21. člen ZDIJZ

Pravica do dostopa do informacije javnega značaja je omejena z več izjemami, med katerimi je tudi izjema, ki velja za podatke, ki so v skladu z ZTP opredeljeni kot tajni. ZDIJZ in ZTP tako na tem področju tvorita povezano celoto, kar pomeni, da mora imeti informacijski pooblaščenec pravico, da preveri, ali je bil nek podatek zakonito opredeljen kot tajen. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da lahko do umika tajnosti pride le v postopku, ki se v skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZDIJZ na podlagi zahteve prosilca izvede v skladu z 21. členom ZDIJZ. Glede na ugotovitve tožene stranke, da je bilo večje število podatkov v zahtevanih dokumentih že javno objavljeno, ni jasno, kako bi njihovo ponovno razkritje lahko omogočilo ugotovitev morebitnih šibkih točk državnih rezerv. Tožeča stranka prav tako ne opredeli določno, kako in katere povezave med informacijami bi lahko predstavljale dodatno podatkovno vsebino, ki je brez razkritja zahtevanih informacij ni mogoče že ugotoviti iz javno dostopnih podatkov, naštetih v izpodbijani odločbi. Razlogi, zaradi katerih posameznik zahteva dostop do informacije javnega značaja, so za presojo upravičenosti te zahteve nepomembni, saj

V fazi odločanja tožene stranke je bilo jasno, da tožnik zahteva zgolj dostop do zaključenih ugotovitev Poročila o projektu iz točk 4.3. in 4.4. To pomeni, da bi tožena stranka morala primerjati vsebino objavljenega članka v časopisu K. z zaključnimi ugotovitvami Poročila o projektu v točkah 4.3. in 4.4. in če bi ugotovila, da se po vsebini ujemata, bi morala tožniku posredovati, kje se zahtevana informacija nahaja, in zahtevo zavrniti; če pa bi ugotovila, da se vsebini ne ujemata, potem bi morala presojati, če so v navedenih točkah Poročila o projektu poslovne skrivnosti vpletenih operaterjev. Ker tožena stranka pri uporabi testa javnega interesa ni uporabila določb ZEKom-1, ki se nanašajo na razmerje med ZDIJZ in ZEKom-1, je odločba nezakonita, saj se je niti ne da preizkusiti.

Zaradi narave tožilske organizacije in določil ZDIJZ ter ZInfP je sodišče upoštevalo, da Vrhovno državno tožilstvo, na podlagi široke razlage določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1, lahko vloži tožbo v tem upravnem sporu, ker izpodbijani akt posega v pravni položaj Vrhovnega državnega tožilstva. Samo če je podana pisna zahteva, ima prosilec pravno varstvo; če pa prosilec ne poda pisne zahteve, ampak poda le neformalno oziroma ustno zahtevo (14. člen ZDIJZ), se takšna neformalna zahteva ne šteje za vlogo v upravnem postopku (4. odstavek 14. člena ZDIJZ). Dejstvo, da tožeča stranka prizadete stranke ni posebej opozorila, da če ne bo podala pisne zahteve v smislu ZDIJZ in ZUP, ne bo imela pravnega varstva, ne more biti podlaga za razlago, da je prizadeta stranka upravičena do pravnega varstva kljub določilu 13. člena ZDIJZ. V primeru neformalne zahteve namreč ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu 67. člena ZUP oziroma 18. člena ZDIJZ.

V predmetni zadevi se postopek začne na zahtevo stranke in upravni organ izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o nečem, kar se morda smiselno povezuje z zahtevo stranke. Tožena stranka je zato s samoiniciativno reinterpretacijo – glede na jasno stališče prizadete stranke v pritožbi, da ne zahteva kopije prijave, ampak vsebinsko pojasnilo prijave – kršila določbo 1. odstavka 213. člena ZUP.

Tožniku ni mogoče odreči pravice, da kot organ oziroma zavezanec nastopa kot tožnik v tem upravnem sporu ter mu odreči aktivne legitimacije za sprožitev tega upravnega spora, sicer ne bi imel dostopa do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva po določilih 23. in 25. člena Ustave RS.

Določba 3. odstavka 10. člena ZInfP je lex specialis glede na določbo 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v tem smislu, da se določba 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v zadevah dostopa do informacij javnega značaja ne uporablja. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega akta, pravilno izhajala iz argumentacije tožeče stranke, ki je uveljavljala izjemi po 8. in 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, in ni obravnavala tudi izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj tožeča stranka te izjeme v prvostopenjski odločbi niti ni omenjala. Zato tožeča stranka te izjeme ne more uveljavljati v upravnem sporu. Pri tem sodišče pripominja, da glede na upravno-sodno prakso v primerljivih zadevah zgolj sklicevanje na izjemo v smislu varstva poslovnih skrivnosti ni zadosti, saj mora tožeča stranka izpolniti dokazno breme in utemeljiti, zakaj, v katerih elementih in kako bi razkritje zahtevanih dokumentov nesorazmerno poseglo v varstvo poslovnih skrivnosti tožnika v razmerju do varstva javnih koristi. Tako obrazložena izjema mora biti vsebovana že v prvostopenjski odločbi v upravnem postopku, ker to zahteva določilo 2. odstavka 21. člena ZDIJ

Pravnoorganizacijska oblika (delniška družba) ni edini element za presojo, ali je neka pravna oseba oseba javnega ali zasebnega prava. ZDIJZ ne določa kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti tožečo stranko kot osebo javnega prava. Zato je treba uporabiti pravno teorijo. Po pravni teoriji so temeljni elementi pravnega režima, pomembni za identifikacijo oseb javnega prava: akt ustanovitve, narava funkcij oziroma delovanja, sredstva in financiranje ter uporaba javnega oziroma zasebnega prava pri notranjih in zunanjih razmerjih.

V pravni teoriji ni enotnega stališča o tem, kdaj se neka pravna oseba uvršča med osebe javnega oziroma zasebnega prava. Zato je pravna teorija izoblikovala kriterije, po katerih se v vsakem posameznem primeru ugotavlja, kam določena pravna oseba spada. Razvrstitev je odvisna od celote značilnosti in razmerij pravnega subjekta. Prvi kriterij, ki ga pravni teoretiki navajajo za razvrstitev, je akt ustanovitve. Tako med osebe javnega prava praviloma razvrščajo tiste, ki so ustanovljene z zakonom ali upravnim aktom ter izvajajo javne naloge oziroma javna pooblastila. Za razlikovanje pa je pomembno tudi: način pridobitve premoženja, odgovornost za obveznosti, prevladujoča vloga države v organih upravljanja, ne le kot delničarke, ampak tudi kot oblastnega organa.