnega, konstitutivnega pogoja za uvrstitev tožeče stranke med pravne osebe javnega prava, to je zakon kot ustanovitveni akt. Poleg tega pa je izpolnjenih tudi nekaj pomožnih kriterijev, na primer obvezni pogoj in vpliv države na upravljanje. Ustanovitev pravne osebe javnega prava ne temelji na načelu zasebne avtonomije, pač pa na oblastnem aktu. Pri tožeči stranki tako ne gre za uresničevanje zasebnih interesov družbe in tudi ne za prostovoljno povezovanje, ampak je njen obstoj obvezen, ustanovljena je z zakonom, nedvomno pa je izkazan tudi vpliv države na upravljanje. Tako vlogo skupščine opravlja Vlada RS vse dokler je edini delničar sklada, upravni odbor, ki ga imenuje skupščina, pa imenuje in razrešuje tudi direktorja. Vlada RS v skladu z Zakonom o Vladi RS (v nadaljevanju ZVRS) izvršuje pravice in dolžnosti, ki pripadajo Republiki Sloveniji. Po mnenju tožene stranke pa je pomembna tudi ugotovitev, da premoženje države, kamor sodijo tudi njene kapitalske naložbe, nikakor ne more predstavljati zasebne sfere. Da gre v konkretnem primeru za državno premoženje in da tožeča stranka razpolaga s premoženjem, ki je državna last, po mnenju tožene stranke izhaja tudi iz trenutno aktualnih prenosov premoženja na tožečo stranko (sklep Vlade RS o odstopu terjatev do EEE). Da gre pri tožeči stranki za osebo javnega prava, po mnenju tožene stranke izhaja tudi iz namena njene ustanovitve. V skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) je bilo na tožečo stranko preneseno 10 % vrednosti vsakega posameznega podjetja v delnicah ali kupnini, torej je bilo na njo neodplačno preneseno veliko premoženje, ki nedvomno ne izhaja iz zasebno pravne sfere. Položaj tožeče stranke kot pravne osebe javnega prava po mnenju tožene stranke izhaja tudi iz drugih predpisov. Tako se sklicuje na ZDen, ki določa, da je tožeča stranka zavezanec za izplačilo odškodnine v obveznicah v primerih, ko nacionaliziranega premoženja upravičencu ni mogoče vrniti v naravi. Enako naj bi izhajalo tudi iz Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), ki vsebuje določbe za prodajo kapitalskih naložb. Tožeča stranka je kot upravljalec državnega premoženja tudi dolžna posredovati zahtevane podatke Komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ. Dejstvo, da tožeča stranka ni pravna oseba zasebnega prava, po mnenju tožene stranke izhaja tudi iz vpogleda v sodni register, saj tam dejavnost tožeče stranke sploh ni vpisana, kot vrsta lastnine je navedena državna lastnina, pod šifro ustanovitelji pa je navedeno "izvrševanje proračuna Republike Slovenije". Za pravne osebe zasebnega prava je namreč vpis dejavnosti obvezen, torej gre pri tožeči stranki za poseben status. Tožeča stranka je kot pravna oseba javnega pravna podvržena tudi nadzoru računskega sodišča, kar je razvidno iz določb Zakona o računskem sodišču (v nadaljevanju ZRacS-1). Računsko sodišče kot najvišji revizijski organ izvaja kontrolno državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe v RS. Gre torej za uporabnika javnih sredstev, saj je tožeča stranka ne le pravna oseba javnega prava, pač pa tudi gospodarska družba, v kateri ima država večinski delež in je kot taka lahko revidiranec v postopku pred računskim sodiščem. Nenazadnje pa je tožeča stranka navedena tudi v katalogu organov, ki ga po določilu ZDIJZ na svetovnem spletu objavlja in redno osvežuje Ministrstvo za javno upravo RS na podlagi podatkov iz Poslovnega registra RS. Katalog je sicer zgolj informativnega značaja. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje pojem informacije javnega značaja. Pravica do informacij javnega značaja je ustavna pravica iz 2. odstavka 39. člena Ustave RS in zagotavlja vsakomur dostop do informacije javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Tako je vsakomur omogočen prost dostop do informacij javnega značaja, s čemer se skuša zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter doseči čim večjo obveščenost javnosti o njihovem delu. Informacija javnega značaja je po določilu 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. V 6. členu ZDIJZ so taksativno določene izjeme, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, med drugim tudi, če gre za podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost po zakonu, ki ureja gospodarske družbe. Tožena stranka ugotavlja, da je prosilka zahtevala informacijo, ki se nahaja v obliki pisnega dokumenta, s katerim tožeča stranka razpolaga. Ker pa se zahtevana informacija nanaša na sklenjeno konkretno prodajno pogodbo, gre tudi za delovno področje tožeče stranke in zato zahtevana informacija izpolnjuje tudi te pogoje za obstoj informacije javnega značaja. Pojem delovnega področja namreč zajema vse informacije, ki so na kakršenkoli način povezane s pristojnostmi organa. Informacija javnega značaja pa se lahko nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Iz predložene dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da je prosilka zahtevala posredovanje informacij v pisni obliki in sicer konkretno pogodbo o prodaji deleža tožeče stranke v družbi MMM d.d. družbi SSS d.d. (pravilno: TTT d.d., popravljeno s popravnim sklepom tožene stranke št. ... z dne 28. 12. 2005). Zaradi sklicevanja tožeče stranke na poslovno skrivnost se je prosilka oprla na javni interes po določilu 2. odstavka 6. člena ZDIJZ ter zahtevala izvedbo testa javnega interesa. Po tej določbi se lahko dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Poslovno skrivnost ZGD opredeljuje kot podatke, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Ne glede na to pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, je pa očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Za poslovno skrivnost ne morejo šteti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev. Tožena stranka se ne spušča v presojo utemeljenosti poslovne skrivnosti, saj so poslovne skrivnosti kot izjema od prostega dostopa lahko presežene z zahtevano izvedbo testa javnega interesa. Test javnega interesa pa se v izjemnih primerih ne more izvajati, če gre za taksativno naštete podatke v 2. odstavku 6. člena ZDIJZ. Vendar po mnenju tožene stranke zahtevana informacija ne predstavlja nobenega od petih skupin podatkov, ki so določeni kot izjeme, pa tudi tožeča stranka se sklicuje le na obstoj poslovne skrivnosti. Tožena stranka poudarja, da se je prosilka sklicevala na prevladujoč interes javnosti. V tovrstnih primerih pa po določilu 2. odstavka 21. člena ZDIJZ na predlog predstojnika organa (v konkretni zadevi direktorja) o zahtevi odloči Vlada RS vedno, kadar je zavezan organ državne uprave, državnega tožilstva ali državnega pravobranilstva, osebe javnega prava, katere ustanovitelj je država, nosilec javnih pooblastil ali izvajalec javne službe na državni ravni. Ker tožeča stranka ni uporabila ustreznih zakonskih določb ZDIJZ, to po mnenju tožene stranke pomeni kršitev materialnega prava kot tudi kršitev procesnih pravil v postopku pridobitve informacije javnega značaja. Zato je zadevo vrnila tožeči stranki v ponovno odločanje, v katerem mora upoštevati pripombe in opozorila iz te odločbe. Predstojnik tožeče stranke bi namreč zaradi sklicevanja prosilke na prevladujoči javni interes za razkritje moral po določbi 2. odstavka 21. člena in 4. odstavka 24. člena ZDIJZ predložiti predlog odločitve Vladi RS v roku 15 delovnih dni od prejema zahteve, Vlada RS pa bi nato kot pristojni organ morala sprejeti odločitev o zahtevi v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema predloga. Pri tem mora Vlada RS izvesti test javnega interesa in odločiti o zahtevi prosilke.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sicer res ustanovljena z ZSOS, vendar pa je bila ustanovljena že leta 1993, ko v slovenskem pravnem redu še ni bila izgrajena tipologija pravnih oseb. Ko je bil leta 2000 sprejet Zakon o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS), je bila preimenovana v Slovensko odškodninsko družbo. Če bi torej država ocenila, da tožeča stranka upravlja s premoženjem v zvezi z zagotavljanjem javnega interesa, bi tudi po sprejemu ZJS ohranila v imenu besedo sklad. Navedeno po mnenju tožeče stranke kaže, da ne izvaja dejavnosti v javnem interesu oziroma ni ustanovljena z namenom zagotavljanja potreb v javnem interesu. Pri svojem delovanju ne zasleduje javne koristi oziroma javnega interesa, pač pa je njen cilj zagotovitvi ustrezen donos, torej zagotavljati dobiček in ne splošne javne koristi. Tožeča stranka poudarja, da pri poslovanju ni mogoče istočasno zagotavljati javnega interesa in obenem pridobitnega namena, saj se cilja izključujeta. Glede tega pojasnjuje, da oseba, ki izvaja dejavnosti oziroma naloge, ki so "tipične državne funkcije", posluje v javnem interesu. Interes države je javni interes. Zagotavljanje interesa posebne ali ožje skupine pa kaže, da pri poslovanju ne gre za uveljavljanje javnega interesa. Če je javni interes podrejen pridobitnemu poslovanju, pogoj ni izpolnjen. Tožeča stranka se strinja, da so določene družbene potrebe narekovale njeno ustanovitev. Toda pri prodaji naložb, ki jih je tožeči stranka zagotovila Republika Slovenija, tožeča stranka ne zasleduje javnega interesa, ampak pridobitni namen, torej ne posluje v javnem interesu, ampak s pridobitnim namenom. Republika Slovenija kot ustanoviteljica tožeče stranke v ustanovitvenem aktu (ZSOS) ni izrecno opredelila, da ustanavlja tožečo stranko kot pravno osebo javnega prava. Zgolj dejstvo, da je bila tožeča stranka ustanovljena na podlagi zakona, po njenem mnenju ne pomeni, da je oseba javnega prava, kot to navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po mnenju tožeče stranke namreč ni sprejemljivo stališče, da bi po naravi stvari zaradi javnopravnega ustanovitelja (v konkretnem primeru Republika Slovenija), predvsem pa ustanovitvenega akta (v konkretnem primeru ZSOS) veljalo, da se ustanavlja pravna oseba javnega prava. Ustanovitelj je imel pri ustanavljanju tožeče stranke na izbiro različne statusne oblike, vendar se je odločil za delniško družbo kot obliko pravnih oseb zasebnega prava. Pri tem tožeča stranka še poudarja, da je v praksi moč najti več primerov, ko so bile pravne osebe zasebnega prava ustanovljene na podlagi javno pravnega akta. Kot primer navaja ustanovitev NNN d.d. in FFF d.d., ki sta bili ustanovljeni na podlagi Ustavnega Zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, pri čemer pa obe nedvomno sodita v krog pravnih oseb zasebnega prava. Dalje tožeča stranka navaja, da je organizirana kot delniška družba, torej kot gospodarska družba, za katero sta značilna predvsem pridobitni namen in opravljanje pridobitne dejavnosti, zanjo pa v celoti veljajo določila ZGD, ki je nesporno predpis zasebnega prava. Iz splošne razvrstitve prava na javno in zasebno (civilno) je jasno, da pravo gospodarskih družb sodi v civilno, torej zasebno pravo. Prav tako za tožečo stranko veljajo določbe delovnega prava (Zakon o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR) in splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti. Za osebe javnega prava pa veljajo posebne delovno pravne določbe javnega prava, ki veljajo za javne uslužbence (Zakon o javnih uslužbencih, v nadaljevanju ZJU). Dalje zakonodaja o stečaju, likvidaciji in prisilni poravnavi praviloma ne velja za osebe javnega prava. In ker ZSOS ne določa načina prenehanja tožeče stranke, to pomeni, da se bo ob njenem prenehanju uporabila zakonodaja o stečaju, likvidaciji ali prisilni poravnavi. Tudi na področju računovodstva se tožeča stranka ravna po določilih ZGD in Slovenskih računovodskih standardih, medtem ko za pravne osebe javnega prava veljajo na tem področju drugi predpisi (Zakon o računovodstvu, v nadaljevanju ZR). Nenazadnje tožeča stranka poudarja, da je davčni zavezanec tako za plačilo davka na dodano vrednost kot tudi davka od dohodkov pravnih oseb, medtem ko so pravne osebe javnega prava iz tega izvzete. Iz vsega navedenega po mnenju tožeče stranke nedvomno izhaja, da za njo v pretežni meri velja zasebno pravo, zaradi česar jo je potrebno uvrstiti med te osebe. V zvezi z navajanji tožene stranke, da gre pri tožeči stranki za izrazito javno sfero zaradi posebnega položaja glede kotacije vrednosti papirjev na borzi, pa tožeča stranka pojasnjuje, da tudi za osebe zasebnega prava lahko velja, da morajo v določenih primerih pridobiti dovoljenje ministra, pristojnega za finance (npr. po Zakonu o igrah na srečo, v nadaljevanju ZIS). ZSOS določa, da tožeča stranka ne sme posredovati na borzi vrednostnih papirjev in ne odkupovati lastnih obveznic, razen če dobi za to posebno dovoljenje ministra, pristojnega za finance. Za samo izdajo in ponudbo obveznic tožeče stranke ne velja ZTVP-1. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. G 1/2002-4 z dne 12. 3. 2002, v kateri je sodišče odločilo, da je tožeča stranka glede na določila 8. člena ZTVP-1 dolžna poročati. V tej sodbi Vrhovno sodišče poudarja, da je potrebno izjeme razlagati ozko in da za ravnanje tožeče stranke kot izdajateljice obveznic, potem ko so te sprejete v kotacijo na borzi vrednostnih papirjev, ZSOS ne določa izjeme v tem smislu, da ni dolžna poročati po določbah 4. poglavja. Dolžnosti poročanja sta oproščeni samo Republika Slovenija in Banka Slovenije, kadar sta izdajateljici vrednostnih papirjev. Iz obrazložitve te sodbe še izhaja, da se določbe 8. in 9. člena ZTVP-1 med seboj dopolnjujejo in iz njih sledi, da so javne družbe po ZTVP-1 tiste, ki so izdajatelji vrednostih papirjev, s katerimi se lahko trguje na organiziranih trgih vrednostnih papirjev. Tožeča stranka se tudi ne strinja z navedbami tožene stranke, da ima država popoln vpliv na celotno poslovanje kot tudi na imenovanje vseh organov upravljanja tožeče stranke. V zvezi s tem pojasnjuje, da je njen položaj primerljiv, v nekaterih segmentih pa celo povsem izenačen s položajem nadzornega sveta po ZGD. Upravni odbor je tako na podlagi statuta pristojen, da imenuje in odpokliče direktorja ter njegovega namestnika, imenovanje in odpoklic vodstva pa je tudi po ZGD v pristojnosti nadzornega sveta. Upravni odbor prav tako opravlja nadzor nad načinom izpolnjevanja poslovodnih upravičenj direktorja, statut nalaga direktorju med drugim tudi dolžnost pripraviti letno poročilo in ga posredovati upravnemu odboru v soglasje, kar je povsem identično ureditvi po ZGD (274.a člen). Imenovanje članov nadzornega sveta je ena izmed pravic, ki jo na podlagi ZGD uresničujejo delničarji. Republika Slovenija kot edini delničar tožeče stranke ima glede na določila ZGD pravico do imenovanja članov upravnega odbora, ki nastopa v vlogi nadzornega sveta, torej ne vzdrži trditev tožene stranke, da gre za prevladujoč vpliv države, pač pa gre samo za uresničevanje ene od legitimnih pravic delničarja, ki jo predvideva ZGD. Ker upravni odbor nastopa kot nadzorni svet, ima glede na ZGD pravico imenovati tudi upravo družbe, konkretno pri tožeči stranki imenuje direktorja in dva namestnika. Glede ustanovitve z oblastnim aktom je tožeča stranka navedbe tožene že izpodbijala. Glede navedb, da je zaradi svoje dejavnosti nosilka javnih pooblastil, pa je že tožena stranka sama ugotovila, da samo izvajanje javnih pooblastil ne more biti odločilni kriterij za umestitev določene pravne osebe med osebe javnega prava, saj lahko javno pooblastilo dobijo tudi pravne osebe zasebnega prava. Pri tem je treba upoštevati zlasti kriterij pretežnosti in za tožečo stranko velja, da se v pretežni meri uporablja zasebno pravo, zaradi česar je ni mogoče uvrstiti med osebe javnega prava. Tožeča stranka se v obsegu pridobljenih javnih pooblastil (izvajanje ZSPOZ ter ZLPZ-1) torej v obsegu, kolikor opravlja javno dejavnost oziroma stopa v oblastveno razmerje, ravna po javnem pravu, v vseh drugih primerih pa se ravna po zasebnem pravu. Glede navedb tožene stranke, da tožeča stranka ni organizirana kot javni sklad, kar pa še ne pomeni, da ni oseba javnega prava, tožeča stranka navaja, da tožena stranka ne pove, katera izmed možnih statusnih oblik, v katere se lahko organizira oseba javnega prava, naj bi veljala za tožečo stranko kot zavezanko za dajanje informacij po ZDIJZ. Glede odgovornosti družbenikov pa tožeča stranka pojasnjuje, da bo Republika Slovenija odgovarjala za obveznost družbe povsod tam, kjer je Republika Slovenija delničar in ne samo v primeru tožeče stranke. Republika Slovenija, kadar nastopa v vlogi delničarja, ima namreč vsa upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz ZGD, med drugim tudi odgovornost za obveznosti družbe. Tožeča stranka zavrača tudi ugotovitve tožene stranke, da Vlada RS kot zastopnica Republike Slovenije nima pristojnosti v zasebno pravni sferi. Republika Slovenija je namreč delničar v mnogih delniških družbah, za katere veljajo določila ZGD in se mora kot eden izmed delničarjev ravnati po teh določilih, kar pomeni, da se njene pristojnosti lahko razširijo tudi na zasebno pravno sfero. Tožeča stranka se tudi ne strinja z navedbami tožene stranke, da premoženje države, kamor sodijo tudi njene kapitalske naložbe, nikakor ne more predstavljati zasebne sfere. V zvezi s tem opozarja, da je pravna lastnica premoženja, vloženega v družbo, delniška družba sama in ne več delničar oziroma ustanovitelj. Ker premoženje tožeče stranke ni premoženje Republike Slovenije temveč njeno premoženje, za tožečo stranko tako ne morejo veljati določbe 80.a do 80.j člena ZJF. Glede odstopa terjatev, na podlagi katerega so na tožečo stranko neodplačne prešle terjatve, ki jih je do družbe EEE imela Republika Slovenija, pa tožeča stranka pojasnjuje, da so se te prenesle na podlagi 80. b člena ZJF, ki določa, v katerih primerih lahko Republika Slovenija svoje premoženje neodplačno prenese na drugo osebo. Tožeča stranka pa je tudi že navedla, da na podlagi javnega pooblastila vodi postopke le po Zakonu o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic ter postopke izplačevanja odškodnin po ZSPOZ, ki tudi predvideva, da se denarna sredstva zagotavljajo tudi s finančnim in stvarnim premoženjem države, ki ga Vlada RS s posebno pogodbo prenese na tožečo stranko. Tožeča stranka ugovarja tudi navedbam tožene stranke, da javno pravni položaj tožeče stranke izhaja tudi iz tega, da ji je bilo na podlagi ZLPP v upravljanje neodplačno prenesenega veliko premoženja, konkretno lastniški deleži več tisoč podjetij v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka glede tega navaja, da se 40. člen ZLPP ne nanaša na njo, pač pa na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zvezi z 22. členom ZLPP pa navaja, da poleg tožeče stranke in Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, predvideva prenos 20 % družbenega kapitala tudi na pooblaščene investicijske družbe, ki nedvomno sodijo med pravne osebe zasebnega prava. Tako zgolj prenos premoženja na podlagi ZLPP ni zadosten argument za opredelitev tožeče stranke kot pravne osebe javnega prava. Tožeča stranka ugovarja tudi nadaljnjemu sklicevanju tožene stranke na različne predpise, iz katerih naj bi bil razviden javno pravni položaj tožeče stranke. Tako se tožena stranka sklicuje na ZDen, kjer po mnenju tožeče stranke zgolj pavšalno navaja različne člene, ki naj bi kazali na javno pravni položaj tožeče stranke, navedb pa ne argumentira. Enako se tožena stranka ponovno sklicuje na ZJF. Pri tem tožeča stranka opozarja, da se za njo ZJF ne uporablja, zaradi česar ta zakon ne more biti pokazatelj javno pravnega položaja tožeče stranke. Po mnenju tožeče stranke tudi navedbe v izpodbijani odločbi, da je dolžna posredovati podatke Komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ, ne držijo. Pristojnosti komisije so določene v poslovniku Državnega zbora in se nanašajo izrecno na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Radiotelevizijo Slovenije in na lokalne skupnosti. V zvezi z nadzorom Komisije na izvrševanjem finančnih načrtov in finančnih izkazov javnih skladov, javnih podjetij in zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, pa tožeča stranka navaja, da ne ustreza nobeni izmed teh oblik pravnih oseb. Prav tako se ne nahaja na seznamu neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikov, ki je objavljen na spletni strani Ministrstva za finance, zaradi česar je ni mogoče šteti med proračunske uporabnike. V zvezi z razlogovanjem tožene stranke o vpisu v sodni register pa tožeča stranka poudarja, da je njena dejavnost razvidna iz Obvestila o identifikaciji in razvrstitvi po dejavnosti za poslovni subjekt Statističnega urada RS, kjer je pod standardno klasifikacijo dejavnosti določeno drugo finančno posredništvo d.n., s šifro dejavnosti 65.230. Torej trditve tožene stranke, da je dejavnost tožeče stranke določena z ZSOS, ne držijo. V zvezi z samim vpisom v sodni register pa tožeča stranka pojasnjuje, da je že začela s postopkom vpisa dejavnosti. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvami in utemeljitvami tožene stranke, da je pravna oseba javnega prava zato, ker jo lahko revidira Računsko sodišče RS. Tožena stranka že sama ugotavlja, da Računsko sodišče RS lahko revidira tudi pravne osebe zasebnega prava, če gre za gospodarske družbe, v katerih ima država večinski delež. Pravna oseba zasebnega prava je torej lahko podvržena revidiranju Računskega sodišča, v kolikor gre za gospodarsko družbo, banko ali zavarovalnico, v kateri imata država in lokalna skupnost večinski delež. Tožeča stranka torej ni revidiranka s strani Računskega sodišča zato, ker bi bila pravna oseba javnega prava in nadzor nad tožečo stranko ni usmerjen v oceno, ali je tožeča stranka pri posameznem poslovnem dogodku ravnala v skladu z javnimi interesi, temveč zgolj v oceno, ali je z zaupanim premoženjem ravnala gospodarno. Kot zadnji argument tožena stranka navaja, da je v katalogu organov, ki ga na podlagi ZDIJZ na svetovnem spletu objavi in osvežuje Ministrstvo za javno upravo, navedena tudi tožeča stranka, vendar pa že sama ugotavlja, da gre zgolj za informativni katalog in torej po mnenju tožeče stranke zaradi uvrstitve v tak katalog nikakor ni mogoče šteti, da je tožeča stranka pravna oseba javnega prava in zato zavezanka za dajanje informacij po ZDIJZ. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka meni, da ne sodi med pravne osebe javnega prava. Njeno delovanje je usmerjeno tržno in ne zasleduje javnih interesov, zaradi česar bi razkrivanje podatkov o prodaji določene kapitalske naložbe, ki je v lasti tožeče stranke, poslabšalo njen konkurenčni položaj v razmerju do ostalih subjektov na trgu. Iz tega razloga tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari, podrejeno pa, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, hkrati pa ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) z vlogo št. ... z dne 13. 2. 2006 prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi ter prereka navedbe tožeče stranke, razen v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Ponovno poudarja, da je bistvo prav ustanovitev z zakonom in lastnina države, saj je Republika Slovenija edini ustanovitelj in tudi še vedno edini delničar. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za oblastni ustanovitveni akt (zakon) in državno lastnino, pomeni to bistveno drugačen pravni položaj, kot v primerih na področju bančništva, ki jih izpostavlja tožeča stranka ( NNN d.d. in FFF d.d.). Tožena stranka zaključuje, da zgolj izbira ene od možnih statusnih oblik nikakor ne zadostuje za uvrstitev pravne osebe v zasebno sfero, pač pa je bistvenega pomena prav lastništvo Republike Slovenije in ustanovitev s hirarhično zelo visokim oblastnim aktom, kar po njenem mnenju nedvomno izkazuje javno pravni in ne zasebno pravni položaj. Tožbene navedbe, da tožeča stranka posluje po pravilih ZGD, ZDR in ZPPSL, kar naj bi izkazovalo njen zasebno pravni položaj, po mnenju tožene stranke ne zdržijo. Tožena stranka ni nikdar zatrjevala, da za tožečo stranko veljajo predpisi, ki se uporabljajo na področju javne uprave (na primer ZJU). Javna uprava je bistveno ožji pojem od pojma pravnih oseb javnega prava. Pri tem tožena stranka opozarja na določbe ZJU, po katerih javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost, niso del javnega sektorja po tem zakonu. ZJU namreč ureja le delovna razmerja v ožji javni, zlasti državni upravi, kar pa ne pomeni, da je s tem začrtan in omejen krog pravnih oseb javnega prava. Tožena stranka poudarja, da je v konkretnem primeru relevantna predvsem lastniška struktura tožeče stranke. Smiselno enako velja glede navajanj ostalih predpisov, ki naj bi po mnenju tožeče stranke izkazovali njen zasebno pravni položaj (ZGD, ZDR, ZTVP-1, ZPPSL). Ti so za tožečo stranko relevantni in veljavni zgolj zaradi njene dejavnosti oziroma položaja na trgu, ne izkazujejo pa zasebno pravnega položaja subjekta, katerega edini lastnik (delničar) je Republika Slovenija kot pravna oseba javnega prava. Tudi glede sodnega registra ter navedb v zvezi s tem tožena stranka v celoti vztraja pri svojih dosedanjih ugotovitvah, katere po njenem mnenju potrjujejo navedbe same tožeče stranke. Tožeča stranka namreč navaja, da je njen upravni odbor šele 4. 7. 2005 sprejel sklep o vpisu v sodni register, na podlagi tega sklepa pa je tožeča stranka na Vlado RS dne 5. 9. 2005 poslala sklep o dopolnitvi statuta v tem delu. Ob tem tožena stranka še opozarja, da je vpis dejavnosti v sodni register sicer obvezen in sodišče predlaganega vpisa pravne osebe zasebnega prava brez navedbe dejavnosti v sodni register ne izvede. Glede navedbe tožeče stranke v katalogu organov zavezancev za dajanje informacij javnega značaja ni sporno, da je katalog informativnega značaja in nima narave pravnega akta. To pomeni, da je lahko tudi organizacija ali druga oseba, ki sicer ni bila uvrščena v katalog, prav tako zavezanec po zakonu, če sodi v eno od opisanih kategorij. Po mnenju tožene stranke gre torej za obratno situacijo in sicer da se organ v katalogu ne nahaja, čeprav bi se moral in ne za situacijo, ko se organ v katalogu nahaja, vendar ocenjuje, da ni zavezanec in bi se moral iz kataloga izbrisati. Katalog je predvsem pomoč prosilcem, ki vlagajo zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Tožena stranka tako zaključuje, da je tožeča stranka pravna oseba javnega prava in s tem zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Na koncu le še opozarja, da je odločanje o informacijah tožeče stranke, ki so povezane s statusom pravne osebe javnega prava, upravna zadeva v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V postopku s pisno zahtevo se namreč za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe ZUP, kar pomeni, da gre v tem delu za upravno stvar, torej se postopa po določbah ZUP, zato je tožena stranka utemeljeno odločila o pritožbi zaradi molka tožeče stranke. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

Z odgovorom tožene stranke je sodišče seznanilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in tožečo stranko. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi navedla, da tožena stranka ne pojasni, zakaj naj bi na področju bančništva šlo za bistveno drugačen pravni položaj. Obe pravni osebi sta bili prav tako ustanovljeni z zakonom in sta izraziti osebi zasebnega prava. Tudi navedbe tožene stranke glede poslovanja po ZGD, ZDR in ZPPSL so po mnenju tožeče stranke nepravilne. Ponovno opozarja na uporabo kriterijev pretežnosti kot odločilnih kriterijev za razvrščanje pravnih oseb, kar pomeni, da je treba ugotoviti, kakšna zakonodaja se za pravno oseba uporablja zlasti na statusno pravno področju, delovno pravnem področju, na področju stečaja, likvidacije in prisilne poravnane ter na področju računovodskih in davčnih predpisov. Glede navedb v zvezi z lastniško strukturo tožeče stranke le-ta opozarja, da je Republika Slovenija delničar v mnogih delniških družbah, kar pa ne pomeni, da so zato te osebe javnega prava. Za delniške družbe veljajo določila ZGD in tudi Republika Slovenija kot eden izmed delničarjev se mora ravnati po teh določbah, kar pomeni, da se njene pristojnosti razširijo tudi na zasebno pravno sfero. Glede vpisa dejavnosti v sodni register tožeča stranka pojasnjuje, da je Zakon o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg) začel veljati dne 25. 3. 1994, tožeča stranka pa je bila ustanovljena dne 19. 2. 1993 in v sodni register vpisana dne 25. 3. 1993, torej je bila ustanovljena oziroma vpisana pred pričetkom veljavnosti ZSReg, zaradi česar ji sodišče predlaganega vpisa zaradi nevpisa dejavnosti takrat niti ni moglo zavrniti. Torej nevpisana dejavnost ne more biti argument, da se tožečo stranko uvrsti med osebe javnega prava. Ne glede na namen kataloga organov zavezancev za dajanje informacij javnega značaja tožeča stranka poudarja, da gre zgolj za informativni katalog. To izhaja tudi iz dejstva, da tožeči stranki niso bila dana na razpolago pravna sredstva, s katerimi bi lahko ugovarjala uvrstitvi v ta katalog, saj ji ni bila izdana nikakršna odločba oziroma sklep. Tožeča stranka vztraja pri svojem tožbenem predlogu.

Sodišče je s postopkom seznanilo tudi prosilko - novinarko časnika ZZZ, ki je zahtevala podatke od tožeče stranke ter nato vložila pri toženi stranki vložila pritožbo zaradi molka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tem upravnem sporu sporno vprašanje, ali je tožečo stranko šteti med osebe javnega prava, ki so po ZDIJZ (Uradni list RS, št. 24/03 in 61/05) zavezane za dajanje informacij javnega značaja.

V pravni teoriji ni enotnega stališča o tem, kdaj se neka pravna oseba uvršča med osebe javnega oziroma zasebnega prava. Zato je pravna teorija izoblikovala kriterije, po katerih se v vsakem posameznem primeru ugotavlja, kam določena pravna oseba spada. Razvrstitev je odvisna od celote značilnosti in razmerij pravnega subjekta. Sodišče je zato v tej sodbi glede na značilnosti tožeče stranke izhajalo iz kriterijev, ki sta jih pravna teorija in praksa oblikovali za razvrstitev med osebe javnega ali zasebnega prava.

Prvi kriterij, ki ga pravni teoretiki navajajo za razvrstitev, je akt ustanovitve. Tako med osebe javnega prava praviloma razvrščajo tiste, ki so ustanovljene z zakonom ali upravnim aktom ter izvajajo javne naloge oziroma javna pooblastila. Tožečo stranko je kot edini ustanovitelj ustanovila Republika Slovenija z zakonom (ZSOS, Uradni list RS, št. 7/93 in 48/94) kot sklad, ki je finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 odl. US), ZZad (Uradni list RS, št. 13/92) in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja (2. člen ZSOS). Ustanovitev tožeče stranke temelji in izhaja iz 49. člena ZDen, ki je predvidel ustanovitev SOS, v katerem se bodo zbirala sredstva za kritje obveznosti iz izdanih obveznic. Po mnenju sodišča je bila torej tožeča stranka ustanovljena kot namenski sklad za poplačilo finančnih obveznosti, ki jih ima država do denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče ne dvomi, da je bila tožeča stranka ustanovljena zaradi zagotovitve javnega interesa. V ZSOS sicer ni izrecno navedeno, da je tožeča stranka oseba javnega prava, vendar v tem primeru ne moremo z argumentom a contrario zgolj zaradi tega uvrstiti tožeče stranke med zasebnopravne osebe. Glede na namen ustanovitve je bila tožeča stranka ustanovljena v javnem interesu, saj je bila sama izvedba denacionalizacije v javnem interesu.

Po mnenju sodišča je glede na navedeno moč zaključiti, da je bil z ustanovitvijo tožeče stranke urejen način oziroma metoda, po kateri bo država izpolnjevala svoje obveznosti do denacionalizacijskih upravičencev iz naslova odškodnin za nacionalizirano premoženje oziroma obveznosti do imetnikov obveznic. Dejansko je država s tem ustanovila namenski sklad, zakonodajalec pa je dolžan zagotavljati vire, ki skladu omogočajo tekoče izplačevanje obveznosti.

Pritrditi je stališčem tožeče stranke, da ustanovitveni akt ni edini kriterij, ki jo razvršča med osebe javnega prava. Tudi zasebnopravne osebe so lahko ustanovljene na tak način. Po mnenju sodišča je odločilnejši namen ustanovitve z oblastvenim aktom. Tožeča stranka v primerjavo ponuja ustanovitev NNN, d.d. in FFF, d.d. in ravno v tem primeru je odločilna razlika ter posledično nemožna primerjava ravno zaradi namena ustanovitve. Pri tem tožeča stranka opozarja predvsem na to, da zanjo veljajo določila ZGD, da je delniška družba, ki ima organ upravljanja, ki je primerljiv in opravlja naloge nadzornega sveta in da je njen cilj ustvarjanje dobička. Sodišče po preverjanju teh argumentov meni, da te trditve niso točne oziroma da tožeča stranka po svojih značilnostih bistveno odstopa od delniških družb zasebnega prava.

Tožeča stranka je bila ustanovljena z ustanovnim kapitalom 40,000.000,00 SIT, ki ga je vplačala Republika Slovenija kot edini ustanovitelj delniške družbe. Nominalna vrednost delnice v zakonu ni navedena (4. člen ZSOS). Delniška družba zasebnega prava bi po ustanovitvi na podlagi opravljanja dejavnosti premoženje, ki ga predstavlja ustanovni kapital, povečevala s svojo dejavnostjo. Tožeča stranka pa je na podlagi ZSOS in drugih prisilnih predpisov pridobila v upravljanje (s končnim namenom poravnave obveznosti denacionalizacijskim upravičencem) premoženje tako ustanovitelja kot tudi tretjih oseb, npr. delnice družb iz naslova privatizacije, denarna sredstva iz naslova prodaje "družbenih stanovanj" (9. člen ZSOS). Taka pridobitev premoženja jo po mnenju sodišča jasno ločuje od zasebnopravnih delniških družb.

Bistvena razlika je tudi v odgovornosti za njene obveznosti. Ena od glavnih značilnosti zasebnopravnih kapitalskih družb, kamor spada tudi delniška družba, je, da delničarji za njene obveznosti ne odgovarjajo, razen pod posebnimi zakonskimi pogoji. V primeru tožeče stranke pa ustanoviteljica (edini delničar) zaradi posebne narave in namena ob ustanovitvi to odgovornost nosi. ZSOS tega sicer izrecno ne določa, vendar pa se je o tem že izreklo Ustavno sodišče RS. V svoji odločbi U-I-140/94 z dne 14.12.1995 med drugim navaja, da je "... Republika Slovenija z ustanovitvijo namenskega sklada in določitvijo virov za financiranje uredila le metodo oziroma način, po katerem bo izpolnjevala svojo obveznost denacionalizacijskim upravičencem iz naslova odškodnin za nacionalizirano premoženje oziroma obveznosti do imetnikov obveznic ... S tem ko je država za izpolnjevanje svojih obveznosti ustanovila namenski sklad, ne da bi prevzela poroštvo za obveznosti Sklada, po oceni Ustavnega sodišča še ni prekršena Ustava. Ustavne pravice imetnikov obveznic bi bile lahko prizadete, če zakonodajalec v primeru nelikvidnosti Sklada ne bi zagotovil dodatnih virov, ki bi Skladu omogočili tekoče izplačevanje obresti in glavnice. Zakonodajalec bo zato dolžan permanentno spremljati obseg virov Sklada in njihove finančne učinke ter skrbeti za to, da bo finančna sposobnost Sklada usklajena z zapadlimi obveznostmi iz izdanih obveznic. V primeru, ko bi torej viri ne zadostovali za redno izplačevanje obveznosti, bo morala država zagotoviti dodatne vire, za kar je pravna podlaga v točki d 9. člena ZSOS že predvidena. Ureditev, ki tega ne bi zagotavljala, ne bi bila v skladu z Ustavo."

Tožeča stranka dalje navaja, da je cilj njenega delovanja ustvarjanje dobička, kar je značilno le za zasebnopravne osebe. Ob pregledu podlag njenega delovanja sodišče ugotavlja, da tudi ta trditev ni povsem točna. Sodišče se sicer strinja s tem, da je cilj delovanja tožeče stranke povečevanje premoženja in da mora z njim ravnati kot dober gospodarstvenik. Vendar pa je končni cilj in namen delovanja tožeče stranke izplačilo denacionalizacijskih upravičencev. ZSOS v 3. odstavku 4. člena sicer določa, da ima Republika Slovenija med drugim tudi pravico do dividende, vendar pa 18. člen ZSOS določa, da se dobiček, ki ga iz poslovanja z vrednostnimi papirji ter z drugimi dejavnostmi ustvari tožeča stranka, le-ta obvezno razporedi v rezerve. Iz ustvarjenih rezerv tožeča stranka pokriva tudi izgubo. To z drugimi besedami pomeni, da namen delovanja tožeče stranke ni ustvarjanje dobička, ki bi šel ustanovitelju oziroma lastniku, ampak z ustvarjanjem dobička povečati premoženje, ki bo namenjeno končnemu cilju - poplačilu denacionalizacijskih upravičencev. S tem bo izpolnjen tudi javni interes, zaradi katerega je bila tožeča stranka tudi ustanovljena.

Tožeča stranka se v svoji tožbi sklicuje tudi na to, da je upravni odbor, ki ga določa zakon, v bistvu nadzorni svet v smislu ZGD. Sodišče ni enakega mnenja. Če bi zakonodajalec to imel v mislih, ne bi v ZSOS opredelil kot organa upravljanja skupščine in upravnega odbora, ampak bi sledil terminologiji in metodiki ZGD. Tako pa lahko ugotovimo, da so organi upravljanja, kot jih določa ZSOS, določeni z zakonom za konkretne potrebe prevladujoče vloge države v družbi, ki daje (kot skupščina) tudi soglasje k imenovanju direktorja. Razen tega pa ZSOS za nadziranje zakonitosti dela in finančno poslovanje določa tudi nadzorni odbor, katerega imenovanje je v pristojnosti Državnega zbora (prim. 20. člen ZSOS), kateremu nadzorni odbor tudi poroča. Ob analitični primerjavi določb ZGD in ZSOS, ki se nanašajo na delniško družbo, sodišče zato zaključuje, da je delovanje tožeče stranke kot delniške družbe urejeno sui generis, pri tem pa subsidiarne uporabe ZGD sicer ne izključuje. Zato se sodišče ne more strinjati s trditvijo tožeče stranke, da zanjo predvsem veljajo določila ZGD.

Ni dvoma, da tožeča stranka deluje tudi po predpisih zasebnega prava. Zaradi njene dejavnosti je to samo po sebi umevno. Vendar pa to ne pomeni, da že zaradi tega izpolnjuje kriterije, ki bi jo uvrščali med zasebnopravne osebe. Kot je bilo navedeno že zgoraj, jo od tega ločijo številni pomembni kriteriji, od načina ustanovitve, do vloge države, načina uporabe dobička, odgovornosti ustanovitelja za njene obveznosti in odvisnosti od volje države ne samo kot ustanoviteljice in delničarke, ampak tudi kot oblastvenega organa. To pa jo pomembno razlikuje od zasebnopravnih oseb in njihovih značilnosti, ki so podrejene povečevanju premoženja in pridobivanju dobička v korist lastnika. Namen in cilj tožeče stranke je izplačilo izdanih obveznic kot zagotovitev enega od temeljnih ciljev ZDen, zato lahko govorimo tudi o namenskem skladu, ki deluje v statusni obliki delniške družbe. Pravni teoretiki ugotavljajo, da sistem ustanavljanja in delovanja javnopravnih oseb pri nas ni konsistenten, vendar ob primerjavi njihovih mnenj lahko ugotovimo, da so ob vprašanju statusa tožečo stranko vsi opredelili kot javnopravno osebo. Sodišče je tudi samo ob upoštevanju naštetih kriterijev opravilo preizkus in nima nobenih pomislekov o tožeči stranki kot osebi javnega prava.

Glede ostalih ugovorov sodišče odgovarja, da se strinja tudi s stališčem tožene stranke, da dejstvo, da za tožečo stranko ne pride v poštev uporaba ZJU (Uradni list RS, št. 56/02 in nad.) ne vpliva na ugotovitev, da tožeča stranka spada med osebe javnega prava. ZJU velja za sistem oziroma ureja načela ter druga vprašanja sistema javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti ter posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (2. člen ZJU), kjer je delodajalec Republika Slovenija oziroma lokalna skupnost. S tem zakonom pa ni določen kriterij oziroma obseg uvrščanja oziroma razlikovanja oseb med zasebno pravne in javno pravne. Zato tudi sklicevanje tožeče stranke, da za njo ne veljajo določbe ZDR, ZPPSL in drugih predpisov, na drugačno odločitev po mnenju sodišča ne more vplivati.

Glede na obrazloženo je po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka spada med osebe javnega prava.

Tožeča stranka je prosilki zavrnila dostop do zahtevanih informacij ter kot razlog navedla, da so ti podatki poslovna skrivnost (6. člen ZDIJZ). Prosilka pa se je v zvezi s tem sklicevala na javni interes v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli (ne glede na določbe prejšnjega odstavka, ki se nanašajo na zavrnitev dostopa v taksativno naštetih primerih), če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Ker se je torej prosilka sklicevala na prevladujoč javni interes za razkritje in ne gre za v zakonu določene izjeme, je po mnenju sodišča tožena stranka v nadaljevanju pravilno odločila oziroma naložila tožeči stranki, da predloži zahtevo in predlog odločitve v odločanje Vladi Republike Slovenije na podlagi 21. člena ZDIJZ, ki med drugim določa, da o zadevi na predlog predstojnika odloči Vlada, če je zavezan organ državne uprave, državnega tožilstva ali državnega pravobranilstva, oseba javnega prava, katere ustanovitelj je država, nosilec javnih pooblastil ali izvajalec javne službe na državni ravni. Glede na predhodna izvajanja je tožeča stranka oseba javnega prava, katere ustanovitelj je država, torej je to napotilo tožene stranke pravilno in v skladu z zakonom. Pri tem bo izveden test javnega interesa, pretehtalo se bo vprašanje, ali je javni interes močnejši od interesa varovanja poslovne skrivnosti kot izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Ni dvoma, da lahko prihaja do nasprotovanja interesov, vendar je javni interes vedno dokaj močan, ko gre za situacije v zvezi z pridobivanjem oziroma porabo javnih sredstev ter posledično odgovornostjo ter transparentnostjo odločitev, ki jih v zvezi s tem sprejemajo osebe javnega prava.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe ter tožbenih navedb pa med strankama ni sporno, da gre za podatke, ki izvirajo iz delovnega področja tožeče stranke ter se nahajajo v obliki dokumenta, saj tožeča stranka temu ne ugovarja. Tako so tudi po mnenju sodišča izpolnjeni vsi pogoji za odločitev o zahtevi prosilke.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke s sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.