22. člen ZDIJZ

Država kot pravna oseba javnega prava ni nosilka osebnostnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa.

Tožena stranka o tožnikovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja ni odločila v skladu z 22. členom ZDIJZ, saj iz 1. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da je njegovo vlogo z dne 12. 9. 2017 štela za pritožbo zaradi molka organa.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da organ tožniku, glede na to, da je z dopisom tožnikovi zahtevi po dostopu informacije javnega značaja v celoti ugodil, ni bil dolžan izdati odločbe in glede na to, da je organ tožniku posredoval zahtevano informacijo, tudi ni bil v molku.

Ker je izpodbijani sklep po svoji vsebini dejansko nadomestil pritožbeno odločbo, saj je tožniku naložil odločanje o zahtevi na drugi pravni podlagi, ne pa podaljšal roka za odločitev, ker te tožnik še ne bi sprejel, sodišče šteje, da ne gre za procesni sklep, ampak za odločbo, zoper katero je dopusten upravni spor (31. člen ZDIJZ). Kljub temu pa za vsebinsko obravnavanje tožbe ni izpolnjena nadaljnja procesna predpostavka, to je pravni interes za izpodbijanje sklepa.

V 31. členu ZDIJZ sicer res piše, da je zoper odločbo pooblaščenca mogoče začeti upravni spor skladno z zakonom, vendar pa to še ne pomeni, da ni mogoče začeti upravnega spora tudi zoper prvostopenjski akt. Iz 31. člena ZDIJZ namreč izhaja, da je mogoče začeti upravni spor skladno z zakonom, to pa je v konkretnem primeru ZUS-1, ki dopušča upravni spor zoper tiste akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (2. člena ZUS-1). V konkretnem primeru je bila z drugostopenjsko odločbo zavrnjena pritožba zoper zavrnilni akt prvostopenjskega organa in v tem primeru se je s prvostopenjskim aktom poseglo v pravni položaj tožeče stranke. Prvostopenjski akt je bil v obravnavani zadevi izdan v obliki dopisa, saj je prvostopenjski organ z dopisom odgovoril tožeči stranki, da ne bo ugodil njeni zahtevi po posredovanju določene dokumentacije. Ta dopis ima po vsebini značaj zavrnilne odločbe, čeprav sam akt ni bil izdan v predpisani obliki in z vsemi sestavnimi deli upravne odločbe v smislu tretjega odstavka 210. člena ZUP.

Določba 3. odstavka 10. člena ZInfP je lex specialis glede na določbo 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v tem smislu, da se določba 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v zadevah dostopa do informacij javnega značaja ne uporablja. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega akta, pravilno izhajala iz argumentacije tožeče stranke, ki je uveljavljala izjemi po 8. in 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, in ni obravnavala tudi izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj tožeča stranka te izjeme v prvostopenjski odločbi niti ni omenjala. Zato tožeča stranka te izjeme ne more uveljavljati v upravnem sporu. Pri tem sodišče pripominja, da glede na upravno-sodno prakso v primerljivih zadevah zgolj sklicevanje na izjemo v smislu varstva poslovnih skrivnosti ni zadosti, saj mora tožeča stranka izpolniti dokazno breme in utemeljiti, zakaj, v katerih elementih in kako bi razkritje zahtevanih dokumentov nesorazmerno poseglo v varstvo poslovnih skrivnosti tožnika v razmerju do varstva javnih koristi. Tako obrazložena izjema mora biti vsebovana že v prvostopenjski odločbi v upravnem postopku, ker to zahteva določilo 2. odstavka 21. člena ZDIJ

Tožeča stranka ni izpolnila dokaznega bremena v smislu konkretnejših argumentov za varstvo njenega interesa glede njenih poslovnih skrivnosti, zato se poslovna skrivnost ne razkrije, konkretno tehtanje na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, pa niti ni potrebno, ker se v takem primeru pavšalnega varstva interesa za nerazkritje podatkov predpostavlja, da javni interes po zagotavljanju javnosti, odprtosti (transparentnosti) in čim večji obveščenosti javnosti, tudi javni nadzor nad delovanjem javnopravnih subjektov, pretehta.